Dvoboj

Sredi dneva 23. decembra 2022 je bivši predsednik vlade in predsednik SDS Janez Janša – ob prazniku enotnosti in samostojnosti – objavil poslanico, ki so jo v medijih naslovili: »Janša: Vlada vladavino prava spreminja v vladavino barbarstva. Predaleč je šlo, nobeno prikrivanje dejstev več ne pomaga, vendar so zgolj politične konsekvence tega zdrsa proti barbarstvu premalo, potreben je splošen premik k streznitvi, meni predsednik opozicijskega SDS Janez Janša.«

Značilni poudarki Janševe poslanice:

1. Golobova vlada ne nagrajuje tistih, ki so v množičnih nezakonitih protestih skrbeli za varnost ljudi in lastnine, temveč te, ki so razbijali in uničevali po ljubljanskih ulicah. Ne nagrajuje tistih policistov, ki so varovali največji zunanjepolitični dogodek v zgodovini Slovenije, temveč nasilneže, ki so varnost tujih delegacij ogrozili. Golobova vlada ne nagrajuje tistih novinarjev in snemalcev, ki so z nezakonitih protestov poročali, temveč huligane, ki so novinarje, snemalce in njihove medijske hiše fizično napadali.

2. Noben nasilni prevrat, nobena zloraba pravne države in tudi noben volilni rezultat še nikoli ni dobrega spremenil v slabo ali obratno.

K optimizmu menda pripomore tudi to, da vlade ne vodi Janša

3. Prej ali slej se izkaže, kaj je dobro in kaj je zlo. Bolj populistična je neka politika, več in hitreje se bo najedla zarečenega kruha. In v zadnjih tednih se zdi, da se gore zarečenega kruha pospešeno kopičijo. Predaleč je šlo.

4. (Sedanja) vlada spreminja vladavino prava v vladavino barbarstva. Noben nasilni prevrat, nobena zloraba pravne države in tudi noben volilni rezultat še nikoli ni dobrega spremenil v slabo ali obratno.

5. Potreben je širši premislek, resna ocena posledic skrajnega populizma in splošen premik k streznitvi.

6. Naj bo letošnje ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti priložnost, da spet globoko zajamemo iz vodnjaka slovenske zdrave pameti in poguma. Vsi smo poklicani, da sooblikujemo prihodnost, zato izberimo enotnost in sodelovanje namesto izključevanja, upanje namesto strahu, resnico namesto laži, saj se začne pri enem dejanju posameznika, ki naredi razliko.

Nekaj ur za Janšo, torej istega dne (23. decembra 2022) zvečer je Robert Golob na državni proslavi samostojnosti in enotnost povedal govor, ki so ga mediji naslovili: »Premier Golob ob dnevu samostojnosti in enotnosti: To je nekaj, kar nam v EU zavidajo. Danes praznujemo dan, ko smo se skupaj odločili, da želimo živeti v svoji državi. To se ni zgodilo čez noč. Gre za dolgoletna prizadevanja. Plebiscit je bil dan enotnosti. Dan, na katerega smo lahko ponosni. Dan, ki nam ga je zavidal ves svet. Ker se nam je uspelo poenotiti.«

Dimitrij Rupel, publicist, nekdanji zunanji minister. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Značilni poudarki Golobovega govora:

1. Danes praznujemo dan, ko smo se skupaj odločili, da želimo živeti v svoji državi. Pa vendar se to ni zgodilo čez noč. Ta odločitev je bila sad tisočletnih prizadevanj za gradnjo dveh stebrov slovenske suverenosti. Prvi steber je vedno predstavljala demokratična ureditev družbe, v kateri smo vsi med seboj enaki. Še v času prve slovenske države Karantanije so karantanskega kneza volili neposredno – ljudstvo. In po izvolitvi so k njemu simbolično pristopili in mu primazali dve zaušnici, zato da nikoli ne bi pozabil, da je le prvi med enakimi. In ta tradicija se kar dobro ohranja skozi tisočletja, ker vsaj na moji poziciji vsak dan dobim vsaj kakšno zaušnico, da ne bi pozabil, da sem le prvi med enakimi.

