Vrt vile Rafut je končno obnovljen, obnova vile se zamika

Nova Gorica, ki bo z italijansko Gorico kulturna prestolnica Evrope 2025, je bogatejša za obnovljeno kulturno dediščino. V vrtu vile Rafut arhitekta Antona Laščaka, spomeniku lokalnega pomena in naravni vrednoti državnega pomena, še vedno raste najstarejši plutovec v Sloveniji in je mogoče sesti na klop v senco kalupa neoorientalske kupole, po novem se je mogoče sprehoditi po krožni poti in se prepustiti igri sredi bambusovega gozda. Z novega razgledišča se pogled razširja tudi na Goriški grad v italijanski Gorici, s čimer sta se park in vila simbolno povezala s svojim zgodovinskim prostorom.

Laščakova vila in park Rafut sta bila zgrajena in urejena med letoma 1909 in 1914. Na fotografiji iz leta 1936 FOTO: razglednica, hrani Pokrajinski Muzej v Gorici

Laščak, ki se je rodil v Gorici in študiral arhitekturo na dunajski Politehniki, potem pa si v 80. letih 19. stoletja z načrtovanjem vrste reprezentančnih stavb v Kairu ustvaril tudi prepoznavno ime – na začetku 20. stoletja je postal »kraljevi arhitekt« pri Abasu II. in leta 1907 prejel celo plemiški naziv beg, ki je primerljiv z baronom –, je leta 1907 na Pristavi odkupil vzhodni del današnjega parka.

Vila z vratarnico in parkom je bila končana do leta 1914. Arhitekt se nikoli ni preselil na svojo posest, leta 1939 je zastavil vilo pri Državnem inštitutu za zavarovanje v zameno za življenjsko rento, umrl je sedem let pozneje v Kairu, star 90 let, kamor se je preselil tik pred smrtjo.

Edinstven v evropskem prostoru

Čeprav je, kot poudarja pristojna konservatorka Katja Kosič, v Sloveniji najti kar nekaj parkov – že v bližini Ferrarijev vrt Maksa Fabianija v Štanjelu in sežanski botanični vrt, v katerem prav tako uspevajo eksotične rastline –, je Laščakov v neoorientalskem slogu edinstven v evropskem prostoru.

Park Antona Laščaka v neoorientalskem slogu je edinstven v evropskem prostoru in za čas, v katerem je nastal, zelo sodoben. FOTO: Leon Vidic

Zaradi posebne mikroklime, zavetrja pred burjo, flišnih tal, tudi potočka tu uspeva več eksotičnih vrst, kakršnih drugod po Sloveniji ne najdemo, predvsem pa so nekatere rastline, ki jih poznamo kot grme, med njimi lovorji, lovorikovci in rododendroni, zaradi ugodnih razmer dosegle dimenzije mogočnih dreves. Rafutski hrast plutovec je celo najstarejši znan svoje vrste pri nas, najštevilnejše pa so ciprese, paciprese in cedre, zelo dobro uspevajo tudi sekvoja, japonska kriptomerija, močvirski taksodij, kalifornijski lovor, kalifornijska libocedra, virginijski brin in mnoge druge toploljubne vrste.

Zahodni del današnjega parka je po raznolikosti vegetacije bogatejši kakor vzhodni. Kot dodaja sogovornica, se nekatere rastline danes zaradi svoje razširjenosti ne zdijo več eksotične, denimo palme ali bambus, a na prelomu stoletja je raznolikost eksotov, ki si jih je lahko privoščil lastnik, kazala na njegov visoki položaj v takratni družbi.

To je bil odmev tako imenovanega eksotizma, ki se je v Sredozemlju, s parki z eksotičnim drevjem, zlasti oziroma množično začel uveljavljati ob italijanskih obmorskih krajih (predvsem v okolici San Rema) ter na južni obali Francije (predvsem na Azurni obali).

