Dvorec, ki se je nekoč ponašal z najlepšim vrtom na Kranjskem

V središču poročanja med aktualnimi poplavami je tudi psihiatrična bolnišnica Begunje, od koder so morali celo evakuirati bolnike, a so včeraj že začeli hospitalno obravnavo. Poplavne vode so na nekdanjem gradu Katzenstein, ki je spomenik državnega pomena, pustile obsežne poškodbe. Kot ugotavljajo na zavodu za varstvo kulturne dediščine, se ne kažejo le na objektu, ampak tudi na parkovni površini.

Objekt je zalilo v kleti in delno v pritličju, porušil se je del skoraj 400 let starega kamnitega zidu, poplavljeno je bilo grobišče skoraj 700 talcev in partizanov v parku ob graščini in v bližnji dolini Draga. Plečnikova paviljona Jožamurka in Brezjanka pa kljub dotrajanosti nista vidno poškodovana.

Del parka, kraj streljanja in pokopa talcev, ki ga je pred dnevi zalilo, je bil leta 1953 preurejen v grobišče po zasnovi Edvarda Ravnikarja, ureditev pa so dopolnile plastike kiparja Borisa Kalina. FOTO: Rok Humerca

Po trenutni oceni, ki še ni dokončna, bo škodo na grobišču in zidu mogoče popraviti. A kot je povedala pristojna konservatorka za grad s kranjske območne enote Maja Avguštin, je pravzaprav najbolj problematičen mlajši prizidek iz 19. stoletja, saj je bil zgrajen na poplavnem območju. V njem bodo morali odstraniti omete, to pa bo priložnost tudi za analizo njihove sestave.

Psihiatrična bolnišnica, danes regionalna bolnišnica za Gorenjsko, v tem gradu domuje že sedemdeset let. Pred tem, med drugo svetovno vojno, so Nemci v njem imeli gestapovske zapore, skoznje je šlo 11.477 zapornikov, večinoma pripadnikov gorenjskega odporniškega gibanja. Povojna oblast je tam uredila ženske zapore, toda ženska kaznilnica je bila tu že v drugi polovici 19. stoletja, ko je dvorec kupila avstrijska uprava.

Poplave so prizadele tudi parkovno ureditev. FOTO: Rok Humerca

Poimenovan po družini Kacijanar

Zgodovina gradu sega v prvo polovico 15. stoletja, ko je bil prvotni dvor prvič omenjen. Zaradi svoje lege, oblikovanja in načina gradnje tipološko sodi med dvorce, saj v nasprotju z bližnjim gradom Kamen, denimo, nima docela razvitih fortifikacijskih sistemov, čeprav so se na obrambnem stolpu ohranili posamezni obrambni elementi.

Po besedah konservatorke Maje Avguštin ga je družina Kacijanar, ki ga je imela v lasti s krajšo prekinitvijo v obdobju reformacije vse do leta 1763, sredi 16. stoletja prezidala in s cesarjevim dovoljenjem leta 1614 preimenovala v Katzenstein oziroma Kacenštajn. Ponovno je bil dvorec prezidan pol stoletja pozneje. Naslednji lastniki so postali Lambergi, ki so posest v drugi polovici 18. stoletja združili z gospostvom gradu Kamen.

Dvorec nikoli ni bil povsem prazen in na voljo za obnovo skladno z najvišjimi konservatorskimi standardi, prednost so imeli bolnišnični predpisi in potrebe. FOTO: arhiv ZVKDS

Leta 1999 sta bila park in grad razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, katerega jedro sestavljata dvorec in od stavbe ločen ograjen vrt s fontano, kamor se še danes vstopa skozi kovana železna vrata, vpeta med mogočna rustikalna stolpa.

Na vprašanje, kaj je na dvorcu tako posebnega, da ima enak status kot denimo grad Brdo pri Kranju in grad Strmol, umetnostna zgodovinarka Maja Avguštin odgovarja, da imata tudi begunjski grad in park zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo.

S prevladujočo renesančno fazo iz časa Kacijanarjevih se dvorec med drugim ponaša z bogatim štukaturnim okrasom stopnišča in sosednjih prostorov, tudi lovske sobe iz okoli leta 1660, kar so takoj po ureditvi bolnišnične dejavnosti obnovili in restavrirali. Na notranjem dvorišču so se ohranile tudi renesančno začutene arkade, ki pa so danes žal zazidane. Dvorec in okolico pa nadgrajuje poznorenesančni parter parka s konca 17. stoletja, je povzela nekaj posameznih odlik.

