Priča

Beseda priča je pomensko pestra. Kadar opisuje osebo, gre po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko za koga, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem, za koga, ki je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost, ali koga, ki je navzoč ob kakem dogodku sploh.

Tem pomenom ustrezajo sopomenke, ki jih navaja Sinonimni slovar slovenskega jezika na portalu Fran: očividec, pričevalec, zastarelo pa tudi svedok.

S prvim izmed naštetih pomenov je povezano tudi šestnajst večbesednih terminov s to besedo, ki jih poleg enobesedne iztočnice priča najdemo v Pravnem terminološkem slovarju. Poleg naštetih pomenov ima priča lahko metaforični pomen izraza, znamenja česa, ki ga v SSKJ spremlja naslednji zgled: Knjiga je zanimiva priča razburkane dobe. Slovar navaja še rabo te besede v pomenu zgodbe ali pripovedi.

Ta pomen, ki je že v SSKJ označen s kvalifikatorjem »zastarelo«, bo v današnji knjižni rabi težko potrditi in se najverjetneje ne bo uvrstil v tretjo izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki ga na portalu Fran poznamo pod imenom eSSKJ.

Se pa bodo vanj gotovo uvrstili vsaj nekateri frazemi, ki vsebujejo to besedo: pri (tej/tisti) priči, biti priča čemu in biti nema priča česa. Omenimo še v današnji rabi redek, a jedrnat in poveden pregovor: Brez prič ni nič.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Matej Meterc.