Energija

V grščini rojena beseda energija, ki jo je z bolj ali manj prilagojeno izrazno podobo posvojila večina jezikov v naši okolici, je sprva živela predvsem kot potencialna poimenovalna možnost za tisto, kar vložimo v neko materijo, da ta spremeni svoje fizikalne lastnosti, in kar so nekoč imenovali notranja moč ali sila.

V naslednjih stoletjih je bila energija ob raziskovanju naravnih zakonov gibanja, termodinamike, težnosti ... tudi že merjena, izračunana in opisana. Izraz se je ustalil v 19. stoletju in Pleteršnik je ob besedi energija navedel tudi sopomenska izraza krepkost in krepka moč.

Slovarski zapis razkriva, da je koncept energije prestopil v širše družbeno okolje in nestrokovna besedila: v opisih človekovih osebnih sposobnosti za ukrepanje ali delovanje jo najdemo najprej pri Jurčiču, Tavčarju, Kersniku, Govekarju ... navadno pri upodobitvi hitrih, odločnih, krepkih in nepopustljivih ljudi. V tem pomenskem okviru živita energija in iz nje narejen pridevnik energičen tudi v slovarjih 20. stoletja.

Preučevanje energije v družbenem kontekstu je v jezik sredi prejšnjega stoletja prineslo nove sintagme – obnovljivo in proizvedeno energijo, ki sta v protislovju z znanstvenimi spoznanji, da energije ni mogoče uničiti ali ustvariti iz nič. Zato smo začeli govoriti o obnovi in ustvarjanju virov energije, ki smo jih poimenovali energenti.

V elektronski dobi je energija konkretneje kot nekdaj prepoznana kot neposredni pogoj za opravljanje dela, pridobivanje informacij in širjenje misli. Nepremišljena poraba čedalje bolj iskanih in drag(ocen)ih energentov, kritična podhranjenost znanosti, ki naj bi pospešeno iskala primerne alternativne vire energije, brezbrižnost in nečuječnost posameznika ter verige neoliberalnih odločevalcev nas kot družbo in posameznike odmikajo od seveda zgolj navidezne samozadostnosti.

Morda bi nam pri usmerjanju naših vsakodnevnih korakov koristila tudi zavest, da se v vlogo ekologov na Zemlji lahko postavimo predvsem sami in s pozitivno energijo, ki jo SSKJ2 opisuje kot »veselje do življenja in dela«, poskrbimo, da se generacije naših potomcev ne bodo spopadale z zatonom, na katerega je Arthur C. Clark že leta 1977 namigoval z mislijo: »Mi, ki trpimo zaradi informacijske onesnaženosti, si težko predstavljamo, kako mučna je informacijska lakota.«

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).