V drugi polovici ravnokar končanega meseca se je po Aveniji Jea­na Médecina, nakupovalni aorti Nice, vsak dan vila neskončna reka ljudi, tako kot v letih pred pandemijo. Avgust je mesec, ko je na Azurni obali, legendarni aristokratski turistični regiji na jugo­vzhodu Francije in najljubši destinaciji umetnikov, največ obiskovalcev.



Azurna obala, ki jo v ožjem pomenu sestavljata francoski departma Alpes-Maritimes in kneževina Monako, je imela pred pandemijo covida-19 približno 11 milijonov turistov na leto in 70 milijonov prenočitev. Kar 70 odstotkov je bilo tujcev, dvakrat več kot na drugih obalnih območjih Francije. Domači turisti so na Azurni obali manjšina.
 

Razkošje vil

V mestecu Villefranche-sur-Mer smo bivali v vili, nedaleč od razkošnega počitniškega domovanja Tine Turner. Malo nižje, bližje morju, je znamenita Villa Leopolda. Njena tržna vrednost je ocen­jena na približno 635 milijonov evrov in velja za tretjo najdražjo stanovanjsko stavbo na svetu, za Buckinghamsko palačo in palačo Antilia v Mumbaju. Razteza se na površini 2700 kvadratnih metrov in ima osem hektarov parka s 1200 različnimi drevesi. Leta 1902 jo je zgradil takratni belgijski kralj Leopold I. in jo podaril svoji ljubici. Pozneje je imela več lastnikov, med njimi je bil tudi Gianni Agnelli, dolgoletni šef koncerna Fiat. Zdaj je v lasti Lily Safre, vdove bankirja Edmonda Safre.



Poleg velikih in zelo dragih vil je še veliko manjših, pa tudi številna stanovanja v lasti tujcev. Od skup­no 190.000 »sekundarnih bivališč« na Azurni obali jih je 46.000 v lasti tujih državljanov. Gostom regija ponuja še 150.000 ležišč v turističnih objektih, od tega polovico v hotelih. Polovica slednjih je višjih kategorij, s štirimi ali petimi zvezdicami.



Veliko turistov, ki prispejo v Nico iz smeri Monaka, se ustavi v mestecu Èze, ki se zdi impozantno s hišami, kot vklesanimi v skalo. Èze je ohranil tradicionalni videz, ozke ulice in stare stavbe. Tam je slavni filozof Friedrich Nietzsche napisal dobršen del knjige Tako je govoril Zaratustra. Znana francoska proizvajalca parfumov imata tam svoje delavnice, laboratorije in muzej, kar je dodaten razlog, da se turisti ustavijo.

Čeprav je ta del Francije precej strm, iz Monaka proti Nici vodi več vzporednih cest, nekatere bliže morju, nekatere bolj visoko v hribih. Vmes je nekaj naravnih parkov; celotna regija jih ima več kot 20, eden je narodni. Ob obali je 35 marin s skupno 18.400 privezi, 200 plaž, 28 zdravilišč in centrov talasoterapije, 16 igralnic, 15 igrišč za golf, osem kongresnih središč, v zaledju pa manj kot dve uri vožnje od morja še 15 turističnih zimskošportnih središč s skupaj 700 kilometri smučarskih prog.



Mestu Èze na cesti ob morju, na kateri nas obkrožajo številni porscheji, ferrariji in rolls-roycei, sledi Beaulieu-sur-Mer. Tam v morje štrli velik polotok Cap Ferrat, v njegovem vzhodnem zalivu je mestece Saint-Jean z veliko marino. Tudi v zalivu zahodno od Cap Ferrata, med Beaulieujem in Villefranchem, oziroma med polotokoma Cap Ferrat in Cap de Nice, je ves čas zelo velika gostota velikih jaht, večinoma motornih. Varčevanje z gorivom tukaj ni tema.
 

Muzeji velikanov umetnosti 20. stoletja

Takoj za Villefranchem se začne Nica, glavno mesto Azurne obale. Nica je peto največje mesto v Franciji, ima pa drugo največje letališče v državi. Zdaj je videti veliko bolj urejena kot ob našem zadnjem obisku leta 2008. Takrat je župan postal Christian Estrosi, nekoč uspešen športni motorist, in je še vedno na položaju. Takoj ko ga je prevzel, je za obiskovalce brezplačno odprl vse muzeje v Nici. Zdaj niso več brezplačni za vse, za nekatere pa je vsekakor vredno plačati vstopnico.

