Konec vojne v 24 urah ali totalno uničenje?

Vztrajno kršenje človekovih pravic prej ali slej vodi v vojno. Če politiki kršenje človekovih pravic sicer obsojajo, dejansko pa ga pasivno dopuščajo, bo nezadovoljstvo žrtev naraščalo, njihov odziv pa bo postajal vse bolj radikaliziran in verjetno oborožen. Napetost se povečuje in izbruhne vojna. Sledi opustošenje, žrtve in begunci, ki se odpravijo proti EU. Vsak dan je na mejah EU na tisoče novih beguncev iz Afganistana, Iraka, Sirije, Libije, Ukrajine pa še od kod, kjer se je Zahod vojskoval in prispeval k rušenju.

Begunci in terorizem spodbujata vzpon skrajnih desničarjev v državah EU. To postaja grožnja demokraciji in zahodnim vrednotam. Možno je, da nekatere države v takem scenariju vidijo nove priložnosti in zaslužek. A izguba za ljudi je neizmerna in nepopravljiva, v določenih primerih celo na globalni ravni.

Izrael je desetletja kršil človekove pravice Palestincev. Svet ZN za človekove pravice je obsodil Izrael v več kot 45 resolucijah in Izrael je celo kršil 28 resolucij Varnostnega sveta ZN, ki so pravno zavezujoče. To si lahko privošči, ker ga ščiti »veliki brat«, čeprav deklarira »pravičnost«. Zato društvo Amnesty International govori o izraelskih uradnikih, ki so zagrešili zločin apartheida po mednarodnem pravu. Navajajo, kako Izrael sistematično dehumanizira Palestince, jih diskriminira, kako je zaprl Gazo tako, da ta velja za največji zapor na prostem, kjer prebiva skoraj dva milijona Palestincev.

Ali se tako okupiran narod sme braniti? Ali se sme braniti tudi z orožjem? Ali je upor proti okupatorju res terorizem? Zahodni vodilni politiki niso hoteli videti tega kršenja Izraela. Prav tako niso hoteli videti kršenja človekovih pravic do drugih narodnosti v Ukrajini, na katere je opozarjal Urad za človekove pravice pri ZN (OHCHR), in neizpolnjevanja sporazuma iz Minska. Oba kršitelja so vodilni zahodni politiki hrabrili tako, da so jima namenjali izdatno finančno pomoč in orožje. Zato so sokrivi za izbruh obeh vojn.

Kaj narediti, ko vojna že izbruhne? Ko večja in vojaško močnejša država napade manjšo, si prisvoji dele napadene države in jih razglasi za svoje. S tem napadalec krši mednarodno pravo, saj spreminja mednarodno priznane meje, zaradi prisilnega preseljevanja civilnega prebivalstva krši deklaracijo o človekovih pravicah, krši načela o humanitarni pomoči, ne upošteva resolucij ZN, zločini nad civilnim prebivalstvom pa večkrat ostajajo nekaznovani, navaja zgodovinar in aktivist Vijay Prashad.

Kaj naredi Zahod? Ali bo Zahod zahteval, da okupator vrne zasedene teritorije? Ali bo vojaško pomagal napadenemu in sprejel sankcije proti napadalcu? Ali se bo Zahod odločal od primera do primera v skladu s stališčem »velikega brata«? Ali bo Zahod enako branil pravice napadenega, ko gre za Ukrajino in Palestino, ter obsojal okupatorja, ko gre za Rusijo in Izrael? Ali naj v obeh primerih napadalec plača škodo na objektih, infrastrukturi in odškodnino žrtvam? Ali se Zahod zaveda, da s svojo dvolično geopolitiko spodbuja nastanek in radikalizacijo ekstremističnih posameznikov in skupin? Kako bo zgodovina ocenila vse tiste zahodne politike, ki prihajajo v Izrael, da bi izrazili neomajno podporo vladi, ki izvaja genocid? Ali bo spet treba spreminjati zgodovino?

S pravimi ukrepi s strani velesil bi se obe vojni že zdavnaj lahko končali. Kako bi se Izrael odzval, če bi mu ZDA in EU pa tudi njuni prijatelji postavili pogoj, da mora v roku 24 ur prekiniti bombardiranje Gaze in druge vojaške aktivnosti v Palestini, ker v nasprotnem primeru bo takoj ustavljena vsa finančna in vojaška pomoč Izraelu, zamrznjeni bodo vsi računi Izraela v zahodnih bankah, ustavljena bo vsa trgovina z Izraelom in Mednarodno kazensko sodišče (ICC) bo začelo postopek za nalog za aretacijo odgovornih izraelskih politikov? To bi bila odločitev politike za konec genocida v Gazi, ki bi v enem dnevu rešila problem.

Vidimo pa, da se zahodni politiki raje odločijo za obisk Izraela, pogovor in poziv za kratko prekinitev bombardiranja civilistov, pri tem, da ob vsaki priložnosti poudarjajo, da ima Izrael pravico, da se brani in da ga v tem popolnoma in neomajno podpirajo, financirajo in nekateri tudi oborožujejo. Pozive k miru označujejo za antisemitizem, tako kot so take pozive v Ukrajini označevali za rusofilstvo.

Kako pa bi Zahod lahko ravnal, če bi mu uspelo napade ustaviti? Spet smo pri zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic. Izraelska politika, ki temelji na tem, da je Izrael država judov, torej le ene etnično-verske skupine, se mora spremeniti tako, da zagotovi enake pravice tudi drugim, skladno z načeli iz deklaracije o človekovih pravicah. Palestince je treba, kljub negativnim izkušnjam, prepričati, da ne smejo zanikati pravice do obstoja Izraela. Ali je mogoče pričakovati tako preobrazbo Izraela in Palestine?

Ko po drugi svetovni vojni zavezniške sile niso zaupale, na primer Nemčiji in Avstriji, so tam začasno prevzele vodenje civilnih, gospodarskih in pravnih struktur, skupaj s finančno pomočjo in prepovedjo oboroževanja. Ali ne bi podoben pristop lahko deloval v Izraelu in Palestini, a tokrat pod okriljem ZN, saj je Zahod zaradi pristranskosti tam izgubil kredibilnost?

To bi bila zmaga za vse. Ali ima Zahod dovolj moralne moči, da sproži vsaj kakšen korak k miru? Do zdaj tega ni bilo opaziti, saj so zahodni politiki bolj bobnali vojaški boben, kot pa spuščali goloba miru. Zdi se, da si Zahod prevečkrat postavlja vprašanje, ali se mir finančno in politično izplača. Zato ni težko predvideti nadaljnjih dogodkov? Kako dolgo si bo Zahod drznil uveljavljati to logiko, ki vodi v geopolitiko osamitve in terorizem? Morda pa tudi v totalno uničenje.

***

Dr. Saša Prešern, raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.