Razglašenost stroke in politike, zdravstvo pa razpada

Naša politika ni sposobna rešiti nakopičenih težav v zdravstvu ob staranju, potrebah prebivalstva in vse dražji medicini.

Dogovarjanje ministra za zdravje in ljubljanskega župana o tem, kako bomo »uvažali« zdravnike iz bivših republik razpadle Jugoslavije, me je spodbudilo k pisanju.

Nesprejemljivo reševanje

Probleme, ki jih imamo s pomanjkanjem, organizacijo in nagrajevanjem zdravnikov na primarni ravni ter posledično nezainteresiranostjo zdravnikov za to delo pri nas, bosta minister Bešič Loredan, dr. med., specialist ortopedije, in župan Ljubljane gospod Zoran Janković reševala z »uvozom« zdravnikov iz bivših jugoslovanskih republik. Tako sta sporočila. Ali mislita resno? Ali mislita, da zdravniki z juga ne poznajo naših razmer? Brez korenitih sprememb v načinu dela, pri zmanjšanju obremenitev ter sprememb v plačilu tudi teh zdravnikov ne bo, tisti, ki bodo prišli, pa bodo kmalu zapustili Slovenijo.

To, da novačijo zdravnike iz manj razvitih držav, sicer dela vsa Evropa, tudi ZDA, a je moralno izprijeno. S tem siromašijo že tako siromašnejše države. A komu je danes to mar? Vsak brezobzirno skrbi le zase.

Ob novačenju zdravnikov iz tujine naletimo na še dodaten problem, na znanje oziroma neznanje slovenskega jezika. Ker so potrebe akutne, popuščamo pri zahtevah po znanju jezika. To pomeni, da bomo imeli težave pri sporazumevanju med zdravniki in pacienti. Zadnje je zelo pomembno, še posebno v kratkem času, ki ga imajo zdravniki za obravnavo pacientov. Na ministrstvu za zdravje menijo, da je danes ob vse mogoči tehnologiji razgovor manj pomemben del pri obravnavi pacienta. Morda tako lahko razmišlja nekdo, ki je kirurg, a pozor – dobri kirurgi namenjajo veliko časa razgovoru in kliničnemu pregledu pacienta. Res je, da se medicina vse bolj zateka k tehnologiji, ki praviloma slika, ocenjuje posamezni organ ali organski sistem, pri tem pa se pozablja na telo in osebo kot celoto. Medicina postaja brezosebna.

Odgovornost zakonodajalca
za zmedo

V 3. členu zakona o zdravstveni dejavnosti je zapisano, da so izvajalci zdravstvene dejavnosti domače ter tuje pravne in fizične osebe, ki so pridobile dovoljenje ministrstva za zdravje Slovenije za opravljanje dejavnosti. Ministrstvo lahko dovoljenja tudi odvzema.

V 4. členu zakona o zdravstveni dejavnosti je zapisano, da se merila za postavitev mreže (zdravstvene dejavnosti na vseh ravneh) določijo z načrtom zdravstvenega varstva Republike Slovenije.

V 5. členu istega zakona je zapisano, da mrežo javne zdravstvene dejavnosti na primarni ravni določa in zagotavlja občina.

Načelno je jasno. A meril ni, zato je na tej ravni popolna zmeda. Od župana, njegove sposobnosti lobiranja, njegovih političnih poznanstev, kdo je na oblasti, in prijateljstev, je odvisno, ali bo dobil dodatno ambulanto družinske medicine ali ne. Tako nastaja neurejenost v razporeditvi zdravnikov družinske medicine in marsikje slaba dostopnost. To je nedopustno.

Odgovornost politike

Sedanjega stanja na primarni ravni, ki je katastrofalno in se samo še slabša, ni mogoče pripisati sedanjemu ministru. Za stanje v ZD Ljubljana, ob neredu zaradi odsotnosti mreže, je odgovoren župan. Ob tem, da ministrstvo ni vzpostavilo mreže in smo brez meril (kje, kdaj, zakaj postaviti ambulanto), vlada popoln kaos. Od sposobnosti župana in možnosti njegove ponudbe zdravnikom, ne pa zaradi načrtne gradnje mreže osnovnega zdravstva, se širi ali krči mreža ambulant. Dogaja se celo »kraja« zdravnikov z boljšimi ponudbami. Tak način delovanja ljudem prinaša boljšo dostopnost do zdravnika, drugje zdravnikov preprosto ni.