2. Drugi steber predstavljata naša kultura in slovenski jezik. Nekateri med vami veste, da prihajam iz Solkana, tam pri Novi Gorici in Soči. Solkan je bil prvič omenjen kot mesto, ne boste verjeli, tisoč let nazaj, v slovenskem jeziku. In Solkanci smo še danes ponosni na to, da smo v teh tisoč letih ohranili tako slovenski jezik kot tudi posebno izgovarjavo črke G, ki nam jo zavida vsa Slovenija. Tisto, kar nam ne uspe vedno, pa je dvojina, tam pa včasih šepamo. Ampak vsega ne moremo imeti. Tekom časa so nam vihre zgodovine odvzele demokratično družbo, nekje smo jo izgubili. Nismo pa v tem času izgubili naše kulture in našega jezika. In prav jezik in kultura sta bila tista, zaradi katerih je slovenski narod skozi zgodovino lahko obstal. Ne bom našteval vseh zaslužnih mož in tudi žena.

Premier v novoletni poslanici: Nova vlada vrnila občutek normalnosti

3. Ampak se bom vrnil v Cankarjev dom, prav na ta kraj, kjer smo danes. Tudi takrat so bili kulturniki tisti, ki so dali zgled, ki so nas usmerjali še pred referendumom. In bili gonilo v borbi za to, da se demokracija vrne v Slovenijo.

4. Do usklajevanja rešitev (z drugimi voditelji EU) je bilo mogoče priti samo s spoznanjem, da nobena država, ko poskuša izsiliti svoj lastni interes, pa je vseeno, ali je majhna ali je velika, ne more tega doseči, če to ne temelji na dveh načelih Evrope, na solidarnosti in enotnosti, solidarnosti med državami in enotnosti, da iščemo samo rešitve, o katerih se vsi strinjamo.

5. Vojna v Ukrajini je celotno EU pahnila v veliko krizo, ki ni samo energetska in prehranska. Ta kriza je zahtevala odločno ukrepanje. Zajezili smo cene, zvišali otroške dodatke, plače in pokojnine. Naš odziv na energetsko in prehransko krizo je nekaj, kar nam v EU zavidajo. Naš odziv velja za enega najuspešnejših odzivov v celotni Evropi.

6. Ko začnemo proces iskanja rešitev, ima vsak svoje mnenje, vsak svoje stališče. Pravilno. Želimo, da se problemi osvetlijo z vseh možnih perspektiv. Na koncu dneva ali pa noči ali pa mesecev pa moramo biti enotni, da to reformo želimo izpeljati. Ker je to edini način, da bomo zgradili moderno državo, moderno Slovenijo, na katero bomo vsi ponosni. Kjerkoli v svetu jo bomo predstavljali.

Sporazum

Praznične in slovesne izjave (slavnostni govori, poslanice) so praviloma in večinoma bolje premišljene in pomembnejše od mimogrede navrženih komentarjev ali odgovorov na provokativna novinarska vprašanja. Kljub temu je mogoče reči, da so poslanice in govori za pravo sodbo o politiki tega ali onega voditelja bolj značilni kot odločilni. Tako kot vsak berač svojo malho hvali, tudi vsak predsednik vlade hvali svojo vlado.

Vendar: čeprav je od parlamentarnih volitev minilo osem mesecev, politiki še vedno naštevajo napake drugih, izražajo nestrpnost in se celo obtožujejo. Kot je mogoče pričakovati, je ostrejši predsednik opozicijske SDS, ki svojemu nasledniku očita barbarstvo. Kot da bi vedel za ta očitek, se Golob sklicuje na slovenske »kulturnike«, na slavno tradicijo Cankarjevega doma in celo na knjigo Josipa Vidmarja Kulturni problem slovenstva oziroma na njegovo domnevo o Sloveniji kot kombinaciji Florence (Golob uporablja italijansko ime toskanske prestolnice, vendar ga piše s »c« – Firence) in Aten hramu lepote in duha.

Na tej točki bi se bilo mogoče poglobiti v miselnosti dvobojevalcev. Janša je za politiko Golobove vlade uporabil oznako barbarstvo, pri čemer je »pozabil« na politično alternativo, ki je bila od nekdaj pri srcu komunistom oziroma levičarjem in ki izvira iz zakladnice marksistične misli, predvsem iz spisov Roze Luxemburg. Prihodnost, menijo marksisti, bo bodisi socializem bodisi barbarstvo, pri čemer je pomen barbarstva povezan s propadom civilizacije in tako rekoč s koncem sveta. Golob – če mu možganov niso oprali pri Levici – gotovo ne misli, da bo slovenska prihodnost socialistična, in bi – najbrž – prej sprejel misel, da bi socializem prinesel barbarizacijo. V tem sta si edina z Janšo. Za Janšo – čigar stranka se je nekoč imenovala socialdemokratska – je vsekakor težava to, da ne more brez rezerve sprejeti socializma kot alternative barbarstvu. Zanj je v sedanjih razmerah socializem enako (=) barbarstvo, kar bodo pri Golobovih (že zaradi povezav z Levico, Milanom Kučanom in Natašo Pirc Musar) le težko priznali. Skratka: problem in nesporazum! Tu se odpira velikanska tema, ki jo je pred časom odpiral sam Milan Kučan, ko je govoril o »tretjem soglasju«, to pa v zvezi z njegovo prošnjo italijanskim in evropskim socialistom oziroma Fassinu (»naj ne podarijo slovenske samostojnosti desnici«) pomeni, da bi si italijanski in evropski socialisti morali – sicer ob podpori samostojnosti prizadevati za socialistično republiko Slovenijo.

