Na ogledu vile in palače Schellenburg

Pred sosesko Schellenburg v središču Ljubljane je v teh dneh kot v mravljišču, delavci zaključujejo tlakovanje in sadijo zelenje, stanovanjsko-poslovni projekt, pod katerega se je podpisala frankfurtska izpostava arhitekturnega biroja KSP Engel, je po treh letih gradnje v zaključni fazi. Medtem ko v vili v štirih stanovanjih že živijo lastniki, naj bi kupci stanovanj v palači ključe prejeli čez približno dva meseca.

Območje Kolizeja, ki je bil kulturni spomenik, že dve desetletji vznemirja Ljubljančane pa tudi spomeniško in arhitekturno stroko, vmes so se zgodile lastniške menjave zemljišča oziroma investitorjev. Jože Anderlič, danes lastnik in eden od direktorjev družbe Reitenburg, investitorice soseske Schellenburg, je Kolizej z zemljiščem kupil leta 2003.

Leto zatem je za Novi Kolizej razpisal vabljeni mednarodni arhitekturni natečaj, na katerem je bil izbran projekt nizozemskih arhitektov Michiela Riedijka in Jana Neutelingsa, ki je predvideval koncertno-operno dvorano za okoli 1600 obiskovalcev, luksuzni hotel in stanovanjsko-poslovno sosesko z dvema stolpoma (višji je meril skoraj sto metrov). Zaradi višine, ki je presegala Nebotičnik, in arhitekturne zasnove je projekt močno razburkal predvsem strokovno javnost.

Leta 2011 so Kolizej porušili, posebna strokovna komisija ministrstva za kulturo je leto zatem odločila, da je treba upoštevati omejitve gabaritov in faktorja izrabe zemljišča, ki veljajo za območje ožjega mestnega središča in so določeni v veljavnih prostorskih načrtih, ter ustavila načrtovani projekt. To je spodbudilo nastanek novega projekta Palais&Villa Schellenburg, palače in vile Schellenburg.

Palača Schellenburg je zdaj tik pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja. Stanovalci naj bi se vanjo lahko vselili čez približno dva meseca. V vili s 15 stanovanji, ki so v povprečju največja v soseski, so uporabno dovoljenje pridobili že v začetku leta, tako da so štiri stanovanja že vseljena, v palači s 110 stanovanji pa je slaba tretjina še neprodanih.

V vili, ki je bila že predana lastnikom, je 15 stanovanj, ki so v povprečju največja v soseski. FOTO: Miran Kambič

Stanovanja se ponavljajo po etažah

Prav cena je ena tistih, ki najbolj priteguje pozornost javnosti, ker pa ima ta objekt tudi širši pomen za prebivalce Ljubljane, so ga že med gradnjo pogosto odpirali tudi za novinarske ekipe, pojasnjuje izvršni direktor podjetja Reitenburg Matej Sodin. Po njegovih besedah je najvišja cena kvadratnega metra presegla 10.000 evrov – to so bila najlepša in najprostornejša stanovanja v vili – sicer pa cene kvadratnega metra niso oblikovali po velikosti enot, temveč višje predvsem po nadstropjih.

Za talne obloge so izbrali hrastov parket francosko ribjo kost z dvignjenimi robovi, kopalniška keramika je večjih dimenzij. FOTO: Miran Kambič

Največje stanovanje, skoraj 400 kvadratnih metrov, je v etaži penthouse oziroma v 7. nadstropju palače. Ta je strukturirana tako, da se od prvega do petega nadstropja stanovanja ponavljajo po etažah. »Ta objekt je unikaten tudi z vidika trajnosti, ker so vertikalne inštalacije samo na enem mestu, kupcem tudi nismo dovoljevali, da bi prestavljal wc ali kuhinjo, inštalacije so prepomemben vidik za tako velik objekt, da ga ni mogoče prilagajati željam posameznikov,« je še pojasnil.

