Dokler imava Poreč, bova v redu

Politična klika nas dnevno zasipava z vedno bolj neokusnimi, kdaj celo kriminalnimi dejanji in le malokaj nas še resnično preseneti. Da je plačevanje davkov bedno, je menda dejal minister za okolje, ki vehementno in mirne vesti še naprej opravlja svojo funkcijo. Kako spi, ne vem, želim pa mu rahel spanec kraljične na zrnu graha. Ker se približno tako tudi obnaša.

Poslanec Zmago Jelinčič, sicer predsednik stranke SNS, gre in na družbenem omrežju tiktok objavi kratek video, v katerem ponazori, kako bi v maniri Jamesa Bonda sam streljal na ljudi. Po poslančevem mnenju hudomušen posnetek je vzbudil nekaj zgražanja na twitterju, sicer pa je šel mimo brez posebnega odziva javnosti. Kar bi nas moralo skrbeti, ker je tiktok omrežje, ki ga pretežno uporabljajo otroci oziroma najstniki. S kakšnimi vsebinami oziroma prepričanji jim polni glavo poslanec Republike Slovenije, je vprašanje na mestu, odgovora pa še nismo dobili.

Sovraštvo in gnev politika podžiga, družba pa tolerira

Razpada nam šolski sistem, ker je ministrica zgolj lepo obličje brez pravega glasu in vsebine. Pojem javno zdravstvo postaja posmeh, na tisoče ljudi je brez osebnega zdravnika, ne glede na to, da vsak mesec plačajo ne ravno nizki premiji za obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje.

Da bi vodilni prevzeli odgovornost za karkoli, je znanstvena fantastika, priložnosti, da se polnijo zasebni žepi, obilo. Predsednik republike je postal instagram karikatura. Pomembnejša mu je barva tekaških hlačk kot pa razkroj sistema vrednot, ki ga zganja sedanja oblast. Težav je kup, rešitev malo, če sploh kakšna. In potem je tu – ulica. Človek bi pričakoval, da bo ljudstvo zasedlo ulice s transparenti v rokah, ko se politika kot poblaznela spravlja na STA in javno televizijo, ko se vtika v delo tožilstva in prostodušno ignorira evropske pozive k imenovanju delegiranih tožilcev.

Pričakovala bi, da bomo zasedli ulice, ko ortopedski bogovi izkoriščajo in goljufajo svojega delodajalca. Vse nas, torej. Glasnost in upor bi si želela za pravico žensk do odločanja o lastnem telesu, za gradnjo stanovanj za mlade, pa da bi končno nekdo za vselej sesul prekarstvo. Smo šli na ulico, ko je po liniji najmanjšega odpora resorna ministrica med kriljenjem z rokami za pol leta ukazala zapreti šole? Ne. Nismo šli. Svoj gnev in nemoč smo raje izvrgli na katerem od družbenih omrežij.

Težav je kup, rešitev malo, če sploh kakšna. In potem je tu – ulica. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Slovenec prenese marsikaj, upogiba hrbtenico, kot bi bila od nekdaj biča željna, vse dokler oblast ne prestopi meje in dregne v tistih nekaj res občutljivih točk, v katere Slovenca ne smeš dregniti – v Poreč in gostilno, v fitnes in maske. Nihče narodu namreč ne bo prepovedal dostopa do njegove najljubše plaže pod borovci, orgazmično jo pričakuje vsako leto, to je njegova človeška pravica in kdo je kravatarska klika, da mu bo zapirala dostop do parcele. Ko si je treba za v trgovino natakniti masko, tudi takrat je čas za upor!

Kakšna šola, kakšno zdravstvo in delegirani tožilci, lepo vas prosim, s tem naj se ukvarja Evropa. Zakaj braniti STA, se je gotovo marsikdo spraševal zadnje mesece, ko vlada krši zakon, če pa posameznik od agencije nima nobene prave koristi. Na facebooku najde čisto vse, kar ga zanima. Ne pomisli, da so objektivne informacije danes, še sploh danes, tu in zdaj, v tej Sloveniji, izjemnega pomena.

Težavo imamo, veliko težavo. Povsem se nam je porušil sistem vrednot, janezi so ga zmleli v prah. Nič več ni samoumevno, niti pravica do svobode govora niti do odločanja o lastnem telesu. Pred našimi očmi se kadruje, z javnim denarjem delajo, kot bi bil zgolj in samo njihov. Lestvica vrednot je le še posmeh, ker mi mirno prenašamo vse, kar nam servirajo nedotakljivi. Ker, draga, dokler imava Poreč, bova čisto ok.