Nesrečni dogodek v Kranjski Gori, ko se je 43-letni moški, ki se je šel sankat z otroki, zgrudil, potem pa je njegova družina zaman iskala prvo pomoč in defibrilator, je spomnil na pomen ustrezno organizirane reševalne službe, dobre mreže defibrilatorjev in znanja dajanja prve pomoči.

Na Kopah se je pretrgala jeklenica, poškodovana dva smučarja

V Sloveniji imamo približno tri tisoč defibrilatorjev, potrebovali pa bi jih okoli 200.000, da bi bili razporejeni tako, da bi bili Slovencem dosegljivi v treh minutah, je poudaril Samo Oblak iz društva AED, katerega poslanstvo je širjenje mreže naprav, ki lahko s pomočjo električnega sunka ponovno poženejo srce in s tem rešijo življenje. Srčni zastoj zunaj bolnišnice je vzrok približno 8,5 odstotka smrti, doživi ga od 70 do 85 ljudi na sto tisoč prebivalcev ali približno 1600 na leto, vsak dan v povprečju štirje. »Pomembno je, da so defibrilatorji dostopni vsem, podobno kot gasilni aparati, in da je njihova mreža dobro vzdrževana,« je poudaril Oblak. Pomagalo bi tudi, če bi bilo področje zakonsko urejeno.

V Sloveniji imamo približno tri tisoč defibrilatorjev, potrebovali pa bi jih okoli 200.000, poudarja Samo Oblak iz društva AED. Na fotografiji je defibrilator na Ambroževem trgu 7 v Ljubljani. FOTO: Leon Vidic/Delo

Čeprav so smučišča območja, kjer je težko poskrbeti za popolno varnost, je dodal, je ključno, da so opremljena s temi napravami, predvsem pa je pomembno, da se znajo ljudje hitro odzvati in dati prvo pomoč, kajti z vsako minuto se možnost preživetja človeka, ki je doživel srčni zastoj (prepoznamo ga po neodzivnosti oziroma odsotnosti življenjskih znakov), zmanjša za deset odstotkov. Zadostuje že ritmično pritiskanje na prsni koš pet do šest centimetrov globoko – v tem času lahko drugi očividec prinese najbližji avtomatski defibrilator (AED), ki omogoča najučinkovitejše ukrepanje. Ključna številka je 112, ne le zaradi hitre pomoči, ampak tudi za to, ker lahko pomagajo z informacijami, kje je najbližji defibrilator.

Kaj pravi zakon

Številke, na katere lahko smučarji pokličejo reševalce na smučiščih, so izpisane tudi na vozovnicah, je opozorila Manuela Božič Badalič, predsednica združenja slovenskih žičničarjev in direktorica smučišča na Kaninu. Zakon o varnosti na smučiščih določa, da mora upravljavec ob nesreči ali nenadnem obolenju na smučišču zagotoviti hitro in strokovno pomoč s službo za reševanje. Smučišča z zmogljivostjo do 500 smučarjev morajo imeti enega reševalca, do 2000 smučarjev dva in na vsakih nadaljnjih 1000 še enega. Če je smučarjev manj kot 500, je lahko ta funkcija združena s funkcijo nadzornika na smučišču.

Po zakonu je lahko reševalec na smučišču oseba, stara najmanj 18 let, ki je splošno zdravstveno sposobna, ima končan najmanj izobraževalni program za pridobitev srednje oziroma srednje strokovne izobrazbe in izpolnjuje pogoje strokovne usposobljenosti. Toda tukaj je zakon preveč ohlapen in ne določa dovolj jasno, kdo naj izvaja izobraževanje oziroma usposabljanja reševalcev, je opozoril Leon Ločičnik iz službe nujne medicinske pomoči v Mozirju in dolgoletni reševalec na smučišču Golte. Zakon, ki je leta 2016 doživel dopolnitve, to nalaga ministrstvu za zdravje, toda za zdaj po sogovornikovih besedah konkretnih rešitev še ni, izšel je le javni natečaj. Ureditev služb za reševanje (v nasprotju s službo nadzornikov, ki je jasno opredeljena) je tako odvisna od organizacije na samih smučiščih.

Tudi smučarji morajo na smučišču odgovorno ravnati. FOTO: Tomi Lombar/Delo

Kot je povedal Ločičnik, so se na Golteh že pred več kot desetletjem odločili, da bodo to delo opravljali ljudje, ki tudi sicer delajo v nujni medicinski pomoči. Trenutno jih je v ekipi deset, na smučišču sta vedno dva reševalca, »kajti če se zgodi kakšna resna poškodba, eden sam težko pomaga«. Ob kakšnih dogodkih zagotovijo še dodatno pomoč, konec tedna, za praznike in med počitnicami pa je po sogovornikovih besedah navzoč še zdravnik.

