V osmih desetletjih igrišča Tivoli je tam domoval tudi polž iz scenografije

S parkom ob vrtnariji že nekoč del sklenjenega kroga, pri zadnji prenovi v začetku 90. let pa so igrala donirala pobratena mesta.

Galerija

V 70. letih so se otroci na tivolskem igrišču najpogosteje gugali na gugalnicah, se dvigovali in spuščali na prečnih drogovih, se vrteli na bradljah ali plezali po kovinskih plezalih iz varjenih okroglih cevi. Foto Svetozar Busič

Saša Bojc

9. 4. 2022 | 09:15

9. 4. 2022 | 20:42

9:35

A+A-

»Ker gre za prenovo in vpetost v širši prostor, ki ga je zasnoval že arhitekt Boris Kobe med obema vojnama, smo od dozdajšnje zasnove igrišča krajinskih arhitektov Dušana Ogrina in Davorina Gazvode želeli ohraniti vse, kar je kakovostnega. Igrišče je pregledno in hkrati razgibano, zanimivo in ponuja raznolike možnosti za igro. Z leti je k temu dodatno pripomogla razrasla vegetacija, medtem ko so nekateri materiali in oprema zastareli,« je krajinska arhitektka Urška Krajnc z LUZ predstavila izhodišča prenove osrednjega igrišča v ljubljanskem Tivoliju, ki jo vodi. Po novem bo to podobno igriščem v Severnem in Šmartinskem parku ter parku Kodeljevo, tudi zadnja dva je (so)oblikovala Kranjčeva.

Igrišče, na katerem bo slonela prenova, je bilo hkrati s širšim območjem ribnika z vrtnarijo in čolnarno urejeno z javnim natečajem leta 1991 pod županovanjem Jožeta Strgarja, odprli pa so ga leta 1994. Zmagovalno natečajno rešitev so zrisali arhitekt Aleš Vodopivec ter krajinska arhitekta Dušan Ogrin in Davorin Gazvoda.

Nova zasnova bo slonela na prejšnji z začetka 90. let avtorjev Dušana Ogrina in Davorina Gazvode. Foto osebni arhiv D. G.

Igrala iz Nemčije

»Vodopivec je zasnoval vkopan servisni objekt za potrebe parka ob vstopu v vrtnarijo ter polkrožen podolgovat paviljon levo od stopnišča pod Kalinovim pastirčkom, vendar paviljon ni bil uresničen. Prav tako nista bila realizirana brv od čolnarne proti igrišču in vodno igrišče pri stopnicah na južni strani. Smo pa za kip rib Toneta Kralja, ki ga je donirala njegova vdova Mara, za ribnik zasnovali motiv s skalami v osi neizvedene brvi,« je ureditev območja ob Tivolskem ribniku izpred treh desetletij povzel eden od avtorjev, Davorin Gazvoda, danes redni profesor na oddelku za krajinsko arhitekturo ljubljanske biotehniške fakultete.

Z Ogrinom sta se podpisala pod podobo in konfiguracijo igrišča; načrtovala sta ga po sklopih, torej z območjem za mlajše otroke do 4. leta, za tiste med 4. in 6. letom in starejše, ter po sklopih igral za guganje, plezanje … Predvidela sta peščene in travnate površine ter poti, vse skupaj pa dopolnila z igrali, ki so jih podarila z Ljubljano pobratena tuja mesta. Kot se spominja za park Tivoli pristojna konservatorka na zavodu za varstvo kulturne dediščine, krajinska arhitektka Darja Pergovnik, ki bedi tudi nad zdajšnjo prenovo, se je za to osebno angažiral župan Strgar, igrala pa so prišla iz Nemčije.

