Neomejen dostop | že od 9,99€
Beseda setev je bila že leta 1555 natisnjena v Trubarjevem Evangeliju po Matevžu, najdemo jo tudi v Dalmatinovem prevodu Biblije iz leta 1584, kar izvemo iz Besedja slovenskega jezika 16. stoletja na portalu Fran. Šestnajsto stoletje je bilo po zaslugi protestantskih piscev za slovenski jezik čas velike setve.
Tisti, ki sejejo s solzámi,/žanjejo z vriskanjem./Odhaja, odhaja z jokom,/ko nosi seme za setev;/prihaja, prihaja z vriskanjem,/ko nosi svoje snope. (Iz Psalma 126)
Proti koncu marca, po prvem pomladnem dnevu in ko sonce segreje zemljo, pride čas za setev: za »delo, dejavnost, povezano z dajanjem semena v zemljo, da bi vzklilo« (SSKJ2). Setev, kaljenje in opazovanje rasti je zapolnjujoče čudênje. Lahko je umetnost, hobi, znanost, način za preživetje; je pogoj preživetja. Vsaka setev, ki vzkali, je drobno stvarjenje.
Beseda setev v slovarjih na portalu Fran.
Ob usahlem deblu/novo se življenje vzpne/in življenjska moč/skrivnostno se pretoči./Setev ni bila zaman – / ne joči …
Sejalci pa smo vsi – tudi tisti brez polj in vrtov. Sejemo dobro voljo? Znanje? Dvom? Sejemo sovraštvo, nestrpnost? Negotovost? Uničenje? Zaupanje? Razumevanje? Ljubezen? Kakšna je naša setev?
Ti si seme/svojih polj,/seme žita/in plevela./Ti si svoj sejalec/sam/in svoja mera. (T. Kuntner)
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: Alenka Porenta.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji