Solzivec

Ljudje radi iščemo poti stran od neprijetnih tem. Jezikoslovke in jezikoslovci nismo izjema, morda smo v tem celo uspešnejši. O besedah namreč lahko razmišljamo zgolj kot o jezikovnih prvinah. Tudi o solzivcu. Prvo jezikoslovno dejstvo o njem: pripada isti besedni družini kot solza, solzen, solzav, kar gotovo nikogar ne preseneča. Bolj zanimiv je podatek iz etimološkega slovarja, da so vse te besede povezane z izhodiščnim glagolom, ki je pomenil drseti, polzeti. Kam drsimo, polzimo s solzivcem na ljubljanskih ulicah? A naj me ne zanese.



Drugo dejstvo: moja jezikoslovna ušesa so zastrigla, ko sem besedo slišala izgovorjeno kot solzilec. Preverjanje v besedilnih korpusih je pokazalo, da čeprav je zapis z v-jem prevladujoč, tudi število zapisov z l-jem ni zanemarljivo. V spletni Jezikovni svetovalnici smo že večkrat odgovarjali na vprašanja, ali je prav upravljalec ali upravljavec, poganjalček ali poganjavček, glodavec ali glodalec. Čeprav gre za besedotvorno različne primere, se govorci raje kot po pravilih (ki jih pogosto niti ne poznamo) ravnamo po analogijah. Če ima volivec dvojnico volilec, zakaj je ne bi imel še solzivec (najbrž razmišljamo)?

Tretje dejstvo: ob brskanju po korpusnem gradivu sem preverila, s čim in kom se solzivec najraje druži v besedilih. Uporabiti, poškropiti, razgnati, vodni top, gumijasti naboj, protestnik, policija. Kot bi brala ključne besede zadnjih dni. Za zdaj sicer po nojevsko tiščim glavo v medije in si dopuščam lažni občutek, da se to dogaja nekje tam. Kako dolgo še, ne vem: ulice in trgi so boleče znani, ljudje na obeh straneh ograje pa govorijo mojo materinščino. Jezikovna prvina tako vedno bolj postaja beseda z otipljivo vsebino.