Okrasje s štukaturami na glavnem stopnišču FOTO: arhiv ZVKDS

Pomemben element parka je kostanjev drevored, speljan do paviljonov Brezjanka in Jožamurka, ki sta bila med letoma 1937 in 1939 zgrajena po navodilih arhitekta Jožeta Plečnika. Del parka, avtentično mesto streljanja in pokopa talcev, je bilo leta 1953 preurejeno v grobišče po zasnovi Plečnikovega učenca Edvarda Ravnikarja, ureditev pa so dopolnile plastike kiparja Borisa Kalina. Veliko dokumentarno vrednost imajo tudi ohranjeni zapori, avtentični prostori z napisi in opremo iz obdobja druge svetovne vojne, prikazani v Muzeju talcev (prav tako urejenem v gradu).

Prednost predpisi za bolnišnične objekte

Po besedah pristojne konservatorke dvorec nikoli ni bil v celoti prazen in na voljo za podrobnejše raziskave, vrednotenje in obnovo v skladu z najvišjimi konservatorskimi standardi. Se pa z vodstvom bolnišnice že več let dogovarjajo za izdelavo konservatorskega načrta, ki bi omogočil podrobnejšo raziskavo objekta in pripadajočega območja. Tudi stanje poslikav in štukaturnega okrasja bi bilo treba v prihodnje na novo ovrednotiti in po potrebi ustrezno revitalizirati, še dodaja sogovornica.

Prednost pri posegih v objektu so imeli predpisi, ki veljajo za bolnišnične objekte, zato je težko govoriti o prezentaciji posameznega obdobja. Gre zgolj za varstvo posameznih ohranjenih arhitekturnih in likovnih elementov v objektu in pred njim ter na fasadi.

Do danes se je ohranila tudi oranžerija, ki pa ni iz prvotne poznorenesančne ureditve vrta. FOTO: Foto Arhiv ZVKDS

»Marsikateri pretekli posegi danes niso več ustrezni, a doseganje visokih zdravstvenih standardov je marsikdaj v nasprotju s standardi konservatorske stroke. Že požarni izhodi in drugi varnostni predpisi zahtevajo v gradu določene ukrepe, ki vplivajo na prezentacijo arhitekturne zasnove objekta, na izbor stavbnega pohištva in podobno. Kljub vsemu pa je vendarle pozitivno, da je grad v stalni uporabi in da ne propada,« je še poudarila sogovornica.

Vrt bi lahko rekonstruirali v celoti

Za potrebe bolnišnice je bil v drugi polovici 20. stoletja urejen še del parka jugozahodno od gradu, danes je njegova najpomembnejša sestavina drevesna vegetacija. A nekoč je gradu pripadal razkošen poznorenesančni vrt, ki ga je Janez Vajkard Valvasor oklical za najlepšega na Kranjskem. Utemeljitelj in profesor krajinske arhitekture Dušan Ogrin ga je prišteval med tri vrtove tedanjega časa pri nas, ki si po kompleksnosti in celovitosti zaslužijo pozornost; poleg parka pri dvorcu Črnci, ki ni ohranjen, in delno ohranjenega grajskega parka v Ilirski Bistrici.

Po besedah pristojne konservatorke za park, krajinske arhitektke Nataše Koruza s kranjske območne enote, je Valvasor razkošno podobo tega vrta, urejenega pred letom 1679, nazorno in iz več zornih kotov prikazal na več bakrorezih Topografija iz leta 1679 in Die Ehre iz leta 1689.

Ob gradu so v drugi polovici 17. stoletja oblikovali park, za katerega je Valvasor trdil, da je najlepši na Kranjskem. Upodobil ga je na več bakrorezih.

»Najstarejši ohranjeni elementi parka so iz 60. let 17. stoletja. Mednje sodijo delno še originalen kamniti zid z osrednjim in stranskim vstopnim portalom, kar je bilo delno poškodovano v aktualnih poplavah. Od prvotne zasnove so se ohranili še kamnita fontana, ki so jo okrog leta 1887 prestavili iz osrednje lege v vrtu na zdajšnjo lokacijo, ter grotta ali jama, oranžerija in stenski vodnjak, ki so bili vrtu dodani pozneje,« je povedala Nataša Koruza.

Ograjen vrt je prostorsko ohranjen in dokumentiran v taki meri, da še v celoti omogoča rekonstrukcijo, z restavriranjem originalnih sestavin pa bi predstavljal eno najstarejših vrtnih zasnov pri nas. »Pred leti se je pojavila pobuda, da bi zares revitalizirali poznorenesenčno ureditev, bili so že načrti, za to pa se dogovarjamo tudi s trenutnim vodstvom,« je še razkrila sogovornica.

Po njenih besedah se posebnost celotnega območja med drugim kaže v tem, kako so ga v vsakem zgodovinskem obdobju nadgradili in uporabili. Tudi arhitekt Jože Plečnik je videl v njegovem parku in zelenem zaledju kvaliteto, dobro desetletje mlajši Ravnikarjev pristop k oblikovanju grobišča talcev pa je enkratno združil pietetni vtis grobišča in vedutno nedotakljivost območja.