Nora učna ura socialističnega kapitalizma

Portorož vsako jesen gosti slovensko filmsko srenjo. Prva polovica oktobra je v primeru hladnega in mokrega vremena že precej mrtva turistična sezona. Turisti odidejo, sem ter tja se dogaja kak poslovni dogodek. Mirno in zatišno. Če pa se zgodi indijansko poletje, se v Portorožu mešajo obiskovalci simpozijev, festivalov in zapozneli turisti in kopalci, ki želijo ukrasti še zadnje vzdihljaje odhajajočega poletja. In seveda, slovenske filmske zvezde. Razburljivo.

Letos je toplo sonce grelo in slovenski filmarji so se en teden predajali zapoznelemu poletju in predčasni domači filmski umetnosti. Bila je to nekakšna trgatev. Obiranje plodov svojega dela. Glasba in ples hermetično zaprtega kroga vase zaverovanih zvezd in umetnikov, ki se čudijo svojim mojstrovinam. Kozarček rujnega in povprečna dela postajajo odlična. Ob kaki dodatni spodbudi nevronskih sinaps postajajo slovenski avdiovizualni izdelki primerni za kakega leva, medveda ali oskarja. Ampak žal, trezna ocenjevanja kakovostne slovenske filmarije zadnja leta naplavlja – z res redkimi izjemami – katastrofalne izdelke.

Od kvazi uspešnosti in od slave zadeta družba se tako en teden – na proračunske in sponzorske denarce – baha in vara, da je odlična, boljša, najboljša. V Sloveniji, ki je mikroskopski trg avdiovizualne ustvarjalnosti, visoka filmska umetnost ne najde stika z lastnim prebivalstvom in gledalstvom. Kaj šele z globalnim avditorijem. Potencialni domači gledalci, ki so po metropolitanskih merilih domače filmske avantgarde večinoma zahojeni ruralci, ne štekajo predčasnih sporočil slovenskega filma. Boleče! Karma skupnega jezika in kulture je skupino samovšečnežev kaznovala z dvema milijonoma kretenov, ki ne štekajo njihove visoke umetnosti.

A ne izgubljajmo besed o zadevah, ki se jih težko meri, tehta, ocenjuje in sodi. Rating ‒ ali prodane karte v slovenskih kinodvoranah ‒ filmarjev ne zanimajo več. Zanje že dolgo niso referenčno merilo. Morda se kitijo zgolj s kakimi filmskimi nagradami tretje ali četrte kategorije, pri čemer velja pravilo prijateljske vzajemnosti. Jaz tebi na mojem lokalnem festivalu podarim nagrado, ti jo meni na tvojem festivalu vrneš. In oba imava argumente pred domačimi odločevalci in občinstvom, da sodiva na raven internacionalnih zmagovalcev. To je to! Občinstva, ki posluša govejo muziko in jim je Kekec še vedno najboljši slovenski film, pa domači alternativci res ne morejo jemati za referenco. Zamenjajmo narod!

Taista Aipa, ki je, mimogrede, eden od sponzorjev tedna slovenske filmske evforije, je letos v Portorožu predstavila študijo z naslovom Strateški načrt za razvoj avdiovizualne industrije v Sloveniji do leta 2030. Opa! Kot avtorji in misleci te strategije so navedeni (skoraj brez izjeme – naj mi izjeme oprostijo) mojstri praznjenja kinodvoran in preklapljanja TV-gledalcev na druge kanale. FOTO: Matej Družnik/Delo

Mana z neba

Taista srenja, ki torej, večinoma, ne zna ustvariti in realizirati umetniško pripovednih mojstrovin, pa zna nekaj drugega. Izvohati denar. V prvi meri proračunskega, v zadnjih letih pa celo zasebnega, zbranega v kolektivni organizaciji Aipa, ki demokratično – ne deli denarja upravičencem. Ali pa deli protizakonite drobtinice. Mana z neba. Dvajset realnih lastnikov večjega dela zbranega denarja pa ne more preglasovati dvestotih, ki imajo nezakonite glasovalne pravice – nezakonito. Svoje materialne pravice so namreč prodali in predali producentu. In to dobro vedo.