Najcenejša stanovanja so v prvem nadstropju palače, a ta se ponašajo s stropovi, ki segajo do višine 3,55 metra, medtem ko v višjih etažah segajo do višine 2,83 metra (v vili so okoli treh metrov). »Naše glavno izhodišče je bilo razkošno bivanje, v povprečju so stanovanja v tej soseski velika med 120 in 130 kvadratnimi metri, tudi v najmanjših stanovanjih osrednji bivalni prostor ni manjši od 50 kvadratnih metrov. Na 100 kvadratnih metrih je običajno le ena spalnica. To niso tipična stanovanja za družine, temveč za samske ali pare, pare z enim otrokom,« je povzel pričakovanja kupcev, med katerimi prevladujejo slovenski državljani, podjetniki in obrtniki.

Prvi tretjini kupcev so omogočili, da so se sami odločili med šestimi tipi kopalniške keramike, drugim pa tega zaradi kompleksnosti projekta in rokov izgradnje niso več mogli omogočiti. FOTO: Miran Kambič

Po čem pa se razlikujejo od drugih tako imenovanih elitnih sosesk, kaj je kupce prepričalo v nakup? »Lokacija, izbrani materiali, lepi tlorisi. Taka kakovost gradnje je redka tudi v drugih evropskih prestolnicah, objekt upošteva najvišje protipotresne standarde. Stanovanja se poleg talnega gretja ponašajo s talnim hlajenjem, s čimer se najbrž ponašajo redka v Ljubljani. Poleg tega je enoten videz zagotovljen tudi z vgradnimi senčili na elektriko,« odgovarja sogovornik.

Kakovost gradnje je izpostavil tudi arhitekt Uroš Birsa, vodja biroja APi arhitekti, ki je pripravil izvedbeno dokumentacijo in v sodelovanju z arhitekti iz biroja KSP Engel ter investitorjem prilagodilo projekt v skladu s slovenskimi predpisi. »Nivo izvedbe in kakovost materialov sta res zelo visoka, nekaj, kar je res izjema na slovenskem nepremičninskem trgu,« je za Delo povedal Birsa.

Razkošno bivanje

Razkošno bivanje je bilo glavno izhodišče, ki ga je investitor predstavil arhitekturnemu biroju KSP Engel s sedežem v Berlinu, še štirimi izpostavami v Nemčiji ter dvema na Kitajskem – v Pekingu in Shenzhenu, biroju z več kot 300 zaposlenimi iz 40 držav. Zakaj naloge niso zaupali kakšnemu slovenskemu biroju? »Jože Anderlič, ki je idejni oče tega projekta, je izvedel mednarodni arhitekturni natečaj že za prvi projekt, ki je bil zminiran, tudi v novelaciji smo ciljali na svetovno špico. Čeprav imamo v Sloveniji odlične arhitekte, smo se odločili za nemški biro,« je pojasnil Sodin.

Na kaj pa so se pri zasnovi opirali arhitekti? »Ljubljana je mesto z dolgo in pestro zgodovino. Hkrati jo doživljam kot mlado, dinamično metropolo z veliko energije in gospodarske moči. V njej občutite tudi, kako narava oblikuje mesto. Živi z velikimi parki, zelenimi trgi in okoliškimi zelenimi hribi.

Z našo zasnovo za vilo in palačo Schellenburg smo poskušali te lastnosti narediti oprijemljive. Namesto ločevanja narave in kulture smo ju videli kot dva pola celostnega doživljanja mesta,« je za Delo pojasnil arhitekt in vodja biroja Jürgen Engel. Palačo Schellenburg so zasnovali kot zelo urbano, moderno in samozavestno – z okenskimi odprtinami in balkoni od tal do stropa, ki širijo bivalni prostor navzven; z vertikalnimi keramičnimi letvicami, ki poudarijo mehke, zaobljene robove objekta; horizontalni pasovi iz svetlih betonskih elementov pa strukturirajo višino fasade.

