Zakaj postati učitelj

V zadnjem letu smo priča vse glasnejšim opozorilom o pomanjkanju učiteljev. Povprečna starost je vse višja, mladih učiteljev je manj, plakati trgovinskih verig pa s stanovitnim delovnikom in manjšo odgovornostjo podajo boljši argument, zakaj zapustiti poklic učitelja in se »prekvalificirati« v manj obremenjujoče delo kot pisanje priprav v večernih urah.

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje do zdaj ni oblikovalo vizije za učitelje 21. stoletja. Vzgojne problematike je v šolah čedalje več. Izobrazba je v številnih primerih peto kolo učencev. Svetovalnih delavcev pred 30 leti ni nihče opazil. Danes so preplavljeni z dnevnimi izpadi trinajstletnikov, ki razvojno pritičejo nesocializiranemu triletniku.

Učitelji so izmučeni, ker ob hitro spremenljivem okolju ne dohajajo novih generacij. Ugled učiteljev smo pokopali že pred leti. V šolah pogosteje hospitirajo odvetniki in inšpektorji kot učitelji pri drug drugem. Ker vsi odgovarjajo, zakaj ne postati učitelj, sem se odločil raziskati nasprotno vprašanje.

To besedilo je esej. Namen eseja je raziskati oziroma poskusiti odgovoriti na vprašanje, »ki te daje«, kot bi se izrazil kolega na naši osnovni šoli. Do resničnega odgovora lahko pridemo, ko pogledamo na vprašanje iz različnih zornih kotov in v krogu različno mislečih ljudi. Ključni so predvsem tisti, ki nas najbolj peklijo. Zato nameravam podati argumente za in proti. Tako bom prišel bliže odgovoru.

Vojna vrednot

Začnimo z najvišjo institucijo, ministrstvom za vzgojo in izobraževanje, kjer se oblikuje naš izobraževalni sistem. Oglejmo si ga skozi prizmo učiteljice življenja. Naš izobraževalni sistem ima temelje v Prusiji. Ta je zasnovala sistem na vrednotah ubogljivosti, poslušnosti, vodljivosti, discipline, podreditve skupini in sledenju ukazom do potankosti. V času vojne so takšne vrednote nujne za preživetje. A na srečo nismo v vojni. Tehnološke inovacije učencem 21. stoletja omogočajo neomejeno količino znanja in podatkov, ki so dostopni vsak trenutek.

Vrednote, ki pridobivanje teh znanj spremljajo, so radovednost, samostojnost, kritično razmišljanje, vztrajnost, sodelovanje, inovativnost, podjetništvo. Ker šolski sistem daje prednost golemu pomnjenju podatkov, nastajajo razlike med tem in vrednotami, ki so v sedanjem sistemu drugotnega pomena. Zaradi tega prihaja do vojne vrednot. Ena izmed možnosti, ki jih ministrstvo ima za napredek, je spremljanje dogajanja v učilnicah na terenu, da sami izkusijo, s čim se ukvarjajo učitelji.

Nadaljujmo z učitelji. Mogoče mi vemo, kako to narediti. A kaj hitro nas realnost v učilnici pritisne k tlom kot rokoborca, ki čaka, da z roko nakažemo predajo. Prvi nasveti učiteljem začetnikom gredo nekako takole: »Nekoga moraš 'žrtvovati', da pokažeš, da misliš resno. Zastavi raje bolj na ostro, kot da te požrejo.« To zveni kot jezik kvazitiranstva in včasih z dobrim razlogom. Najpogostejša igra v šoli ni »med dvema ognjema«, ampak igra na moč. Najhuje je, da ne glede na zmagovalca izgubimo vsi.

Pogosto se tudi zgodi, da pišemo priprave pozno v noč z minimalnim izkupičkom. Fizično utrujeni, a polni zagona zaradi (v naših glavah) izvrstno pripravljene ure pridemo v razred. V 45 minutah zamenjamo različne poklice, kot so policist, trener, učitelj, psiholog, socialni delavec, še najlažji pa je knjigarnar, ki priskrbi manjkajoče potrebščine. Na koncu pa kljub naši skrbnosti učenci ne pridobijo ustreznega znanja ali pa ga zavračajo.