Konservatorka pritrjuje, da je Laščak po vsej verjetnosti rastline pripeljal iz Egipta, nasploh pa so bili vsi eksoti v naše kraje pripeljani z ladjami. »Laščak je bil izobražen mož in je črpal različne ideje. Italijanski in francoski zgledi se gotovo kažejo v izbiri eksotičnih rastlin, značilni zasnovi tistega časa med drugim z ustvarjanjem sence, travnatih površin in gruč dreves ter umestitvi določenih elementov, četudi neoorientalskih. Postavljanje določenih elementov, denimo kalupa kupole, ki spominja na grotto, pa izvira iz angleške tradicije. A za tiste čase je bil to nedvomno sodoben vrt,« še doda.

Pri prenovi so varovali prvine Laščakove zasnove iz leta 1909, grajene elemente v vrtu in vegetacijo. Laščak je po njenih besedah vrt zasnoval tako, da ga obiskovalec postopoma spoznava, ko se vzpenja po vijugasti serpentinasti cesti do vile, ter se konča v zeliščnem vrtu; na tej poti se mu postopoma razkrivajo posebni elementi in pogledi na okolico.

Že na začetku je vratarnica, zgrajena v istem neoorientalskem slogu kot vila, pot se nadaljuje mimo mostička, večkrat jo prečka stopnišče, ob njej so tudi podporni zidovi – tik pod vilo je celo brežina utrjena z ostanki poškodovane kupole. Med prvo svetovno vojno sta se namreč na vili porušila kupola in del fasade, Laščak pa je pri obnovi vile leta 1928 iz teh ostankov oblikoval podporne zidove, polovico kalupa kupole pa ob pot postavil kot počivališče in mu dodal klopi za posedanje.

Med prvo svetovno vojno sta se na vili porušila kupola in del fasade, Laščak pa je pri obnovi vile leta 1928 iz teh ostankov oblikoval podporne zidove. FOTO: Leon Vidic

Kot je še poudarila sogovornica, najbolj navdušuje prav to, kako je Laščak mojstrsko obvladal materiale. Betonski ulitki so popolni, poleg reliefov pa na kupoli zasledimo stekleno maso, ki ornamentom dodaja barvni poudarek. »Na prelomu stoletja je bilo to gotovo nekaj zelo inovativnega. Tudi tako kakovosten beton težko najdeš, zato je bila tudi njegova obnova zahtevna,« je še dejala Katja Kosič.

Novi umeščeni zelo subtilno

Spomeniško varstvo in prvotni Laščakov načrt za vzhodni del parka sta bila dragoceno izhodišče pri prenovi, pravita krajinski arhitektki Urška Kranjc in Katarina Iskra (LUZ), za zahodni del, kjer je bilo nekoč posestvo oziroma vila Palm s parkom inženirja Enrica Palma, pa izvorni načrti niso ohranjeni, zato je bila večina njunih intervencij v tem delu.

Prvotni Laščakov načrt za vzhodni del parka

V tem delu se je od družinske vile Palm Enrica Palma, ki je bila v prvi svetovni vojni porušena in nikoli obnovljena, ohranila le klet, v kateri pa bodo v kratkem postavili stalno razstavo, na kateri bo mogoče izvedeti zgodovinske zanimivosti o arhitektu, vili in parku.

Vila in posest inženirja Enrica Palma leta 1915, ki je bila v prvi svetovni vojni porušena, ohranila se je le klet, v kateri bodo v kratkem postavili stalno razstavo. FOTO: fundacija Carigo, zbirka Mischou

»Poti smo minimalno spreminjali, eno smo dodali le v južnem delu, ki je zdaj povezala vse druge v skupno krožno pot. Dodali smo nekaj klopi, posebne ležalne mreže, ki so lahko igralo in so lahko namenjene tudi za dogodke, ter dva sodobnejša elementa: eden je kot nekakšen pomol, ki usmerja enega lepših pogledov znotraj parka, z zahodne strani parka prek bambusovega gozdiča na Laščakovo vilo, drugi pa je razgledišče, ki smo ga umestili na višjo točko, s katere se vidi Goriški grad v italijanski Gorici. S tem se je simbolno vzpostavil tudi stik s prvotnim prostorom.

Vse, kar smo dodajali novega, smo umeščali zelo subtilno,« sta povedali sogovornici. Zanimivo je, da so si v času projektiranja, ko je bilo še vse zaraščeno – vzdrževanje parka so opustili že pred dvajsetimi leti – pri iskanju točke za razgledišče pomagali z lidarskimi posnetki, a do zadnjega niso mogli biti prepričani, v kolikšni meri se bo zares videl Goriški grad. »Bil je res trenutek olajšanja, ko smo območje sčistili in se je grad zares pokazal,« je poudarila Urška Kranjc.

