Krutost je ena sama

Na začetku indijske Brihadaranjaka upanišade, ki je nastala v 7. ali 6. stoletju pr. n. št., najdemo znameniti odlomek, ki opisuje opustitev svečane konjske žrtve ter njeno nadomestitev s simboličnim in notranjim ritualom: »Om. Resnično, glava žrtvenega konja je zarja, vid sonce, dih veter, njegova odprta usta so ogenj, ki prebiva v vseh ljudeh, njegov život je polno leto.« Ta odlomek označuje začetek novega obdobja človeške zgodovine, saj je indijska civilizacija prva začela sistematično opuščati ritualno ubijanje živali z žrtvovanjem ter uvajati nov etični red, ki sta ga kmalu za tem prevzela in razvila utemeljitelja budizma in džainizma – Buda in Mahavira (po vsej verjetnosti sta živela v 5. oziroma 4. stoletju pr. n. št.). Temelj tega novega reda je prepričanje, da so živali čuteča bitja in osebe, ki jih ni več dovoljeno ubijati.

Skorajda vse velike religije so v začetnem obdobju temeljile na žrtvovanju živali. V večini teh religij so bili tudi opisi najvišje in najodličnejše človeške žrtve (denimo Abraham in Izak), ki pa se z redkimi izjemami nikjer ni izvajala; žrtev prvorojenca ali človeka je veljala za največjo zahvalo, ki bi jo človek lahko izkazal božanstvu in kozmičnemu redu stvari – obilju potomstva, hrane, redu letnih časov ter redu stvari, ki človeku omogoča preživeti. V nasprotju s starimi Izraelci, ki so živalskim žrtvam prerezali vrat (saj je zanje kri simbolizirala življenje in je bila sveta, tj. tabu), so stari Indijci svoje žrtve zadavili (tam je bilo bistvo življenja razumljeno kot dih ali prana). V tej luči je zelo zanimivo brati antropologinjo Mary Douglas, ki v študiji Levitik kot literatura pokaže na skrito, vendar izjemno pomembno logiko starozaveznih spisov (zlasti 3 Mz ali Levitika – redakcija tega teksta je bila prav tako v 5. stoletju pr. n. št.), ki z vrsto prepovedi ali tabujev regulirajo ubijanje živali. Njena pronicljiva analiza pokaže na pomembno dejstvo, namreč, da se je etična revolucija v spoštovanju živali, ki so jo označevali upanišade ter budistični in džainistični nauki, v istem obdobju zgodila tudi na ozemlju starega Izraela, enak trend pa se je neodvisno in sočasno pojavil v stari Grčiji, kjer je že Pitagora (rojen okrog leta 570 pr. n. št.) verjel, da ubijanje živali onečašča človeka in njegovo dušo. Seveda pa so že pred tem denimo v starem Egiptu obstajale religijske prakse, ki so zavračale ubijanje živali za hrano.

Stari Izraelci so po tej postavi izmed vseh živali na zemlji lahko jedli prežvekovalce s preklanimi parklji ter ribe s plavutmi in luskami, vendar pa je v resničnem življenju veljalo, da so meso smeli jesti le v družbi Boga, torej v posvečenem in ritualnem prostoru ter z božjim blagoslovom. Pri tem je zanimiva primerjava z indijskimi žrtvovanji, ko so tudi stari Indijci ob žrtvi lahko použili le še tisto meso, ki je ostalo na razpolago po tem, kar je použil bog Agni (žrtev je bila darovana na oltarju ognja) in kar je pripadlo duhovnikom pri žrtvi kot njihov delež – ostalo ni skorajda nič. Douglasova v svoji analizi slednjič lepo pokaže, da je bil smisel vseh tabujev, povezanih z živalmi, zaščita stvarstva – danes bi temu rekli ohranjanje biodiverzitete. Trupla vseh divjih živali so bila tako denimo nečista, kar je v resnici preprečevalo nebrzdan lov nanje. Nečiste so bile ptice, ki so gnezdile tako, da so ljudje lahko kradli njihova jajca – da bi s tem zaščitili mladiče v najranljivejši dobi itd. Vse, kar je bilo označeno za nečisto, je bilo v resnici s tem zaščiteno pred človekom.

Lakota in preobilje hrane

Vse to si moramo priklicati pred oči, ko se v 21. stoletju (!) sprašujemo o našem odnosu do živali in ravnanju z njimi. Brez vsakega dvoma je človeštvo prišlo v obdobje, ko je v razvitem svetu preobilje (mesne in nezdrave) hrane. Manj razviti in zaradi različnih dejavnikov prikrajšani svet se bori z lakoto, bogati svet pa išče strategije za spopadanje z debelostjo, pri čemer v smeteh končajo neverjetne količine pogosto še povsem užitne hrane. Če se še spomnimo starega načina sobivanja z živalmi, ko so kmetje skrbeli za svojo živino kot za prijatelje in sopotnike ter se le stežka odločili za zakol posameznih živali, da bi s tem preživeli (tako so bili naši predniki še vedno povezani s starimi civilizacijami, ki so vsako jemanje življenja pospremili z zahvalo in posebnim ritualom), je danes realnost povsem drugačna. Sodobna mesnopredelovalna industrija, ki ima zametke v ameriških klavnicah s konca 19. stoletja (te so bile načrtovane tako, da so se živali same vzpenjale do klavnega prostora, da bi potem postopek predelave mesa lahko potekal s čim manjšo porabo energije – meso se je pomikalo po tekočem traku navzdol), označuje neko točko človekovega razvoja, ko moramo premisliti o samem smislu človekovega bivanja v svetu, ki tako brezobzirno jemlje življenje živim bitjem, tako rejnim živalim kakor ribam v svetovnih morjih, ki so vse bolj opustošena, in drugim živim bitjem. Sodobna obsedenost s »kulturo prehranjevanja« in kuharskimi šovi ima sicer lahko tudi dobro plat, denimo promocijo zdravih, trajnostnih in lokalnih načinov prehrane, toda zdi se, da je element potrošniške miselnosti vseeno veliko močnejši in da ta večinoma prevlada in določa naše načine prehranjevanja. Skrajna točka tega potrošniškega in uživaškega načina prehranjevanja so denimo sodobni urbani trendi dostave hrane dobesedno na kavč z vključenim elementom skorajda suženjskega dela dostavljavcev.

