Dolarska diplomacija

Ko bo ta zapis objavljen, se bojim, da bom od katere izmed kolegic ali kolegov iz športne redakcije v naši službeni kavarni v petem nadstropju, »po nesreči« morda dobil kavo za vrat. Po njihovem imenitno opravljenem delu na svetovnem nogometnem prvenstvu v Katarju se bo moje pisanje komu najbrž zazdelo nepotrebno, samo sebi namen, celo škodoželjno. Morda se komu utrne, da hudobno pogrevam staro zgodbo o katarski organizaciji prvenstva, »intelektualiziram in moraliziram« o stvareh, ki naj bi bile sestavni, če hočete, neizogibni del, ne samo nogometa ampak realnega življenja nasploh; in vse prej kot rezervirano samo za arabski svet.

Zakaj kapljati pelina v čašo katarskega uspeha, kaliti njihovo upravičeno veselje in ponos male države, ki si je drznila kljubovalno zazreti v oči bogovom? Zakaj podcenjevati nogometno vizijo kalifata, ki je v prvenstvo vložil več kot 200 milijard svojih naftnih dolarjev? Lahko bi jih porabili za igrišča za golf, vojaške lovce ali nepremičnine v Londonu, Parizu ali New Yorku.

Vse o organizaciji svetovnega prvenstva naj bi bilo že povedano, napisano, posneto. S »katargate« naj bi samo vračali udarec zahodni kolonialni, imperialistični in rasistični imperiji, ki tudi v nogometu nočejo deliti svojih privilegijev. Dokler krivda ni dokazana in dokler domnevni storilci kaznivega dejanja podkupovanja niso pravnomočno obsojeni, naj bi veljali za nedolžne; in za piko na i – kje pa ste bili raziskovalci »temnih plati« športa, ko so bila največja tekmovanja organizirana v Rusiji, na Kitajskem ali še kje drugje?

Svetovno nogometno prvenstvo v Katarju je bilo v vseh pogledih najboljše do zdaj. Funkcionarji Fife – svetovne nogometne organizacije, gostitelji in še kdo se kitijo z brezhibno organizacijo, udobjem, varnostjo, obiskom in gledanostjo. Za koga nič nenavadnega, svet gre vendar naprej, čeprav – ko gre za tako velik dogodek – ni vse tako samoumevno, kot se zdi na prvi pogled.

Gianni Infantino, prvi mož Fife, ki je bil pred začetkom prvenstva Arabec, homoseksualec, invalid in delavec migrant, je ob njegovem koncu samo še v vseh pogledih impresioniran. Prvenstvo si je ogledalo poldrugi milijon ljudi, več kot 60 tekem je potekalo brez večjih incidentov, število televizijskih gledalcev naj bi se približalo petim milijardam, rekordni prihodki svetovne nogometne organizacije naj bi se povzpeli daleč čez sedem milijard dolarjev in pol. Dolarji, dolarji, dolarji!!! »Citius. Altius. Fortius – Hitreje. Višje. Močneje«, če si pomagamo z olimpijado. Zdaj je čas za dobre novice, zaradi katerih naj bi zbledele slabe, da se odpre šampanjec. Nobenega dvoma ni: od tega bo imela veliko korist tudi nogometna igra, v arabskem svetu in še kje.

A kljub upravičenemu slovesnemu ozračju, superlativih ter čestitkah ob koncu prvenstva, bi bilo nekorektno, sprenevedavo in žaljivo za našo inteligenco, če bi zaradi njegove športne, organizacijske in ne nazadnje finančne uspešnosti preprosto vrgli čez ramo njegov izvirni greh. Katarci so si organizacijo prvenstva menda izborili – če uporabimo besednjak OZN – s tako imenovano dolarsko diplomacijo. O njej je bilo, zaradi »škodoželjnih zahodnih medijev, žvižgačev in nergačev«, da, tudi osmoljenih konkurentk Katarja, pred začetkom prvenstva veliko govora. Moj znanec iz Francije je tekmovanje zato bojkotiral; hm, ne vem sicer, ali je izpustil tudi finale ...

Izbrani zahodni mediji so se dokopali do prepričljivih informacij o, težko je reči drugače, korupciji, ki so prerasle v resen izziv tako za svetovno nogometno organizacijo kot Katar in nogometno javnost. Ali je prav, da zdaj, ko je prvenstvo uspešno pod streho, afero preprosto pozabimo, jo pometemo pod preprogo, verjamemo prisegam, da gre le za nekaj gnilih jabolk, da je bilo zadnjič in da – ker je konec dober – naj bi bilo vse dobro?

Posnetki kupov denarja, ki jih je policija, seveda ne naključno, odkrila na domu podpredsednice evropskega parlamenta, niso pustili dvoma. Okrepili so špekulacije o denarni hobotnici, brez katere svetovno nogometno prav lahko ne bi bilo v Katarju. Ni skrivnost: v najpopularnejšem športu na svetu se obračajo nedojemljive vsote denarja, spomnimo se vrtoglavih številk ob prestopih največjih zvezdnikov. In ne le v nogometu, kjerkoli je veliko denarja, priložnost dela tatu, zrastejo apetiti, v igro vstopajo akterji, ki nemalokrat nimajo z nogometno igro nič.

Nič novega. Nogomet je bil zaradi svoje popularnosti vedno veliko več kot šport. Njegov emocionalni naboj v mešanici z nacionalnim dela čudeže, politiki recepturo zelo dobro poznajo. Zaradi nogometa je Berlusconi zavladal Italiji, zaradi nogometa je predsednik Türk »skakal kot Slovenc!«. Seveda ne gre samo za nogomet, a kot rečeno, nogomet je najpopularnejši, najdonosnejši. Korupcija v športu – kako temu reči drugače? – je vse prej kot samo stvar eksotičnih, neciviliziranih, manj razvitih, revnih držav tretjega sveta.

Če k temu dodamo vse drugo v zvezi s Katarjem – od suženjskega izkoriščanja gostujočih azijskih delavcev, več kot šest tisoč mrtvih na tamkajšnjih mega gradbiščih stadionov, tako imenovanem »greenwashingu« (predstavljanju, da je bilo prvenstvo v puščavskih razmerah do okolja prijazno) in, ne nazadnje, do domačih političnih razmer v Katarju, ki nimajo veliko skupnega z demokracijo … – se komu morda utrne, da zgodba o katarski zgodbi o uspehu morebiti ni tako svetla, kot se je zdelo, ko je Lionel Messi dvignil pokal Fife.

Takšno razmišljanje ob katarskem svetovnem prvenstvu se morda zazdi naivno: večino največjih športnih tekmovanj do zdaj so z vsem dobrim in slabim organizirali na »civiliziranem, kultiviranem, neskorumpiranem« zahodu. A vse to ne more biti dovolj prepričljiv razlog, da molčimo, se obrnemo stran, s prstom pokažemo na druge, ki naj prvi vržejo kamen … Katargate je razkril, da za bleščečim zakulisjem enega največjih športnih spektaklov, zaradi katerega so tekle solze sreče, obstaja še en vzporedni svet, o katerem se sicer vedno šušlja in ugiba ter v katerem veljajo drugačni zakoni in drugačna pravila igre kot za nas »tuzemljane«. V ta svet vstopajo, v njem vladajo, odločajo in krojijo usodo ljudje in sile, o katerih se nam med prenosi tekem pred televizorji v naslanjaču dnevne sobe niti ne sanja. A bilo bi res naivno predajati se iluziji, da z nogometom nimajo nič!

***

Edvard Žitnik, diplomirani pravnik, novinar, dopisnik in urednik na Televiziji Slovenija.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.