Po številu muzejev je namreč Nica druga v Franciji, takoj za težko dosegljivim Parizom. Sredi mesta je Mamac, muzej sodobne umet­nosti, v katerem so številna dela svetovno priznanih umet­nikov od 1960 do danes, prireja pa tudi zanimive posebne razstave. Od zgodovinskega mestnega jedra navzgor je še ena tovrstna ustanova svetovnega kalibra, muzej Marca Chagalla je prvi francoski nacio­nalni muzej, ki je bil ustanovljen in zgrajen za živega umet­nika. Stoji na začetku bulevarja Cimiez, kakor se imenuje hrib s številnimi starimi vilami.



Po približno dvajsetih minutah hoje proti vrhu hriba pridemo do arheološkega muzeja, okoli katerega so ostanki večjih starodavnih rimskih stavb. Nekoč je bil tam Cemenelum, glavno mesto antične rimske pokrajine Alpes Maritimae. Tik ob njem je še en muzej, ki privablja obiskovalce z vsega sveta. Muzej Matisse so odprli leta 1963 v Villi des Arènes iz 17. stoletja.
Slavni slikar Henri Matisse je živel v Nici od leta 1917 do svoje smrti leta 1954 in je mestu podaril številna dela. Z ženo sta pokopana v parku pri muzeju, poleg starega samostana Cimiez. V sklopu tega samostana so tudi velik vrt in še en park ter zanimivo pokopališče, s katerega se vidi lep del Nice. Na samostanskem pokopališču Cimiez je med drugimi grob pisatelja Rogerja Martina du Garda, dobitnika Nobelove nagrade za književnost leta 1937.

V soseščini, na drugi strani bulevarja Cimiez, je nekdanji hotel Regina (zdaj stanovanjski kompleks), v katerem je Matisse živel v zadnjih letih svojega življenja. Prej so v Regini pogosto bivali britanska kraljica Viktorija in številne druge znane osebnosti. Regina je izjemen primer monumentalne arhitekture iz belle époque, obdobja od približno 1870 do začetka prve svetovne vojne leta 1914. To so bila leta velikega industrijskega in tehničnega napredka, prodiranja novih umetniških slogov, bogatenja meščanstva, hitrega razvoja turizma ... Tedaj so v Nici zgradili več luksuznih hotelov podobnega sloga, denimo Majestic, Boscolo Exedra, Negresco in nekatere druge. Kupolo hotela Negresco je zgradil Gustav Eiffel, projektant Eifflovega stolpa v Parizu, domnevno v obliki prsi svoje ljubice.


 

Modro morje, zeleno mesto

Denis Zanon, direktor Turistične organizacije Nice-Côte d'Azur, nam pove, da je cilj dolgoročne razvojne strategije metropolitanskega območja Nica – Azurna obala postati pametno mesto, smart city, mesto digitalne preobrazbe. Hkrati si želijo biti zelena metropola Sredozemlja. »Prizadevamo si biti mesto z visoko kakovostjo življenja za svoje prebivalce in z vedno boljšimi storitvami za goste, turiste različnih demografskih in družbenih segmentov.«

Nica ni mesto upokojencev in bogatih tujcev, ampak mesto mladih, študentov številnih fakultet in srednjih šol, poudarja Zanon in dodaja, da ima bogato ponudbo namestitev, od hostlov do hotelov in apartmajev po razumnih cenah, za družine z otroki, pa seveda tudi luksuzne hotele in vile.



»V prihodnjih dveh letih bomo dobili 3000 novih hotelskih sob. Spodbujamo individualni turizem. Nočemo biti mesto množičnega turizma. Izletniških turističnih avtobusov pride zelo malo. Vsako leto je tudi manj velikanskih križark.« Zanon hkrati priznava, da ima turizem za lokalno prebivalstvo nekatere zares slabe posledice, predvsem veliko povpraševanje investitorjev vpliva na visoke cene nepremičnin, pa naj gre za najem­nine ali cene stanovanj in hiš.