Lična dvokapnica v lepem, zelenem vaškem okolju, na zunaj zadržana, celo skromna, na znotraj pa izjemno bogata tako v izvedbi kot v materialih ter raznovrstnosti in dinamiki prostora. To je dihotomija, s katero je arhitekt Bor Pungerčič opisal hišo v Zgornji Savinjski dolini, ki sta jo projektirala skupaj z arhitektko Petro Stojsavljević​. Dom petčlanske družine je tudi med nominiranci za letošnjo nagrado zlati svinčnik, ki jo podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). Razglasitev bo sicer na začetku oktobra.

Ena hiša med borovci – za otroke dveh narodnosti

Kot so v obrazložitvi nominacije zapisali pri zbornici, tvori hiša Podvrh skupaj s prenovljenim kozolcem in vrtom odlično rešen mikrourbanizem. »Objekt je zasnovan kot odprta kompozicija; tako urbanistično/arhitekturno kakor tudi v drobovju interierja. Prostor se odziva na potrebe uporabnikov, omogoča spremembe namembnosti prostorov in prosto menjavo pohištva. Detajli so rešeni pragmatično, a dosledno, materiali pa uporabljeni glede na funkcijo in ceno. V hiši in na vrtu je avtorjema uspelo oblikovati mnogo mikroambientov z različnimi pogledi, atmosferami in z različno mero odprtosti; to so lastnosti, ki v tej hiši ustvarjajo svojevrsten šarm.«

Želja po samozadostnosti

Hiša na podeželju je že nekaj let dom petčlanski družini; projekt je nastajal leta 2016, končan je bil dve leti pozneje, vendar sta arhitekta Petra Stojsavljević in Bor Pungerčič še v stiku z naročnikoma, saj ju še zmeraj pokličeta in vprašata za nasvet, ko uvajata novosti ali z različnimi kosi dopolnjujeta svoje domovanje. Ker so se že prej osebno poznali, je bila tudi dinamika načrtovanja njihovega doma nekoliko drugačna. »Če človeka poznaš, potem približno veš, kaj mu je blizu, kako živi, kakšne so njegove prioritete. V tem primeru ima naročnik rad les, tudi sam dela z njim v prostem času, zato je bilo jasno, da bo ta hiša vsaj delno lesena,« je eno od izhodišč navedel Pungerčič.

Na zunaj skromna in zadržana, na znotraj bogata FOTO: Lara Žitko

Družina je bila v času načrtovanja še štiričlanska, a se je med tem povečala za enega člana, naročnika sta sicer zaposlena na zahtevnih delovnih mestih, vendar si želita biti tudi samopreskrbna, kar je prav tako pomembno vplivalo na razmislek o novem domu. »Njun dom sem si predstavljal kot nekakšno sodobno kmetijo,« je ponazoril Pungerčič. Hiša je sicer sestavljena iz dveh delov – bivanjskega in servisnega objekta, k temu so pozneje dodali še dolg nizek objekt, kjer ima naročnik mizarsko delavnico in prostor za vse orodje. Ta objekt je vzdolž celotne meje s sosedom, zato zagotavlja tudi zasebnost na vrtu.

Na to, kako bo pozicionirana hiša, je precej vplivala parcela, ki je posebna po tem, da je na južni strani hrib, ki pobira svetlobo. Zato so se odločili, da jo bodo umestili na severni rob parcele (ki je sicer velika, ima 2000 kvadratnih metrov), s čimer niso zagotovili samo kar največ svetlobe, ampak ohranili tudi največ vrta. In ker je parcela na začetku naselja, je to tudi prva hiša, ki jo vidijo ljudje, ko pridejo v vas, zato so že slišali komentarje, da jo je polepšala, je omenila Petra Stojsavljević. Pomemben dejavnik, ki je prav tako vplival na načrtovanje, je bil občinski odlok, ki med drugim predpisuje dvokapnice s 45-stopinjskim naklonom in fasado nevpadljivih barv. Vse to je bilo navsezadnje pisano na kožo naročnikoma, saj sta si želela dom, ki bi bil prilagojen vaškemu okolju in ne bi izstopal.