Taista Aipa, ki je, mimogrede, eden od sponzorjev tedna slovenske filmske evforije, je letos v Portorožu predstavila študijo z naslovom Strateški načrt za razvoj avdiovizualne industrije v Sloveniji do leta 2030. Opa! Kot avtorji in misleci te strategije so navedeni (skoraj brez izjeme – naj mi izjeme oprostijo) mojstri praznjenja kinodvoran in preklapljanja TV-gledalcev na druge kanale. Skupina ustvarjalcev, ki nikoli ni delovala na trgu in je bila, večinoma, vedno prisesana na davkoplačevalski denar, bo zdaj raziskovala in poučevala, kako ukrojiti, izračunati, finančno urediti in stabilizirati avdiovizualno industrijo?

Hvala bogu. Številke so številke in tu ni moč trditi karkoli, česar številke in formule ne potrdijo. Končno ena konstruktivna od filmskih vizionarjev, da bomo lahko debatirali, računali in se na koncu argumentirano strinjali ali skregali. Ugledna revizijska hiša Deloitte je bila povabljena k sodelovanju pri analizi stanja in projekcijah filmske prihodnosti. Finančni profesionalci so bedeli nad računicami. Odlično.

Ampak v načrtu, ki se imenuje strateški plan, je že na začetku moč zaslediti nekakšno samoumevnost ekskluzivnega proračunskega financiranja filmskih produkcij. To je ostalina nekih časov, ko je oblast razumela in spoštovala namen in moč filma. Za identiteto, za kreiranje zgodovine po okusu zmagovalca, za avtohtono kulturo in vtis nezmotljivosti vladajočih. Filmarji si predstavljajo, da jim državni denar pripada. Bi se celo strinjal z njimi, a le pod pogojem, da je treba iz proračuna pridobljena sredstva upravičiti s kakovostjo. In v primeru debakla tudi odgovarjati. Vsaj finančno, če že kazensko ne. A filmarjem tovrstna razmišljanja nekako ne gredo najbolje od rok. Njihovo razumevanje proračuna in državne lastnine ne štimata. Naši filmarji brezplačne ali smešno cenene najeme državne filmske opreme, rekvizitov, scenskih del, kostumov, studia in pisarn Viba filma razumejo kot samoumevne. In na koncu pride v javnost popolnoma nerealen podatek o lastništvu in končni ceni filma.

Slepo pritrjevanje vodstvu

Naslednja, še bolj nora učna ura socialističnega kapitalizma pa se dogaja zadnjih trinajst let v kolektivni filmarski organizaciji – Aipi. Tam se dogaja ekonomski unikum. Večni prejemniki državnega denarja so se namreč polastili še njegovega upravljanja, ki ima sicer znane zasebne lastnike. V Aipi pa, v večini, odločajo nelastniki. Ali lastniki, ki spadajo pod neko drugo streho. Kot bi na skupščini Mercatorja sodelovali akterji, ki imajo poleg Mercatorjevih delnic še delnice Interspara, Hoferja in Tuša. In glasujejo tudi s temi. Kolektivna organizacija je namreč nekakšna delniška družba. Ki ima članstvo – lastnike delnic oziroma pravic, ima vodstvo oziroma upravo in ima nadzor oziroma lastnike. In kaj dela lastniški nadzor v Aipi? Slepo verjame in pritrjuje vodstvu. Ne raziskuje potez in odločitev vodstva. Če kak nadzornik preveč sprašuje, ga vodstvo z že omenjenimi nelegalnimi in neveljavnimi glasovi demokratično odstavi.

Aipa ima na svojih računih več kot petnajst milijonov nerazdeljenega denarja. Direktor Gregor Štibernik prejema vratolomno plačo, ki na letni ravni predstavlja petstokratnik izplačila letnih avtorskih pravic zelo uspešne neodvisne produkcijske hiše. Čemu in komu torej filmarska Aipa služi? Morda Klemnu Dvorniku – »mastermindu« strateškega načrta. Govori o nekakšnem avdiovizualnem Sazasu, kjer naj bi scenaristi, režiserji, snemalci … prejemali ob predvajanjih njihovih (dobrih ali slabih) soavtorskih del nekakšne tantieme, kot je to praksa pri glasbenikih in njihovi kolektivni organizaciji. Še dlje so šli. Če se slučajno zgodi, da je projekt uspešen, so ustvarjalci upravičeni še do dodatnih nadomestil. Seveda pa v primeru kolapsa in negativnega računovodskega izkaza projekta nimajo z dolgovi in negativno bilanco prav nič. To je potem problem producenta.