Kljub temu, da stoji v strogem središču Ljubljane, še vedno diha samostojno. Pogled s terase stanovanja v vili. FOTO: Miran Kambič

Vila je obložena s slovenskim naravnim kamnom živahne teksture, so še poudarili, za njo pa se skriva moderna jeklena konstrukcija, s čimer so se naslonili na modernistične vile. Tudi vila je tesno povezana z zunanjim zelenjem skozi velike okenske odprtine, čeprav na zunaj stavba deluje zadržano, pa ponuja razkošno bivanje, so prepričani arhitekti.

Verzi Toneta Pavčka in kositrni skrinjici

Po besedah Mateja Sodina so, kar je bilo mogoče, poskušali dobaviti v Sloveniji, marsikaj pa so zaradi številnosti elementov in višje kakovosti v tujini. »Okna so avstrijska, notranja vrata italijanska, prav tako keramika in prefabricirane plošče, sicer pa smo se za talne obloge odločili za hrastov parket francosko ribjo kost z dvignjenimi robovi, kopalniška keramika pa je večjih dimenzij.

Prvi tretjini kupcev smo omogočili, da so se sami odločili med šestimi tipi kopalniške keramike, drugim pa tega zaradi kompleksnosti projekta nismo več mogli dovoliti, saj so si gradbeno-obrtniška dela več kot sedemnajstih podizvajalcev morala tesno slediti,« je še dodal sogovornik. Gradnjo so kljub pandemiji in težavami pri dobavah vendarle končali bolj ali manj v začrtanih rokih.

V vhodni avli palače bodo stanovalce v tlaku vselej pozdravljali verzi Toneta Pavčka, in to v slovenščini, nemščini in angleščini: »Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.« Tam jih bo pričakal vratar ter med drugim zgodovina o veletrgovcu, finančniku in mecenu Jakobu Schellu pl. Schellenburgu, po katerem soseska nosi ime, ter dve kositrni skrinjici, ki sta bili leta 1845 vloženi v vrhnji del temeljev Kolizeja in so ju na lokaciji odkrili leta 2020.

Kositrni skrinjici, ki so ju našli med gradnjo, bosta prezentirani v vhodni avli palače. FOTO: Arhiv PJP/ ZVKDS

Kot navaja spletna stran Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je bil v eni od skrinjic papir zaradi zamakanja povsem uničen, v drugi pa sta bila poleg številke časopisa Laibacher Zeitung z datumom 31. maj 1845 še dva lista papirja, precej razmočena, na katerih sta s svinčnikom zrisana tloris in fasada Kolizeja. Ti dve najdbi sta potrdili dosedanje podatke o stavbni zgodovini.

Sicer pa naj bi v tej soseski veljal hišni red, ki med drugim določa, da se na balkonske ograje ne sme obešati cvetličnih loncev, lahko se jih postavi v ložo, prav tako ni mogoče sušiti perila, domači ljubljenci morajo biti zunaj stanovanja na vrvici ali v naročju lastnika.

Sosesko ob Gosposvetski zaokroža še poslovni del s skupno 6500 kvadratnimi metri: v pritličju bodo salon s pohištvom in dodatki za dom Eichholtz, restavracija višjega nivoja, drogerija, o tem, kdo bo najemnik zadnjega razpoložljivega lokala, pa se še dogovarjajo. Nad lokali je šest etaž pisarn, ki so prav tako namenjene oddaji.

Villa in Palais Schellenburg ​

Vrednost investicije: okoli 120 milijonov evrov

Arhitekturna zasnova: KSP Jürgen Engel Architekten

Število stanovanj: 125, 110 v palači, 15 v vili

Površina poslovnih prostorov (pisarn in lokalov): 6500 m²

Število parkirnih mest: 355 (od tega 32 v vili)

Stanovanja vseljiva: predvidoma do sredine
decembra 2023