EU na enem najpomembnejših notranjepolitičnih področij, zdravstvu, dovoljuje, da ga vsaka država ureja po svoje. Stanje v Sloveniji se zaradi tega na področju zdravstva, v primerjavi z gospodarstvom, ni uredilo. V zdravstvu smo ostali ujetniki socializma, enakosti, kolektivne pogodbe, ki ne izraža ne usposobljenosti, ne uspešnosti, ne učinkovitosti posameznika. Položaj zdravnika je odvisen le od dolžine njegove delovne dobe. Meritev, analiz opravljenega dela ne delamo. Pri tem smo vsi odlični ali vsaj zelo dobri. Ali res?

Levosredinske koalicije, ki so bile in so na oblasti tri četrtine časa v obdobju samostojne Slovenije, so odgovorne za stanje v zdravstvu. Zakaj? Zaradi vztrajanja urejevanja zdravstva na star državnoplanski način, brez pooblastil vodilnim, brez nalaganja odgovornosti posameznikom (kje je odgovornost svetov zdravstvenih zavodov), brez resnega nadzora kakovosti, zaradi nenehnega zavračanja sprememb v organizaciji, financiranju in upravljanju velikih sistemov, kot so bolnišnice in zdravstvo v celoti. Pomembno je, da se zdravstvo ne more urediti v enem mandatu, za ureditev potrebujemo konsenz stroke in politike ter čas, najmanj desetletje (primer Nizozemske). To je pri nas za zdaj nemogoče.

V našem zdravstvu je prisotna korupcija, v kateri, po mojih izkušnjah, sodeluje najprej politika, nato dobavitelji in kot zadnji zaposleni v zdravstvu.

Povsem nesprejemljivo je, da je imel sedanji predsednik vlade, kot vodilni na Gen-I (javni sektor), 450.000 evrov bruto letne plače in še dodatne nagrade zaradi uspešnega dela.

Pri tem ima direktor UKC LJ (javni sektor), ki je znanstveni svetnik, profesor na MF, ob 8000 zaposlenih, 65.000 evrov bruto letne plače in ostaja brez nagrade. Ko ima ustanova izgubo, ki praviloma ni posledica vodenja in upravljanja, nagrada direktorju ne pripada.

V našem najbližjem sosedstvu imamo zgled, kako se ureja zdravstvo (Štajerska v Avstriji). Ne bi bilo odveč, če bi pogledali, kako je zdravstvo urejeno tudi v Franciji, na Nizozemskem. A to naših politikov ne zanima, raje najemamo tuje strokovnjake, da za velik denar opravljajo analize. Z njimi si nato ne pomagamo, kajti pri nas je zdravstvo obremenjeno z levo ideologijo. Ampak zdravstvo ne more biti ne levo ne desno, zdravstvo je lahko le dobro ali slaxbo za bolnike in zaposlene. In trenutno je slabo za obe strani.

Zavračanja vsega,
kar predlaga stroka

Zaposleni v zdravstvu so se naveličali stalnih »gasilskih« posegov, obljub ter zavračanja vsega, kar predlaga stroka. Kot zanimivost naj v zvezi s »stroko« navedem besede dr. Roberta Goloba. Ko je zagovarjal odlaganje zakona o dolgotrajni oskrbi, je večkrat ponovil: »To zahteva stroka.« Kadar vladi stališče stroke ustreza, stroko upošteva. V nasprotnem primeru, ko nekaj za izboljšanje razmer predlagajo zdravniki in medicinske sestre, vladi pa to ne ustreza, se naredi gluho in začne politikantsko taktizirati. To se dogaja več let in to je vzrok za razpadanje zdravstva. Popolna razglašenost stroke in politike.

Ne zavedamo se, da je delo družinskega zdravnika, za vsakega od nas najpomembnejšega zdravnika, finančno podcenjeno in ob vse zahtevnejših pacientih popolnoma neustrezno časovno opredeljeno.

Družinski zdravnik je naš prvi kontakt z zdravstvom in ob pomanjkanju časa lahko marsikaj prezre ter zakasni pravočasno diagnozo nevarne bolezni. Pozabljamo, da je delo družinskega zdravnika zelo odgovorno, ob čemer večino časa deluje sam, sam s svojim znanjem in vestjo.