Nedavni primer krute in povsem brezčutne zlorabe živali v eni izmed slovenskih klavnic je primer nečesa, kar je zelo težko ubesediti. Končno bi morali kot državljani odpreti oči in reči, da je dovolj, ter zahtevati vrsto sprememb, od jasnega in strogo normiranega nadzora procesov v klavnicah do promocije prehranjevanja, ki bo čim manj škodovalo živalim. Četudi gre pri tem za kvadraturo kroga, saj se je človek skozi zgodovino zelo hitro uveljavil kot lovec in s tem seveda kot mesojedec ter potem tudi kot ljubitelj mesa. Z etičnega vidika sta pred nami dve strategiji, ki ju lahko uporabimo: ena bo trdila, da živalim ne kaže pripisati osebnosti in s tem pravic ter da so na razpolago za rejo, zakol in prehrano. V tem vidiku še vedno odzvanja Descartesovo prepričanje, da so kriki živali med mučenjem le zvok njihovega telesa (podobno kot če bi udarjali po lesu in da torej »ne trpijo«). Temu vidiku bodo na žalost pritrdile skorajda vse velike religije (med njimi tudi krščanstvo), kar je svojevrsten paradoks, saj bi prav te morale biti med prvimi zaščitnicami življenja in logike neubijanja nasploh (denimo Jezus se je rodil v staji, kjer ga je grel dih živali, sv. Frančišek Asiški pa je bil zaščitnik živali). Druga strategija nas bo spodbudila k alternativnemu načinu razmišljanja, ki je v zahodni filozofski teoriji prisotno vse od Benthama in Schopenhauerja ter je prisotno v sodobni etiki pravic živali: da so živali čuteča bitja, z vrsto značilnosti, ki jih ne moremo razlikovati od »naših« (tj. človeških): čutijo bolečino, so medsebojno povezane in skrbijo za svoje mladiče, poznajo strah in veselje, so osamljene in trpijo, če jim je odvzeta svoboda, čutijo razliko med življenjem in smrtjo in žalujejo za umrlimi mladiči in prijatelji, slednjič, razumejo našo dobroto in naklonjenost in ne morejo razumeti človeške krutosti in brezbrižnosti.

Klici na pomoč

Ko sem gledal nedavni posnetek mučenja živali v klavnici Rače, me je to navdajalo z nemočjo. Četudi sem vedel, da so bile te živali namenjene na zakol, in sem razmišljal, kako morajo čutiti, da se z njimi dogaja nekaj, kar jih navdaja z neizmernim strahom (kot so dokazale tudi raziskave), sem občutil še nekaj: nemočni in resnično grozni kriki in jok živali so se mi prikazovali še dneve po ogledu posnetka kot njihovi klici na pomoč nam ljudem – da bi jih vendarle lahko zaščitili. Dejansko je težko razumeti, kako lahko klavnice sploh dobijo potrebno delovno silo, in verjamem, da je ljudem, ki delajo tam, v veliki večini izredno težko. Prav zato je neetično, da živalske smrti delegiramo nanje. Toda kot lahko vidimo, so med njimi tudi sadisti in ljudje, ki uživajo v zadajanju bolečine drugim živim bitjem in v mučenju. To ni nekaj novega in človeštvo se je v dolgi zgodovini že naučilo te lekcije: vse po dolgi poti človeške demonske zgodovine do Auschwitza kot kulminacije razčlovečenja in žal tudi do mučenja otrok, žensk in moških danes v Ukrajini.

Za sklep bi rad podal dve sliki. Ena je iz leta 2122, ko je Slovenija med najbolj razvitimi državami sveta. Njen BDP na prebivalca je zaradi stoletnega vlaganja v mesnopredelovalno industrijo dosegel danskega. V naši državi so številni visokoučinkoviti obrati za predelavo mesa, ki ga izvažamo v številne države. Smo največji uvozniki živali za zakol na svetu in imamo za to brezhibno urejene in hitre transportne povezave. Potem pa je tu še druga slika – države, ki se je po stoletnem prizadevanju za zmanjševanje prehranjevanja z mesom (začelo se je s pobudo za en brezmesni dan v slovenskih šolah) znašla med najbolj razvitimi in za življenje zdravimi državami sveta. Obrestovalo se je vlaganje v zeleni razvoj in trajnostno rast. Slovenski startupi so se pridružili vodilnim svetovnim razvojnim trendom in razvili okusno sintetično meso, ki že v večini nadomešča prehranjevanje z mesom. Zmanjšali smo rejo živali za zakol in s tem trpljenje živali ter postali vodilna evropska država po zdravem prehranjevanju in zdravem načinu življenja ter ozaveščanju mladih o etiki življenja.

Krutost je v resnici ena sama. Naši otroci in zanamci nas opazujejo. Le od nas je odvisno, kakšen svet jim bomo zapustili.

***

Dr. Lenart Škof, Inštitut za filozofske študije ZRS Koper, AMEU – Institutum studiorum humanitatis.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.