Edino igralo, ki so ga sami zasnovali in je bilo izdelano po meri, je bil zamrežen most, najdražji pa je bil velikanski pajek. Foto Zdenko Matoz

»Pri nas so do tedaj prevladovala igrala iz varjenih cevi, od plezal do vlakcev, in tudi zaradi teh igral iz tujine smo lahko ustvarili zelo sodobno in za tiste čase res povsem drugačno igrišče. Edino igralo, ki smo ga sami zasnovali in je bilo izdelano po meri, je bil zamrežen most, najdražji pa je bil velikanski pajek, plezalo, ki smo ga postavili v sredino. Približno 14 tisoč takratnih nemških mark je bilo vredno, kar se nam je zdelo res pregrešno drago, potem pa sem na izletu na Nizozemsko videl, da imajo tam takšna igrala kar pred bloki,« se spominja Gazvoda.

Med najbolj priljubljenimi napravami na igrišču je bila jeklenica, ki je omogočala 15-metrski spust, kakšni dve leti po odprtju igrišča pa so v sredino namestili še krožni tir za mini železnico, po kateri je vozil vlakec, kar je bil dodaten magnet za otroke in mladež, ki se je ob koncih tedna zgrinjala v park Tivoli tudi od drugod. Zaradi morebitnega vandalizma je bilo igrišče ograjeno z žičnato ograjo, ponoči so ga zaklepali in nad njim je bedel varnostnik, kar so pozneje opustili.

Ena največjih sprememb je varnost

Igrala so večinoma zamenjali, nekatera celo večkrat, a jih niso vedno nadomestili z enako kakovostnimi, zaradi česar je igrišče sčasoma izgubilo privlačnost, po kateri je v 90. letih izstopalo. Toda oprema za igro se je od takrat močno spremenila, opominja vodja prenove Urška Krajnc. Uveljavili so se strožji varnostni standardi, razvili so nove tipe igral ali jih izpopolnili, zato nekatera kakovostna igrala lahko zdržijo daljše obdobje kljub intenzivni rabi. Prav varnost je ena največjih sprememb, ki je v teh tridesetih letih doletela otroško igro na prostem.

»Varnostni standardi se ves čas dopolnjujejo, proizvajalci igral in načrtovalci igrišč pa v zasnovah iščemo ravnovesje med varnostjo in tveganjem oziroma izzivi, ki jih otroci potrebujejo pri igri in zaradi katerih je ta zanimiva. Zato so posebno dragocena igrala, ki ponujajo raznolike načine uporabe in so primerna za širok krog uporabnikov – različno sposobnih otrok. Pomembno je zagotoviti tudi zahtevnejša igrala za starejše otroke, saj se način igre s starostjo spreminja,« je povedala sogovornica.

Labirint, ki ni bil realiziran, se je spontano izoblikoval v obliki potk med dreni na drugi strani velikega griča, ko so se otroci z različnih strani hriba vzpenjali na tobogane. Foto Blaž Samec

Namesto potočka na koncu ulice

Še posebej so se morali potruditi, da so našli primerno tipsko in varnostno ustrezno nadomestilo za mostovž, ki bo nekoliko višji od starega. »Zanimiv bo poskus ureditve labirinta, ki je bil kot motiv vključen že v zasnovo profesorjev Ogrina in Gazvode, realiziran pa ni bil, čeprav se je potem spontano izoblikoval v obliki potk med dreni na velikem griču, ko so se otroci z različnih strani hriba vzpenjali na tobogane. Podoben labirint bi skozi igro lahko ponovno nastal na delih, kjer je predvidena grmovna vegetacija,« je uprla pogled v bližnjo prihodnost igrišča. V njem bo po novem tudi več vode.