Pozabljamo, da je pri nas na Medicinsko fakulteto sprejet velik odstotek deklet. Vzrok je izbirni proces, ki temelji na rezultatih uspeha v srednjih šolah, kjer so dekleta bolj pridna. Tak izbor ni ustrezen. Nujno je spet treba uvesti sprejemne izpite s preverjanjem znanja iz naravoslovnih ved, z dodatnimi testi iz humanističnih ved, morda tako, kot je bilo pred 55 leti, s psihološkimi in inteligenčnimi testi. Samo pridnost za dobrega zdravnika ni dovolj.

Res je, da se tudi v Evropi, ne samo pri nas, fantje raje odločajo za druge, psihično in tudi fizično manj obremenjujoče poklice, od informatike do tehničnih ved, kjer so obremenitve navadno manjše in delo manj stresno, predvsem pa brez nočnih dežurstev. Zdravstvo v Angliji, tudi v Skandinaviji, zato že dlje časa rešujejo zdravniki z Vzhoda, Indije, Pakistana in drugih držav. Med družinskimi zdravniki pri nas prevladujejo zdravnice. To ni nič narobe. Ampak spet je dejstvo, da pri nas še vedno velja rek (in je dejansko tudi tako): tri vogale v hiši podpira mati, žena!

Temu primerno je tudi življenje zdravnic zelo stresno in po mojih podatkih je pričakovana življenjska doba zdravnic med ženami v Sloveniji najkrajša. Če se želi temu vsaj delno izogniti, mora mati, žena, zdravnica popuščati ali pri vzgoji otrok ali v profesionalnem smislu. Lahko predpostavljam, da se to žal dogaja na obeh straneh. Seveda so pri tem tudi izjeme. Kljub temu velja opozoriti na dejstvo, da se pri nas defenzivna medicina, nepremišljene, nepotrebne preiskave, vse bolj širi. Zakaj?

Nezadovoljni pacienti, nezadovoljni zaposleni

Sedanji minister je grozil formalno podrejenim (zdravnikom, predstavnikom Fidesa), kar je zavržno in povsem v nasprotju s pravili vodenja na taki ravni. Izgovor o čustvenosti, primorskem temperamentu ministra, ki naj bi bil uravnovešen, razmišljajoč, strpen, ni in ne more biti izgovor za državnega funkcionarja na najvišji ravni. Ob seznanitvi javnosti z njegovim ravnanjem, bi moral takoj odstopiti ali pa bi ga moral odpoklicati predsednik vlade.

Razmere v zdravstvu so vse bolj napete; zaradi nezadovoljstva pacientov in nezadovoljstva zaposlenih. Problemov ne rešujemo, ampak se ti le kopičijo. Človek, ki se odzove vehementno, čustveno, v takih razmerah ne sodi na čelo zahtevnega resorja.

In rešitve? Takojšnji odstop ministra, ki razmišlja kot kirurg in misli, da bo z rezi reševal 30 let nakopičenih težav. Na mesto ministra je treba postaviti mirnega, razsodnega zdravnika, zdravnika z izkušnjami v vodenju velikega zdravstvenega sistema, zdravnika z vsaj osnovnim znanjem v ekonomiki ter pri ravnanju z ljudmi (vzor Kanada), zdravnika, sposobnega mirnega in ne »kirurškega« komuniciranja. K delu na ministrstvu za zdravje je treba pritegniti ljudi iz stroke z izkušnjami v ekonomiki, financiranju, upravljanju.

Treba je izdelati strategijo za izhod iz krize na podlagi dosedanjih napak, tako na strokovni kot politični strani, na področju zakonodaje, financiranja in upravljanja ter poiskati rešitve, podobne tistim v Avstriji, Franciji in Nizozemski. V zakonodajo je treba jasno zapisati pooblastila in odgovornost vseh v vodstvenih strukturah, tudi svetov zdravstvenih zavodov (to je zapisano v akreditacijah, a se ne upošteva).

Nujna je zaveza vseh političnih strank za konstruktivno sodelovanje, brez ideoloških predznakov v procesu reševanja zdravstva, z jasno opredelitvijo pomembnosti javnega zdravstva, za kar potrebujemo čas in ne en mandat.

Vso srečo, zaradi pacientov in zaposlenih!

***

Prim. Janez Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.