Učitelje najbolj prizadene, ko ure in ure posvetimo vzbujanju radovednosti in pripravi zanimivih ur, v zameno pa občutek, da si učenci napredka niti ne želijo, ker so zdolgočaseni, brez temeljne želje po znanju. Manj bi bolelo, če bi nas pretepli. Poleg tega se sprašujemo: »Kaj delamo narobe? Kako to lahko izboljšamo?« Sodelavka je pred nekaj dnevi dala odpoved, ker meni, da ne prispeva dovolj k izobraževanju otrok. Druga, ki je dolgoletna učiteljica, razmišlja o popolnem umiku iz izobraževanja. Ni edina – tudi kolegice iz prejšnjih šol imajo dovolj in iščejo alternative.

Tretja fronta poteka s starši, kjer na srečo deluje znatna manjšina, za katero pa se običajno porabi preveč dragocenega časa. Ocene in odklonilno vedenje so najpogostejša tema v naši komunikaciji. Če je manj kot pet, ni dovolj. Želijo, da jim omogočimo visoko kakovost znanja, hkrati pa naša pričakovanja in meje vidijo kot agresivnost. Če učencu nekaj ni všeč, potem mu po njihovem mnenju pač ni treba. Za svoje otroke želijo lovorike junakov brez kapljice znoja. Če se to ne zgodi, se na fronti pridruži težka artilerija: inšpektorji ter odvetniki. Če imamo srečo, nas ravnatelj podpre. V nasprotnem primeru odnehamo in zaradi (trenutnega) miru vpišemo želeno oceno.

Kot da to še ni dovolj, se na številnih šolah spopadajo s slabimi odnosi med učitelji. Vrata so povsod zaprta, fizično in metaforično. Sodelovanja je bore malo. Povezave obstajajo med pari, mogoče trojkami, potem pa se že konča. Zamere se kuhajo tudi po 15 let, svoje razmišljanje pa drži vsak zase. Kaj, če bo to kdo videl kot kompliciranje, prilizovanje ali manipuliranje? Kaj, če bo to kdo dojel, da neki učitelj ne zna? Prevlada tišina in mantra: »Petek je, preživel(a) sem.« Besed iz vojaškega žargona ne primanjkuje.

Pa pojdimo na mlajše deležnike, študente. Vpisov je čedalje manj. Eden izmed razlogov je nizka začetna plača, a ne verjamem, da je to odločilna točka za mlade. Gre za globlje elemente, kot je prevzemanje visoke odgovornosti, hkrati pa smo zelo omejeni v svojih pooblastilih, da v kritičnih situacijah kaj naredimo oziroma jih uredimo. Jasen primer je fizično nasilje, ko učencu lahko izdamo vzgojni opomin, individualiziran vzgojni načrt pa vzorcev vedenja v ekstremnih primerih ne spremeni.

Tudi tisti, ki se odločijo vstopiti v razred, hitro spoznajo, da so neopremljeni za soočanje z učenci in uravnavanjem odnosom. Izjema je prej omenjeno »žrtvovanje«. Ure imajo skrbno pripravljene, a do tega sploh ne pridejo, saj jih učenci nesejo ven iz razreda. Kolegice mi pripovedujejo o mladih, ki so odšli iz srednjih ali osnovnih šol z besedami: »Sem mislil, da bom učitelj.«

Naš sistem trenutno enači pravico do izobraževanja in pravico do varnosti. To ni sprejemljivo. Pravica do varnosti bi morala imeti primat nad pravico do izobraževanja, a učitelji nimamo pooblastil, da to storimo. Vsekakor nisem psiholog, ko pa poslušam razne strokovnjake, pridem do zaključka, da v teh primerih obstajajo zgolj različne vrste slabih rešitev. Najmanj slaba rešitev je vključitev v institucije, kot so strokovni center Planina, Mladinski dom Jarše, Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec, ter mnogi drugi. To se mora zgoditi dovolj zgodaj in s tem dolgoročno lahko otrokom omogočimo zdravo socializacijo v širšo skupnost.

Kako peljati vsakega učenca k napredku

Na koncu se pogovorimo še o učencih. Prihajajo iz različnih okolij, z različnimi izkušnjami. Nekateri se zaradi visoke ravni predznanja kmalu začnejo dolgočasiti, na drugem koncu spektra nekaj otrok skoraj ne pozna koncepta knjige kot predmeta, v katerem bi bilo kaj vrednega. Zaradi te raznovrstnosti smo učitelji postavljeni pred skoraj nemogoč izziv, kako to uskladiti in peljati vsakega posameznika k napredku. Vsako napako, bodisi »prehitro razlago« bodisi »prepočasno discipliniranje«, učitelji v očeh učencev drago plačamo.

