Ali lahko sploh kdo premaga Ukrajino?

Leto 2022 bi lahko bilo eno tistih, ko je Evrovizija ponovno ujela prevladujoče razpoloženje na stari celini. Stavnice tudi po obeh polfinalnih večerih ne puščajo dvoma, da bo v Torinu slavila Ukrajina. In vendar presenečenja niso izključena; če si je težko predstavljati, da premišljen in mestoma ganljiv nastop Kalush Orchestra ne bo prepričal gledalcev, je dnevni okus žirije bistveno bolj nepredvidljiv. Nocojšnji finale bosta tako zaznamovali vprašanji, do kod na Eurosongu seže geopolitika in kdo, če sploh, lahko prepreči zmago države v vojni.

Po bojkotu Rusije se obeta še ukrajinska zmaga

Ruska invazija na Ukrajino je vdrla v zavest Evropejcev in nenavadno bi bilo, da se to ne bi odrazilo na končnih rezultatih letošnje Evrovizije. A čeprav nenadoma vsi živimo v svetu Vladimirja Putina, kakor je zapisal bolgarski politolog Ivan Krastev, bi bilo morebitni uspeh Kalush Orchestra krivično pripisovati le sočutju in evropski naklonjenosti ukrajinskemu boju za svobodo. Ukrajina je namreč v zadnjih letih ena najuspešnejših držav na Evroviziji; v šestnajstih nastopih je dvakrat prepričala Evropo in se sedemkrat uvrstila med najboljših pet, obenem pa je tudi edina, ki se ji je po letu 2004 ob vsakem sodelovanju uspelo uvrstiti v finale. Vrh so krojili tudi lani, ko so Go_A po televotingu zaostali le za zmagovalci Måneskin ter v skupnem seštevku glasov nacionalnih žirij in gledalcev osvojili peto mesto.

Ruska invazija na Ukrajino je vdrla v zavest Evropejcev in nenavadno bi bilo, da se to ne bi odrazilo na končnih rezultatih letošnje Evrovizije. FOTO: Yara Nardi/Reuters

Tako bi bilo kljub drugačnim okoliščinam tudi letos. Ukrajinska delegacija je bila v ožjem krogu favoritov že pred začetkom Putinove agresije, zaostrene razmere v državi pa so zgolj povečale medijsko zanimanje za Kalush Orchestra in njihovo skladbo Stefania, ki bo drugič v zgodovini tekmovanja v celoti odpeta v ukrajinščini, postavile v nov kontekst. V verzih polje cveti, toda ona postaja siva in vedno se bom vračal k tebi po uničenih cestah, ki jih je frontman Oleg Psiuk posvetil svoji materi, so po izbruhu vojne mnogi prepoznali metaforo okupirane domovine. Podobna občutja evocira tudi njihov nastop v dvorani PalaOlimpico.

Kalush Orchestra se v vlogi glavnih pretendentov v Torinu dobro znajdejo in pozornost sedme sile spretno izkoriščajo za opozarjanje na zločine velike sosede. »Za našo državo je zelo pomembno, da zmagujemo na vse načine. Če nam bo uspelo, bo to še ena priložnost, da Ukrajino pokažemo svetu, ljudi spomnimo nanjo in v državi dvignemo moralo,« je za BBC dejal Psiuk, ki se je za podporo v boju proti Rusiji zahvalil tudi v torkovem polfinalu.

Junaške zgodbe

Evrovizijo, ki je nastala kot poskus povezovanja narodov po drugi svetovni vojni, je v sedmih desetletjih že večkrat na različne načine zaznamovalo rožljanje orožja oziroma strah pred eskalacijo konfliktov. V zgodovino tekmovanja se je, denimo, pred natanko 40 leti zapisala prva nemška zmagovalka Nicole, ki je na vrhuncu hladne vojne v britanskem Harrogatu pozvala k miru z Ein bisschen Frieden. Prav tako je zalivska vojna krojila festival leta 1991, ki so ga naši zahodni sosedje zaradi negotove varnostne situacije – posledice sodelovanja več evropskih držav v mednarodni koaliciji proti Iraku – namesto v Sanremu morali prirediti v Rimu.

Najbolj junaško evrovizijsko zgodbo pa so leta 1993 spisali predstavniki bosanske delegacije, ki so morali ob odhodu na Irsko iz obleganega Sarajeva bežati pred ostrostrelci. Kako nevarna je bila njihova pot, priča dejstvo, da je bilo iste noči med begom ubitih šest ljudi ter da bosanskemu dirigentu ni uspelo zapustiti mesta. BiH je bila ob svojem debiju v Millstreet​u deležna veliko medijske pozornosti, kar pa na koncu ni pripomoglo k višji uvrstitvi Muhameda Fazlagića -​ Fazle, ki je s pesmijo Sva bol svijeta (Vsa bolečina sveta) osvojil precej skromno 16. mesto.

V ožjem krogu favoritov sta tudi domačina Mahmood & Blanco. FOTO: Andres Putting/EBU

Toda Evrovizija iz začetka devetdesetih ni primerljiva s sodobnimi izvedbami največjega glasbenega tekmovanja na svetu. Glavno besedo so do leta 1997 imele nacionalne žirije, ki največkrat niso znale razbrati vzdušja v Evropi, prav tako takrat ni bilo drugih digitalnih kanalov, po katerih je mogoče predvideti končne izide. Ti pred nocojšnjim finalom nakazujejo, da je malo verjetno, da bi lahko Britanec Sam Ryder, Švedinja Cornelia Jakobs, italijanski duo Mahmood & Blanco ali Španka kubanskih korenin Chanel, ki jih stavnice vidijo kot glavne konkurente Ukrajini, državi v vojni letos izmaknili zmago.