Hiša za starejši par, ki jo je navdihnil kozolec

Novo hišo, ki je nadomestila staro kmečko in kozolec, so zaradi intime in pogleda na zelenje z velikimi steklenimi površinami vendarle odprli proti severu.

Galerija

Hiša se z velikimi okni odpira še na zahodno stran, na kateri je tako kot proti severu stanovalcema zagotovljena intima. FOTO: Ana Skobe

Saša Bojc

16. 9. 2023 | 07:00

5:30

A+A-

V majhnem zaselku v okolici Ljubljane, kjer sta še dve kmetiji, je pred novogradnjo po besedah arhitektke Nine Herič stala kakšnih sto petdeset let stara manjša kmečka hiša s kozolcem, ki je zaradi dotrajanosti ni bilo mogoče ohraniti. Sta pa s soavtorico, arhitektko Majo Jugovec, v kozolcu našli navdih za podobo in zasnovo nove hiše za starejši par.

Želje naročnikov so bile med drugim velika garaža in prostorna shramba, manjši zunanji bazen, da je hiša lesena in ne previsoka oziroma predimenzionirana, udoben bivalni prostor za dva, pa tudi, da je interier kljub leseni zunanjosti sodoben.

»A v resnici naju naročnika nista omejevala. Hitro smo se uskladili pri zunanjosti, notranjo opremo pa smo skrbno sestavljali kos za kosom,« pripoveduje Nina Herič. Po navdihu kozolca sta arhitektki hišo oblikovali kot nekakšno gospodarsko poslopje, ta so bila ponavadi daljše stavbe, tako je nova hiša daljša od prejšnje, ki je bila tudi bolj kvadratne oblike. Značilni ruralni element oblikovanja je poleg konstrukcije gank na severni strani, ki kot zunanji hodnik povezuje vse prostore v pritličju.

Hiša je deloma vkopana, v to polklet je bilo treba umestiti garažo, kopalnico, utiliti, shrambo, garderobo, strojnico za bazen in kmečko sobo. FOTO: Ana Skobe

Proti severu in zahodu

Teren pada proti severu, hkrati pa se tu odpirajo najlepši pogledi v naravo in je zagotovljena intima stran od ceste in sosednjih hiš. Zato sta se arhitekti odločili, da bosta hišo z velikimi steklenimi površinami kljub vsemu odprli proti severu, z velikimi okni in teraso pa sta bivalni prostor odprli še proti zahodu. Na južni strani hiše, pod cesto, sta določili glavni vhod ter tja zaradi sončne lege umestili bazen, ki ga pred pogledi s ceste zdaj zastira zelena bariera.

Teren je narekoval tudi vrsto gradnje. Treba je bilo zgraditi nekakšen betonski podstavek, saj je hiša deloma vkopana, poleg tega je bilo treba v to polklet umestiti kar obsežen program, ki sta ga želela naročnika: garažo z dvema parkirnima prostoroma, kopalnico, utiliti, shrambo, garderobo, strojnico za bazen in družabni prostor, tako imenovano kmečko sobo.

Značilni ruralni element oblikovanja je poleg konstrukcije gank na severni strani, ki kot zunanji hodnik povezuje vse prostore v pritličju. FOTO: Ana Skobe

Na zunanji strani betonskega podstavka so želeli pustiti beton viden, zato je na tem delu hiša izolirana od znotraj, kjer je vkopana v zemljo, pa je izolirana z zunanje strani. »To je izvajalsko zahtevno in mora biti dobro izvedeno, predvsem, da se prepreči morebiten vdor vode in nastanek toplotnih mostov,« opominja sogovornica.

Zgornji del hiše je skeletna gradnja, zaradi reminiscence na gospodarsko poslopje sta se arhitektki odločili, da konstrukcijo, zlasti tramove, pustita vidno, prostor polovice hiše pa odpreta do slemena. Preostala polovica ima galerijo, tam je soba za vnuke, pod njo pa so spalnica lastnikov, kopalnica in ločeno stranišče.

Čeprav les precej zaznamuje hišo, si lastnika nista želela preveč lesene notranjosti, temveč sodobno notranjo opremo. FOTO: Ana Skobe

Kot prostorski poudarek je v sredino umeščen kamin, ki je vrtljiv in ga je mogoče obrniti proti dnevni sobi ali jedilnici. Ima vse lastnosti klasičnega kamina. FOTO: Ana Skobe

Odprti del pritličja skupaj s kuhinjo, jedilnico, dnevno sobo in zunanjo teraso tvori osrednji bivalni del. »Sem smo umestili prostorski poudarek, kamin, ki je vrtljiv in ga je mogoče obrniti proti dnevni sobi ali proti jedilnici. Ima vse lastnosti klasičnega kamina in je tudi zares funkcionalna peč, ni le za okras,« dodaja sogovornica.

Macesen, ker se lepo stara

Vsi leseni elementi so iz nezaščitenega macesnovega lesa, predvsem zaradi lepega patinastega staranja, kakovosten macesen namreč posivi. Za smreko se niso odločili, ker sčasoma porumeni, če je zunaj in izpostavljena vremenskim vplivom, pa počrni. A čeprav les precej zaznamuje hišo, si lastnika nista želela preveč lesene notranjosti.

Polovica pritličja – osrednji bivalni prostor – se odpira do slemena. FOTO: Ana Skobe

Večina pohištva je narejena po meri, drugo so izbirali skrbno kos za kosom. Jedilniški stoli nosijo podpis Nika Kralja. Lastnica si je po arhitektkinih besedah želela nekaj unikatnega in barvitega, v interierju v različnih barvah prevladujejo površine iz inovativnega materiala feniks, ki je žameten na otip, hkrati pa zelo odporen proti praskam, abraziji in prstnim odtisom.