Še marsikaj drugega se je vnovič pokazalo, ko so odstranili zemljo in travo. »Za gredice za Laščakovo vilo smo vedeli, da obstajajo, a šele po čiščenju se je pokazalo, da je tlakovanje iz opeke v veliko večjem obsegu, kot smo mislili. Tudi brežina, utrjena iz ostankov poškodovane kupole, je bila prej tako zaraščena, da se teh bogato okrašenih elementov ni videlo,« je izpostavila Katarina Iskra.

Enako je bilo s kaskadami za meteorno vodo. V delu, kjer je bil nekoč park Palm, je sogovornica odkrila ostanke fontanelle, ki so jih pustili, ob njih so postavili sodobno interpretacijo vodnega motiva, ki kaže Sredozemlje in lokacije, na katerih je Laščak deloval kot arhitekt. V zahodnem delu parka, kjer so se na starih razglednicah kazale stopnice, so jih ponovno umestili, a so zasnovali prefabricirane, ki se zdijo, kot da lebdijo, in že na prvi pogled dajo vedeti, da so dodane v današnjem času.

Vendar so hkrati tudi odsev zgodovine, saj je krajinska arhitektka Marvy Lah z ZVKDS ugotovila, da naj bi bili na Rafutu uporabljeni prvi prefabrikatni elementi na širšem območju. Po novem je v zahodnem delu vrta urejeno še manjše območje za igro v obliki meandra, ki je pogost v orientalski arhitekturi, na to obliko se naslanjajo poti na igrišču, delno tudi oprema, klop.

Duh vrta in prostora

»Pri prenovi je šlo predvsem za to, da smo obudili duha tega parka in prostora, saj parka v resnici nismo mogli povsem povrniti v Laščakov čas. Nekaterih rastlin, ki so bile zasajene nestrokovno in ne oziraje se na dediščino v drugi polovici 20. stoletja, ko je imel v vili prostore higienski zavod oziroma poznejši zavod za zdravstveno varstvo, tudi nismo mogli kar odstraniti.

Rastline so navajene druga na drugo in bi v nasprotnem primeru doživele šok, zato smo morali pustiti tudi kakšno drevo, ki bi ga sicer odstranili,« sta povedali arhitektki. Znotraj zgodovinskih plasti so iskali najboljše kombinacije, ena najtežjih nalog pa je bila vgradnja infrastrukture, vodovodnih, kanalizacijskih in električnih vodov deloma za ureditev centra za obiskovalce oziroma kavarne, ki ju načrtujejo v drugi fazi, predvsem pa za obnovljeno vilo Rafut.

V vrtu so zasadili tudi nove rastline, ki bodo povečale zbirko parka. FOTO: Leon Vidic

Obnova vile, katere vrednost je ocenjena na sedem do osem milijonov evrov, se zamika v leti 2025 in 2026, priznavajo na občini, po besedah konservatorke bi bila nujna predvsem sanacija strehe. »Park je zdaj lepo sklenjen, a ta ruševina malo degradira vse skupaj. Laščak je ustvaril zasebni vrt, s to prenovo pa se je ustvarila neka krožna pot, ki odpira park za celotno mesto, kar je velika pridobitev za vso občino.« Obnova vile, katere vrednost je ocenjena na sedem do osem milijonov evrov, se zamika v leti 2025 in 2026.

Ureditev Rafutskega parka

Časovnica: 2021–2023

Naročnica: Mestna občina Nova Gorica

Površina: skoraj 55.400 m²

Avtorici načrta prenove krajinske arhitekture: Urška Kranjc
in Katarina Iskra (LUZ)

Avtor načrta arhitekture: Mohor Kordež

Glavni izvajalec: Ginex

Pristojna konservatorka: Katja Kosič (območna enota
ZVKDS Nova Gorica)

Arboristični nadzor: Tanja Grmovšek (Arborist)

Ocenjena vrednost investicije: okoli 2,8 milijona evrov (od tega
1,1 milijona iz evropskih sredstev)