Pomemben hiter odziv

Na kulturni praznik, ki je bil dela prost dan s sončnim vremenom, so na Golteh imeli dve poškodbi, glave in noge. Tokrat je bil to zvin gležnja, sicer pa opaža letos več zlomov nog. Navadno so poškodbe hujše, če je smučišče bolj prazno. Primera srčnega zastoja do zdaj niso imeli; defibrilator, ki ga imajo v hotelu, je do zdaj uporabil enkrat, a še to za osebo, ki je bila slabo odzivna zaradi nizkega krvnega tlaka. »Odgovornost vsakega smučišča je, da zagotovi zadostno število defibrilatorjev, podobno kot lokalna skupnost za vse svoje občane,« je poudaril. Na Golteh nameravajo v prihodnjih letih nabaviti še enega, a je tudi on opozoril, da je ob srčnem zastoju pomembno predvsem, da se očividci čim prej odzovejo.

Smučišča morajo imeti tudi ustrezno opremljen prostor za reševanje in načrt reševanja, kjer so določeni postopki, za smučarje sta seveda ključni telefonski številki strojnice in recepcije hotela, kamor lahko pokličejo. Vsekakor sta nadzornika in reševalca ves čas na smučišču, zato lahko opozorijo tudi njih ali druge zaposlene, ki jim posredujejo podatke po radijski zvezi. Zelo pomembno je, da ljudje natančno povedo, kje so in kaj se je zgodilo oziroma kakšne so poškodbe oziroma njihove zdravstvene težave, koliko je udeležencev in morebitne druge okoliščine.

Do smučarjev, ki potrebujejo pomoč, pridejo v nekaj minutah, zaradi oddaljenosti nekoliko dlje traja, da se pripelje reševalno vozilo, približno 25 minut. Zato, če se le da, poškodovanca ali obolelega tako oskrbijo, da ga lahko spravijo v gondolo in do spodnje postaje. Če je poškodba ali nenadno obolenje zelo hudo ali je poškodovanih ali obolelih več ljudi, pokličejo helikoptersko nujno pomoč. Iz evidence nesreč na smučiščih je sicer mogoče razbrati, da je največ padcev in trkov, posledice so največkrat zvini, zlomi, odrgnine in udarnine.

Upravljavec smučišča mora ob nesreči ali nenadnem obolenju na smučišču zagotoviti hitro in strokovno pomoč, pravi zakon. FOTO: Boštjan Fon/Slovenske novice

Na Kaninu imajo v reševalni službi enega reševalca, ki je opravil bolničarski izpit in ima defibrilator v reanimacijskem nahrbtniku, sodelujejo pa tudi s policijo in zaradi samega terena z gorskimi reševalci. Ker pridejo tja večinoma dobri smučarji, poškodb ni veliko, je povedala Manuela Božič Badalič. Primera srčnega zastoja se spomni še s smučišča v Cerknem, kjer je delala prej. »A na srečo so bili takrat reševalci blizu, saj so ravno čakali poškodovanega z zlomljeno nogo. Reševalno vozilo je bilo zraven, zato so lahko obolelega takoj začeli oživljati,« je opisala in dodala, da so to dogodki, ki se lahko zgodijo kjerkoli in pri katerih so usodne minute. »Nekatera smučišča so velika, kranjskogorsko je tudi zelo razpršeno, zato je nemogoče poskrbeti za vse ljudi, na vsaki napravi pa ni mogoče imeti defibrilatorja.«

V občini Kranjska Gora imajo sicer po poročanju Pop TV 15 defibrilatorjev, po tem dogodku so ga, denimo, naročili tudi na majhnem smučišču na Zatrniku. Cena naprave je od 1000 do 2000 evrov.

Nenadne smrti v gorah

Ko smučarji zavijejo s smučišča, so za reševanje pristojni gorski reševalci. Kot je povedal Jani Bele iz Gorske reševalne zveze Slovenije, primerov takšnih nesreč ni veliko, ker imamo manjša smučišča, bolj je to problem v tujini, kjer ljudje radi preizkušajo teren zunaj urejenih prog, tam pa je velika nevarnost plazov. »Bistvo turne smuke je, da smučaš tam, kjer si se vzpenjal, da že med potjo navzgor opazuješ in izbiraš varno pot, ti smučarji pa se gor pripeljejo in se potem samo spustijo navzdol. Mnogi mislijo, da so z zračno blazino povsem varni, toda če je velik plaz, ta ne pomaga prav veliko.«

Tudi pri reševanju v gorah imajo primere nenadne smrti; na ljubljanskem območju, ki pokriva tako rekoč tretjino Slovenije, a ni zahtevnih gorskih poti, so dva do trije na leto. V takih okoliščinah je še posebej ključna tovariška pomoč, kajti reševalci lahko do obolelega v najbolj optimalnih razmerah prispejo v pol ure.