Hiša na podeželju je zasnovana kot nekakšna sodobna kmetija. FOTO: Lara Žitko

Pri načrtovanju notranje zasnove je bila pomembna želja, da bi se hiša iz pritličja odpirala proti stropu in da bi – prav zaradi želje po samozadostnosti – imela keramično peč, s katero je v izjemnih primerih mogoče ogreti hišo, ter tudi štedilnik na drva. »To se je še pred leti zdelo povsem odveč, zdaj pa se v tem kaže kar nekaj preroškosti,« sta se strinjala arhitekta.

Odpiranje prostora

Dvovišinski prostor povezuje spodnje nadstropje z zgornjim, torej tiste bolj javne prostore, kjer sta kuhinja in dnevna soba, z bolj intimnimi, kjer so spalnice, in so običajno ločeni. Družina ima tako še vedno dovolj prostora, da se člani umaknejo, če želijo, a so hkrati povezani. Ker je hiša dvokapnica s 45-stopinjskim naklonom, se v sredini dviguje visok prostor, kar je omogočilo ureditev še ene sobe tik pod streho, ki je zdaj delovna.

Hiša ima skupaj približno 300 kvadratnih metrov površin; v pritličju je servisni blok, kamor so umeščeni kuhinja, shramba, kopalnica in stranišče, in pozicija tega bloka definira vse preostale prostore. »S tem smo dobili krožno gibanje, saj izkušnje kažejo, da takšna zasnova psihološko poveča prostor,« je povedal Pungerčič. V pritličju je še ena delovna soba, ki jo je mogoče spremeniti v spalnico, s čimer sta naročnika spet gledala v prihodnost. V zgornjem nadstropju so tri otroške sobe, spalnica, kopalnica in galerija.

V hiši pritegne tudi postopno odpiranje prostora. FOTO: Lara Žitko

Vsi materiali – spodnji del je večinoma zgrajen iz armiranih betonskih sten, zgornji iz lesa – so uporabljeni maksimalno iskreno, kot pravi Stojsavljevićeva, tudi jekleni nosilec v osrednjem prostoru. Uporabili so sicer tri vrste lesa – tla so iz hrastovega, okna in drsna vrata iz macesnovega, opaži, nosilci in pohištvo pa iz smrekovega.

Kontrasti, ki pritegnejo

Hiša, ki je na zunaj videti majhna, je znotraj zelo prostorna, pri čemer je po besedah Stojsavljevićeve zelo pomemben učinek odpiranja, ki mu je veliko pozornosti namenjal znani ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright. »Vanjo vstopimo pod napuščem skozi precej nizko vežo, potem gremo v malo višji prostor z lesenimi nosilci, pridemo do peči, ki ustvarja center, ter nato do najvišjega dela, ki vse skupaj poveže v celoto,« je opisala.

Kuhinja s pogledom v naravo FOTO: Lara Žitko

In tudi od znotraj se hiša odpira navzven, proti dvorišču. »Hiša stoji v lepem okolju, zato sva precej pozornosti namenila temu, da okna uokvirjajo razglede,« je dodal Pungerčič, hkrati pa so nameščena tako, da je še zagotovljene dovolj zasebnosti pred pogledi od zunaj.

Hiša na podeželju je posebna (čeravno to noče biti) prav zaradi dihotomije, ki se ustvarja med notranjostjo in zunanjostjo, med javnim in zasebnim prostorom. »Zame je kakovostna arhitektura tista, ki je poetična, in ta hiša je po moji oceni to tudi dosegla,« je dejala Petra Stojsavljević. Tudi za oba sogovornika je bil ta projekt nekaj posebnega, tako zaradi sodelovanja z naročnikoma kot zaradi kakovosti in doslednosti izvedbe. S tem je po njunem mnenju postavil standard, kakršnega bi morali dosegati vsi projekti.