Šala

Šála po SSKJ2 pomeni »neresen, smešen ali zabaven dogodek«, skratka potegavščino, ki ne bi smela imeti resnega namena, in hkrati norčavost, ki je ne zameriš.

Šala je torej navadno zmes norčavosti in nagajivosti, povezane s potegavščino. Najbliže potegavščini so prvoaprilske šale, za katere velja receptura, naj bodo aktualne in učinkovite na kratek rok, to je, naj na hitro razburkajo, vznemirijo in potem tudi brez škodljivih posledic hitro pomirijo. Prvega aprila torej lahko naaprílimo koga.

Po mnenju nekaterih poznavalcev norčavost in prešerna razigranost na 1. april izhajata iz starih običajev ob spomladanskem enakonočju: v prvih aprilskih dneh naj bi se namreč končala slavja ob začetku pomladi, ki so bila polna igrive radosti in pričakovanja. Šalo tako povezujemo z dobronamerno lahkotnostjo in pozitivnostjo, ki sta vključeni tudi v rekla Zmaguje kot za šalo, Težave rešuje kot za šalo, Taka zahtevna pot pa ni šala ipd.

Pri tem ne smemo spregledati oziroma preslišati tisto znano pripombo, da je v vsaki šali tudi nekaj resnice. In to pregovorno izkušnjo so skozi stoletja potrjevali in utrjevali dvorni norci. Ti so bili dovolj pametni, da so znali ob pravem času duhovito povedati stvari, ki so bile sicer vsem znane, a se o njih ni smelo govoriti. In ker je glasno povedati svoje mnenje pomenilo imeti moč, so vladarji pogosto morali prisluhniti odkriti besedi norcev, saj so jih navsezadnje tudi ali zlasti za to vzeli v dvorno službo. Pametni norci pa so s pravo količino pravih besed ob pravem času ohranili glavo in moč za nadaljnje tovrstne podvige v širšo družbeno korist.

Šala torej zlasti zabava in navadno tudi koristi, in zato je zabavno, prijetno in celo bolj zdravo živeti v družbi, ki se zna šaliti, tudi na svoj račun.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: prof. dr. Andreja Žele.