Upokojênec in upokójenec

Pogosto premišljujem o svoji upokojitvi, čeprav je do nje še zelo daleč. Želim si, da bi se moja zgodba in zgodba mnogih drugih glasila nekako takole: »Zaposlen sem bil v različnih podjetjih, kjer sem lahko do konca izživel svojo ustvarjalno žilico. Nazadnje sem postal sam svoj šef v svojem majhnem podjetju, o katerem sem sanjaril že v mladosti. Tudi moja žena je upokojenka. Tako lepo nama je skupaj.

Včeraj sva se vrnila iz toplic, kamor greva večkrat, saj nama zdravilna voda res dobro dene. Dobro skrbiva zase, ker želiva še dolgo skupaj uživati življenje. Ne glede na vreme greva vsak dan na sprehod. Ko se razgibava, v sebi spet začutiva nekaj mladosti. Žena dela še neke posebne energijske vaje in meditira, saj pravi, da ji to vrača življenjsko moč. Veliko tudi počivava, tako kot se za upokojence spodobi.

Ne pozabiva niti na telovadbo možganov – včeraj sva reševala križanke in si pri tem pomagala z različnimi debelimi slovarji. Vnuk nama je povedal za spletno stran fran.si, na kateri je menda več kot štirideset slovarjev. Frana sem preizkusil tako, da sem vanj vtipkal besedo upokojenec in izvedel, da ta izvira iz besede pókoj, ki je že praslovanska in pomeni 'mir'; v SSKJ sem prebral, da se beseda lahko naglasi na dva načina, v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika pa sem našel dve sopomenki: penzioner in penzionist.

V Slovarju pregovorov pa nisem našel tistega, da penzionisti nimajo časa, čeprav bi ta zelo dobro opisal tudi naju. Veliko načrtov imava. Zdaj bova najprej pospravila svojo hiško, potem pa bom prelistal katalog prvomajskih potovanj, saj si že dolgo želiva iti v Provanso.«

Medtem pa po radiu slišim Smolarjevo pesem: »Daleč, daleč je za naju pomlad,/mi za mladostjo je hudo./A ne bi hotel sam postati spet mlad,/raje star sem, star in z njo.«

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mojca Kumin Horvat.