Na prvi pogled (ali večkratno branje) se zdi, da ovire niso zgolj številne. Zgrajene so iz betonskega zidu, ojačenega z jeklenimi palicami, na katerem v pozoru stojijo armade vojakov, ki bodo onesposobile vse, kar leze, gre in diha. Kako si lahko po vseh teh protiargumentih sploh kdorkoli upa postaviti vprašanje: »Zakaj postati učitelj?« V najtemnejših trenutkih se tudi sam sprašujem: »Ali učenci sploh dobijo karkoli vrednega od mojih učnih ur? Kako si po vseh teh letih izobraževanja in nekajletnih izkušnjah na trenutke ne morem reči učitelj?

Ali sploh lahko zares učim v šolskem sistemu, ki ima vrednote poslušnosti, ubogljivosti, vodljivosti in sledenju ukazom?« V šoli, kjer učim, visi plakat šole 21. stoletja. Na njem so zapisane besedne zveze, kot so medvrstniško sodelovanje, radovednost, načrtovanje, soustvarjanje pouka. Na žalost ga v resnici ne živimo, ampak je samo plakat. Ko učence (sploh starejše) povabim v načrtovanje ciljev, si tega ne predstavljajo in ne želijo. Vse skupaj jim je tuje, nekoristno, saj je njihov cilj iskanje priložnosti za brezdelje.

A kljub vsemu je luč na koncu predora. Ko me kdo vpraša, zakaj sem postal učitelj, vedno izstrelim tole: »Želim prispevati k izobrazbi avtonomnih posameznikov, ki znajo razmišljati s svojo glavo.« Izobrazba mi predstavlja razgledanost o svetu okrog nas in sposobnost delovanja v njem. To sega od strokovne usposobljenosti v nekem poklicu do sloga oblačenja v neki situaciji. Če pridete na nogometno tekmo oblečeni v formalno obleko, ste selektor, častni gost ali pa malo prismojeni. Večina ljudi niso selektor ali častni gostje. Če si gledališko predstavo ogledate v trenirki, je to enako neprimerno.

Neprecenljiva avtonomija

Avtonomija mi je neprecenljiva. Tako lahko prevzamem odgovornost za svoje neuspehe in priznanje, ko nekaj naredim izvrstno. Trdno sem prepričan, da je enako z otroki. Tudi pri hčeri in sinu sem velikokrat slišal njun razdraženi ton: »Bom sam(a)!« Daleč od tega, da si ne bi želela moje pomoči, ko ne zmoreta. A odvzem avtonomije ščitita kot leva in prav je tako. V našem šolskem sistemu pa zaradi strahu pred poškodbami, nasiljem, tožbami staršev in manjšimi lumparijami avtonomijo nadomestimo z nadzorom.

Dobra stran tega je večja varnost ali vsaj iluzija varnosti. Cena, ki jo plačamo, je manj učenja in več uporništva. Klasični primer nasprotujočih si idej je odhajanje na stranišče. Od devetošolca pričakujemo, da bodo v učilnici 21. stoletja radovedni, podajali pobude za kakovosten pouk in si zastavili vizijo za poklicno pot. Obenem morajo pridobiti dovoljenje učitelja, da gredo na WC in tako uredijo osnovne biološke potrebe, ki jih zmore vsak štiriletnik v vrtcu.

Vzgojiteljice jim to tudi omogočijo. Nikakor ne zanikam, da bodo nekateri učenci to izkoriščali za brezdelje. A na žalost s takšnimi ukrepi ustvarjamo bojno polje, kjer se velika večina učencev sploh noče boriti, a se mora. Ali se mi ne bi borili za odhod na WC v službi, če bi nadrejeni ukazal, da smemo na stranišče samo ob določenem času?

Razmišljanje s svojo glavo ne zahteva zgolj primerjave in ovrednotenja idej. Le-te si moramo upati izraziti na primeren način, sploh ko se z nekom ne strinjamo in je na višjem položaju. To terja precejšnjo količino poguma, osebne integritete in nekaj premišljenega uporništva, pogosto proti lastnim ugovorom v glavi, kot so: »Kaj povzročaš težave?! A jih nimamo že brez tega dovolj?!«

Prej ali slej pa pridemo do točke, ko nas nekaj tako moti, da misli ne moremo več zadržati zase. Kot učitelj si želim pri otrocih okrepiti pogum, da podajo svoj glas in povedo, ko nekaj ne deluje. S tem skupaj razjasnimo dejansko stanje in imamo večje možnosti za napredek.