Po besedah sogovornice igra s sipkimi materiali in v kombinaciji z vodo nadomešča tisti potoček v gozdičku na koncu ulice, ki ga večina otrok v mestih nima, in je posebno primerna za majhne otroke, a lahko polno zaposluje tudi večje. »Voda je na tem območju močno prisotna. Čofotalnik med bajerjem in gozdnim robom je načrtoval že Boris Kobe, Ogrin in Gazvoda sta v igrišče prav tako želela vključiti vodo. Čeprav vodna igrala zahtevajo veliko vzdrževanja, je primerno, da jih vključujem v zasnove, kjer je to mogoče. Tu v krajinskem parku je tudi primerneje, da je tako prizorišče igre na igrišču, ne pa v gozdu, saj gre za res intenzivno rabo, ki bi sicer lahko preveč posegla v naravo,« je pojasnila. Ker je bila do zdaj eno najbolj priljubljenih igral vrvna proga, bo nekoliko daljša in dvojna tudi na novem igrišču, na območju, kjer je pred leti vozil vlakec, bodo trampolini, sicer pa so pri zasnovi, kolikor je bilo mogoče, upoštevali možnosti za igro za otroke z oviranostmi.

Za nekaj časa je kot unikatno igralo končal tudi trimetrski polž umetnika Jožeta Spacala, ki je bil konec 70. let del televizijske scenografije za oddajo Sedem stopnic do glasbe. Foto arhiv RTV Slovenija

Obnovili bodo tudi drevored

Večinoma bodo obnovili grmovno vegetacijo, saj so bile v starem izboru nekatere rastline, ki so sčasoma prešle na seznam invazivnih vrst. Kot je poudarila Darja Pergovnik, bodo zaradi vročih poletij in pomanjkanja sence na igrišču dosadili kostanjev drevored ob ribniku, ki je bil že historična povezava iz smeri Erjavčeve in se je navezoval na drevored do tivolskega gradu. Vsi novi načrti so usklajeni z ljubljansko enoto zavoda za kulturno dediščino, zavodom za varstvo narave in mestno občino, zato sogovornica ne vidi nobenih spornih potez oziroma odločitev, ki jim jih nekateri vnovič očitajo.

Edini primer v povojnem Tivoliju

Za ureditev tega dela Tivolija je arhitekt Boris Kobe že na začetku 40. let izdelal načrte (Zgodovinski arhiv Ljubljane hrani načrte iz let 1941–1943, med njimi tudi nepodpisane), zamislil si je krožno zasnovo z ribnikom na sredini; na vzhodni strani je oblikoval otroško igrišče, na zahodni pa parkovno zasaditev. Po besedah njegovega sina, prav tako arhitekta Jurija Kobeta, očetov načrt ni bil v celoti realiziran, sta pa bila med drugim uresničena stopnišče, ki danes vodi do Kalinovega Dečka s piščalko, in manjši vodnjaček pod njim. Še prej je to območje po besedah Darje Pergovnik z zasaditvami in parkovnimi bordurami zaznamoval češki vrtnar Vaclav Hejnic, ki je kot prvi mestni vrtnar začel službovati aprila 1892, že dve leti pozneje pa je ob južni strani ribnika ustanovil prvo mestno drevesnico, iz katere se je razvila Mestna vrtnarija ter iz nje podjetje Rast, ki je mestne zelene površine zalagalo s tu vzgojenimi rastlinami. Hejničevo oblikovanje je bilo geometrično in simetrično ter v duhu secesije.

Kot je še spomnila sogovornica, je ob razpisanem javnem natečaju pred tremi desetletji tivolska vrtnarija delovala ne samo z najstarejšim, še danes ohranjenim rastlinjakom iz leta 1908, ampak s številnimi toplimi gredami, zato za sprehajalce oziroma javnost ni bila dostopna. »Z nagrajenim projektom je bila tako delno uresničena Kobetova ideja s povezanim krogom. Krožna pot ob igrišču se je sklenila v eno, območje pa se je odprlo za javnost, kar je po mojem največja pridobitev. Tivoli se z zgoščevanjem programov krči, parkovne površine kopnijo na račun objektov. Po natečajnem projektu pa so ograjene pridelovalne vrtnarske površine pripadle odprti parkovni rabi, kar je edini primer v povojnem urejanju Tivolija,« je še opomnila Pergovnikova.