Premirje

Star slovenski pregovor pravi: »Kdor čaka, dočaka.« Vendarle smo dočakali premirje, torej prekinitev oboroženih sovražnosti, pri kateri pa vojno stanje še ne preneha, kot navaja Pravni terminološki slovar. Na premirje v Gazi so z nestrpnostjo čakali domačini, ampak mediji poročajo, da bo veljalo šele od nedelje, pa še takrat le pod določenimi pogoji in če ga nobena od strani ne bo prekršila.

Tipična raba v besedilih kaže, da premirje nasprotni strani predlagamo, poveljujoči ga sklenejo in podpišejo, če je premirje enostransko, pa mir ni zagotovljen. Po izkušnjah sodeč je začasno premirje pogostejše od trajnega, kar kažejo tudi zadetki v referenčnem korpusu Gigafida.

Pred leti so pri izborih najrazličnejših lepotic pogosto nekoliko cinično navajali izbranke, da so med svojimi željami, po katerih so jih spraševali zavzeti novinarji, omenjale tudi mir na svetu. Danes takšnih izjav skoraj ne slišimo več, se torej tudi misice ne zavzemajo več za mir, ali smo samo ljudje tako željni drugačnih novic?

Za ceno premirja je tako marsikdo pripravljen zamižati na eno oko, premirje tudi pogosto visi na nitki, zato stara modrost pravi, da je boljši slab mir kot dobra vojska.

In v mislih zaslišimo poslovenjeno, pravzaprav ponarodelo pesem Irene Tratnik: » …miru vsaj malo, vsaj eno željo, da upanja zdaj še ne izgubim.« Zmoremo zapeti skupaj: »Poj z menoj to pesmico. V miru naj ves svet živi.«

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mateja Jemec Tomazin.