Svoboda najbolj priljubljena, SDS najbolj odbojna

Druga težava našega dvoboja je v Golobovem sklicevanju na slovenske kulturnike, za katere je znano, da so si prvi in najbolj goreče prizadevali za neodvisnost Slovenije. Če priznava zasluge kulturnikov in celo navaja Vidmarja z Atenami in Florenco, potem mora energično zavrniti politiko svoje ministrice za kulturo Aste Vrečko, predvsem pa mora izreči zahvalo za zasluge pri osamosvajanju Janezu Janši. Janša je bil namreč zraven pri majniški deklaraciji, Novi reviji, pri prireditvah Cankarjevega doma (celo kot odsotni/zaprti glavni junak), da ne govorimo o tem, da je odločilno pripomogel k slovenski državnosti, zaradi katere je Robert Golob danes predsednik vlade. Brez Janeza Janše in njegovih, torej tudi mojih prijateljev, Robert Golob ne bi mogel niti predsedovati slovenski vladi niti ne bi mogel trgovati z elektriko.

Najpomembnejši »zdrs«, kot ga imenuje Janša, ni zdrs v barbarstvo (ki je trenutno še latenten), ampak zdrs v poenostavljanje političnih procesov. To, da dopušča državljanom različna stališča, vendar po koncu dneva, noči ali meseca zahteva enotnost, je pač poenostavljena politika, da ne uporabim katere od besed iz prejšnjega odstavka. Bistvo moderne politike so pogajanja in iskanje kompromisov, soglasij. Za soglasje pa je seveda treba prepričati tudi opozicijo, uporne zdravnike, diplomate in gospodarstvenike, da ne govorim o novinarjih na RTV, o zgodovinarjih v Muzeju slovenske osamosvojitve ali o pripravah na letošnji Frankfurtski knjižni sejem.

Predsednik vlade Golob delno, tu in tam negotovo nadaljuje politiko Janševe vlade glede mednarodnih odnosov, Ukrajine, osemkolesnikov in tako dalje. Glede sodelovanja s Srednjo Evropo se je znašel na nevarnem robu, saj je Slovenija od nekdaj (na začetku celo po prepričanju Milana Kučana) del tega sveta, del te kulture, povezana z njo prek koprskega pristanišča in zaradi opore Združenih držav. Tudi Golob se namreč zaveda, kakšne težave bi čakale Slovenijo, ko bi bila prek Nemčije izključno povezana z naftnimi in plinskimi tokovi iz Rusije ter ko se evropska (energetska in siceršnja) varnost ne bi opirala na ZDA. Ko doživljamo konec konca hladne vojne, sta pomembni evropska in slovenska strpnost. Pri tem se je treba zavedati dveh dejstev: da Putin, kot nekdanji funkcionar sovjetskega režima (podobno kot nekateri posamezniki bivšega jugoslovanskega režima) želi vrnitev Sovjetske zveze (oziroma Jugoslavije), pri čemer je/so postal/-i brezobziren/brezobzirni kapitalist/-i in nacionalist/-i. Drugič pa se je treba zavedati, da se je o strateških interesih Slovenije treba pogajati. Plebiscitarna enotnost Slovencev leta 1990 ni nastala sama od sebe, ampak s prepoznavanjem mednarodnega položaja in pogajanji. Demos, med drugimi tudi Janez Janša, je dosegel enotnost v dolgih nočnih urah burnih, včasih absurdnih in paradoksalnih pogajanj in prilagajanj. Enako velja za ustavni proces, ki se je zaradi Demosovih koncesij komunistom zavlekel v leto 1991. In navsezadnje je v vojni proti JLA zmagala kohabitacija Kučanovega predsedstva in Peterletove vlade.

***

Dimitrij Rupel, publicist, nekdanji zunanji minister.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.