Preprosti in razgibani dom, ki diši po lesu

Medtem ko je Kranjska Gora z epidemijo in omejitvenimi ukrepi s kar 100-odstotnim povečanjem prebivalstva postala občina z največ »priseljenci«, pa so arhitekti iz ljubljanskega biroja Enota enostanovanjsko hišo zasnovali za enega od nekaj več kot pet tisoč domačinov, kolikor jih je tam že živelo pred izbruhom koronavirusa. Pravzaprav za družino z dvema odraslima hčerkama, pri čemer se ena le občasno še vrača domov iz Ljubljane.

Pod glavno kranjskogorsko ulico Borovško cesto s cerkvijo Marijinega vnebovzetja in Ljudskim domom, na bregu proti Vršiški cesti in Pišnici oziroma uradno na Podbregu, je eno večjih poseljenih območij kraja, kjer so predvsem hiše, a so njihove velikosti in oblike precej raznolike. Najti je od majhnih lesenih hišic do takšnih z betonskimi stebrički in za ta alpski kraj tudi povsem neprimernih barv, kar nekaj med njimi je tudi sodobnih novogradenj, ki so nadomestile stare hiše in tradicionalno gradnjo tega gorskega kraja tudi sodobno reinterpretirale.



Opisana hiša Podbreg II je v delu, kjer je po načrtih arhitektov biroja Enota že zraslo nekaj hiš ter apartmajsko naselje po rešitvah Abiroja, vse novogradnje pa zaznamuje predvsem veliko lesa. Kot pripoveduje vodja projekta in soustanovitelj Enote, arhitekt Milan Tomac, jih je pri tej enodružinski hiši vodila preprostost, še zlasti ker gre za umestitev v strnjeno pozidavo, ki je za povrh nastajala stihijsko.

»Hiša je z dolgo stranico vzporedno ob obstoječi stavbi, orientirana je vzhod–zahod in je nekakšen preprost pravokotnik. Nismo želeli ustvariti nečesa, kar bi izstopalo, temveč le klasično leseno hišo, ki je malce drzneje pokazala svojo konstrukcijo,« je sogovornik opisal poglavitne značilnosti. Kot je poudaril, se mu zdi še vedno prevečkrat privzeta miselnost, da mora hiša po meri in z arhitektovim podpisom vselej izstopati, več drznosti, če že, bi se mu zdelo primerneje pokazati pri domovanju kje na samem ali pa pri javnih stavbah, morebiti telovadnici ali kakšnem hotelskem oziroma zdraviliškem kompleksu, ki so jih v svojem opusu nanizali že kar nekaj.
 

Brez klasičnih sob

Glede na to, da je bila hiša ustvarjena za par z dvema odraslima hčerkama, je pritličje namenjeno staršema, zgornji nadstropji pa sta za hčeri. Kar zaznamuje notranjost, je predvsem prostorska razgibanost in vidna konstrukcija iz smrekovega lesa. »Hiša se ponekod odpira celo do strehe, to je do šest, sedem metrov visoko. Uporabne površine so razporejene po višini, s čimer so zagotovljeni tudi različni nivoji intimnosti. Skratka, hiša je brez klasičnih sob,« je poudaril sogovornik. V mansardi se z dvema terasama odpirajo tudi pogledi proti reki in iglastemu gozdu.



Ob tem se poraja vprašanje, kako da so takšno hišo predvideli v tem podnebnem pasu, v katerem se kurilna sezona razteza čez večino leta? »To je zgolj mit, da v Kranjski Gori zaradi prevelikih stroškov ogrevanja ni mogoče imeti hiše, ki bi se odpirala od pritličja do strehe. To je sodobna, dobro izolirana stavba, in prav izolacija ter sodobna zasteklitev sta pri zmanjševanju izgub toplote najpomembnejši. Poleg tega se z bivalnimi prostori z veliko steklenimi površinami odpira proti vzhodu, tako da jo je tudi ob sončnih zimskih dneh še dodatno ogreje sonce. Ker je tudi volumen bivalnega prostora nekajkrat večji od običajnega, hiše tudi ni treba izdatno prezračevati,« je Tomac utemeljil odločitev.



Kljub temu da hiša na prvi pogled daje vtis, da je zgrajena povsem iz lesa, sogovornik razkriva, da je njen manjši delež tudi zidan. Poleg temeljne betonske plošče je tudi del spodnje etaže betonski. Temna streha se bo sčasoma zlila tudi s fasado iz neobdelanega smrekovega lesa, ki bo sčasoma posivela, zato bo oblikovno že tako zadržana še manj opazna, je prepričan.


 

Skoraj v celoti iz prefabriciranih delov

Kljub temu, da je bilo to enodružinsko domovanje načrtovano po meri, je hkrati skoraj v celoti iz prefabriciranih lesenih delov. »To pomeni, da smo vse zrisali v posebnem računalniškem programu, in ker se vsak posamezni del prilega drugemu, so jo sestavili kot lego kocke. S temi sodobnimi orodji in tehnologijami smo si v resnici lahko privoščili marsikaj, česar današnji tesarji gotovo ne bi več znali izdelati, mojstri pred dvesto leti morebiti bi še,« je sogovornik ugibal na glas.

Zaradi natančne izvedbe, ki jo omogočajo sodobne tehnologije, pa je bila tudi večina steklenih površin lahko vgrajenih v leseno konstrukcijo, kar je po besedah sogovornika znatno pocenilo izvedbo. Sicer pa je konstrukcija takšne hiše postavljena v samo tednu dni, končana pa je, kot je v smehu poudaril arhitekt Milan Tomac, odvisno od tega, koliko časa oziroma koliko hkratnih projektov imajo obrtniki.



Kot je povedala ena od hčera, so za celotni projekt potrebovali kakšno leto, so pa s hišo zelo zadovoljni. »Res je lepo, ker je cela lesena, in da še vedno tudi diši po lesu. Na začetku si, iskreno rečeno, nismo znali predstavljati, kako bo vse skupaj delovalo, ker je popolnoma odprta in brez zaprtih sob, a prav to nas navdušuje in daje nek poseben, prostran občutek,« je opisala izkušnjo kot uporabnica. Pritrdila je, da so stroški ogrevanja nizki, tako da se bo investicija na dolgi rok gotovo poplačala.