Ko pa nam uspe, da učenci razmišljajo s svojo glavo na produktiven način tako zase kot ostale okrog sebe, občutimo učitelji neverjetno izpopolnjenost. Če to zveni včasih za lase privlečeno, pa po šolsko izračunajmo. Učna ura traja 45 minut. Predpostavimo, da učitelj povprečno porabi 40 minut za pripravo šolske ure, v oddelku pa imamo 24 učencev. Če vsi učenci izkoristijo teh 45 minut za učenje, je to 24 pomnoženo s 45 minutami, in ko odštejemo 40 minut priprave, dobimo 17 ur 20 minut.

Z drugimi besedami, ko učenci posvetijo pozornost učnemu okolju in vsebinam (ne učitelju, ampak kar učitelji pripravimo za učenje), ko vztrajajo in sodelujejo, je učinek neverjeten. Če bi se to zgodilo vsako uro in vsak dan, pomnožimo to še s 25. Dobite 433 ur 15 minut energije v enem tednu, ko spremljamo učence na njihovi poti napredka. Verjamem, da se sčasoma kakovost teh minut še izboljša, saj se učni proces izpili in postane bolj učinkovit. Kdo ne bi želel biti priča takšni manifestaciji potenciala?

Pot z veliko preizkušanja in napak

Na takšni poti je veliko preizkušanja in napak. Eden najpomembnejših namenov učitelja ni, da učencem spravimo napake in probleme iz poti, ampak povabilo k razmisleku, katere strategije bodo uporabili za odpravo napak in razrešitev problemov. Včasih je to dolg proces in skozi oči zunanjega opazovalca se zdi, kot da je učitelj učenca pustil na samem. Drug zorni kot pa nam lahko sporoča, da učitelj učencu omogoča uvid, da je večina problemov njegovih, da jih zmore z razmislekom rešiti, hkrati pa si potem lahko učenec s polno kredibilnostjo sam lasti zasluge za uspeh. S tem učencu tudi sporočamo: »Zmoreš! Popravi napake, ne dovoli, da jih ponavljaš. Glej na napake kot del potovanja junaka. Najdi stvari, v katerih res blestiš, in jih izpopolni, kolikor le lahko.« Uporabimo metaforo učitelja kot trenerja. Trener lahko učence usmeri, kakšen je trening, taktika na igrišču in kako bo povezal igralce. Na koncu pa ne more namesto njih pridobiti kondicije, vztrajati proti nasprotniku in se odločiti, ali bo podal najboljšemu prijatelju na igrišču ali soigralcu, ki ima največ možnosti za zadetek. Te odločitve so v rokah otrok in prav je tako.

Predstavljajmo si, da se vse te stvari zgodijo. Učencem je izobrazba visoka vrednota. Nad tem imajo visok samonadzor in neuspehe vidijo kot priložnost za izboljšavo. Učitelj in sošolci jih podprejo, ko padejo. Težji ko je izziv, raje ga imajo, saj se ob tem več naučijo. Radovednost ob tem raste in raste. Branja in pisanja je v izobilju in iz tedna v teden se izboljšuje. Vsi posamezniki postajajo bolj artikulirani. Srce skupnosti temelji na iskrenosti, vztrajnosti, trdem delu, raziskovanju, sodelovanju, mentorstvu in izpopolnjenosti, ki koristi tako učencem samim kot svetu, v katerega bodo vstopili. Ali niso to razlogi, da smo postali učitelji? Ni bil to naš namen, ko smo prvič stopili skozi vrata učilnice kot pedagogi?

»Smisel našega življenja ne tiči v iskanju sreče, ampak v količini odgovornosti, ki jo prevzamemo.«

J. B. Peterson

Če se namesto nadzora in ukazovanja odločimo za spodbudo, mentorstvo, usmerjanje in pedagoški eros, nas čaka nepozabna pustolovščina, kakršne ne bo pozabil nihče, ki bo del nje. Zato sem postal učitelj.

***

Luka Lavrin, učitelj angleščine na OŠ Frana Albrehta Kamnik