Festival kot izčrpni dokument povojne Evrope

Evrovizija vsako leto bolj ali manj spretno zajame razpoloženje v Evropi in njenem zaledju. Zgodovina festivala je lahko izčrpen dokument spreminjanja političnih silnic, položaja žensk in spolnih manjšin ter drugih senzibilnosti. Nobena izjema ni letošnji izbor na Nizozemskem, ki se začenja danes in ga seveda kroji pandemija.

Če evrovizijski trendi zrcalijo duha časa, se zdi, da je zdravstvena kriza Evropo usmerila v introspekcijo in spogledovanje z okultnim. Poleg skladbe Amen, na katero stavita tako Ana Soklič kot Avstrijec Vincent Bueno, se bodo letos v treh festivalskih večerih zvrstile še pesmi, ki bi jih v slovenščino lahko prevedli kot: Hudič, Padli angel, Karma, Rojstvo nove dobe, Amnezija (ljubezni do sebe), Ves univerzum, Ne sovražim, samo žal mi je, in druge različno posrečene tematike, ki dajejo vedeti, da je za staro celino naporno obdobje.



Pandemija tudi sicer močno zaznamuje utrip v Rotterdamu. Delegacije so od vsega začetka v mehurčkih, sodelujoče redno preventivno testirajo, večina novinarjev dogajanje spremlja po spletu, v dvorani Ahoy bo lahko hkrati največ 3500 gledalcev z negativnim izvidom testa na covid-19. Obenem so vsi izvajalci vnaprej posneli svoje nastope, ki jih bodo predvajali ob morebitni okužbi katerega izmed članov ekipe. Tako se bo predstavila tudi Avstralka Montaigne, ki zaradi omejitev ni mogla pripotovati v Evropo. »Vse to je del vračanja v normalnost. Vedno smo ponavljali, da bomo izvedli tekmovanje ne glede na to, kaj se bo dogajalo s pandemijo,« je dejal Martin Österdahl, izvršni nadzornik Evrovizije.

Nizozemski pečat

Poleg lanske precedenčne odpovedi in letošnjih pandemičnih razmer je z Nizozemsko v 65 letih festivalske zgodovine povezanih tudi več pozitivnejših mejnikov. Ne le da je ena izmed »jedrnih držav«, ki na festivalu sodelujejo že od začetka, nizozemska predstavnica Jetty Paerl je bila leta 1956 v Luganu s pesmijo De vogels van Holland sploh prva izvajalka, ki je stopila na evrovizijski oder. Vse od takrat je letošnja gostiteljica premikala družbene meje tega panevropskega tekmovanja: leta 1964 je na festival, ki dotlej ni poznal rasne raznolikosti, poslala v današnji Indoneziji rojeno glasbenico Anneke Grönloh, dve leti kasneje – takrat je Jugoslavijo zastopala Berta Ambrož – pa tudi prvo temnopolto izvajalko. Milly Scott je sicer končala pri repu, za triumf temnopoltega glasbenika je bilo treba počakati vse do preloma tisočletja, in vendar je Nizozemska pomembno zaznamovala festival, ki je več desetletij kasneje – kljub marsikateri dvignjeni obrvi – predvsem učna ura strpnosti, spoštovanja vsakršnih razlik in ne nazadnje tudi evropske integracije.



Nizozemci so na zmago Duncana Laurencea pred dvema letoma v Izraelu čakali vse od leta 1975, ko je – prvič s točkovanjem, kot ga poznamo danes –​ slavila zasedba Teach In z Ding-a-dong. Skupno je Nizozemska Evropo prepričala petkrat in prav tolikokrat festival tudi gostila. Ko so organizacijske vajeti leta 1970 prevzeli drugič, so premiero doživele zdaj že kultne razglednice, ki se največkrat s podobami gostujoče države gledalcem odvrtijo pred vsakim nastopom. Takrat je bil njihov namen predvsem podaljšati prenos izbora, ki je doživel nepričakovan osip sodelujočih držav, danes pa organizatorji z njimi pridobijo čas, da na odru pripravijo vse potrebno za nastop naslednje delegacije. Da je to vse prej kot enostavno, vsako leto poskrbijo novi odrski elementi; letos, denimo, izstopa šestmetrska napihljiva luna, eden največjih rekvizitov na tekmovanju doslej, ki bo spremljala nastop Španca Blasa Cantója.

Na zadnji Evroviziji, ki jo je pripravila Nizozemska, je pred 41 leti slavil Johnny Logan, ki mu je kot prvemu to ponovno uspelo tudi leta 1987. Ali bo letošnji zmagovalec v evrovizijski zgodovini pustil tako velik pečat kot Irec, bo v veliki meri znano že v soboto.