Pri kreiranju strateškega načrta je bil zelo dejaven tudi slovenski filmski producent Danijel Hočevar. Če drug ne, bi vsaj on moral vedeti, da se izvedba avdio- ali avdiovizualne produkcije zelo razlikujeta. Glasbeniki v veliki večini svoje delo (avtorsko ali izvajalsko) opravijo brezplačno. In postanejo delničarji na uspešnem ali neuspešnem projektu. Medtem pa avdiovizualna produkcija vedno ima producenta, ki z avtorjem ali izvajalcem sklene pogodbo, ga po tej pogodbi plača in s tem vse pravice prenese nase. Tako dela ves normalni svet. Mi smo seveda pametnejši.

To je torej profesionalni odtis tvorcev strateškega plana. Človek nekako nima upanja, da bi iz takšne druščine izšlo kaj pametnega. Ali uporabnega. Ampak tu je, kot že povedano, pomagala ugledna revizijska hiša. Multinacionalka Deloitte, zaupanja vreden partner, ki zna, v nasprotju z umetniki, računati, predvidevati, primerjati in načrtovati finančne tenzije trga. Predvidevam, da so za plačilo vse izračunali, vlivali upanje in potrjevali visokoleteče teze. In že zdaj odlično stanje avdiovizualnega ceha.

Vsi, ki še delamo na svobodnem trgu, vemo, da se je v zadnjem letu trg avdiovizualne produkcije popolnoma sesul. Po izračunih GIZ slovenske neodvisne produkcije se na področju proizvodnje slovenskih avdiovizualnih del obrača približno petnajst milijonov evrov na leto. Kar se vidi tudi v slovenskih kinematografih, kjer povprečen slovenski film morda doseže dva ali tri tisoč gledalcev. V kategoriji internetnih dostopov do avdiovizualnih del vlada piratstvo. Na zaslonih domačih izdajateljev programa – televizij, na katerih se v času največje gledanosti predvajajo tuje nadaljevanke, tuji filmi, tuja ali domača licenčna kreativnost … pa ostanem brez besed.

Ob teh dejstvih je težko verjeti poti in sanjam strateškega načrta o svetlem filmarskem cilju in milijardi denarnega toka leta 2030. Deloitte pa, čisto na koncu, v drobnem tisku, kot Poncij Pilat, opere svoje računovodske izkaze, vezane na strateški načrt 2030. Takole zapiše: »Glede točnosti in popolnosti informacij v tem dokumentu ne podajamo nobene izjave, jamstva ali zagotovila (izrecnega ali implicitnega) in Deloitte, njegove družbe članice, povezane družbe, zaposleni ter zastopniki niso odgovorni za nobeno izgubo ali škodo, ki bi jo lahko neposredno ali posredno utrpela katera koli oseba z zanašanjem na ta dokument«.

Po domače povedano – lahko, da vse zapisano ne drži!

Nekateri ustvarjalci kličemo in vpijemo o nepravilnostih. Moledujemo v stene najzakotnejše in najbolj meglene domače doline ter čakamo na odmev. Celotna zgodba je več kot očitno zrela za preiskavo. Ali vsaj, za boga milega, končno dobra vsebinska osnova, za odličen scenarij. Od vseh odmevov dobimo v Odmevih voditeljico in Klemna Dvornika, ki že opisane sanje predstavljata široki množici gledalcev in gledalk. Odmev tako pripomore k potrditvi resnosti, verodostojnosti in odlične vizije slovenske filmarije. Neumen slovenski narod, ki ga, kot že povedano, filmarji ne cenijo in bi ga zamenjali, pa je v primeru zagotavljanja javne legitimnosti tokrat dobrodošel. Ve se namreč. V Odmeve vedno vabijo le poštene in uspešne umetniške vizionarje, ki jim gre zaupati. Novinarka verjame Klemnu na besedo. Ne išče protiargumenta, nima drugega mnenja, ni preverjala realnega stanja na terenu. Kar je povedal Dvornik in izračunal Deloitte, zanjo in za gledalce drži kot pribito. Profesionalni PR v najbolj cenjeni in verodostojni informativni oddaji nacionalne televizije. Filmsko.

***

Tomaž Grubar, outfluencer.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.