Dohtar Jeklobradec med Sneguljčico in Trnuljčico

Povsem logično je, da ima tudi Nemčija tematsko turistično pot, in to precej dolgo. Imenuje se Nemška pravljična cesta (Deutsche Märchenstrasse), navsezadnje je država zibelka številnih svetovno znanih pravljic, basni in zgodb za otroke. Najbolj znana pisatelja sta bila brata Grimm, v tej državi so nastali tudi številni znani liki v literaturi za otroke, kot so Peter Kušter, Gašper Jušnik, Filip Živec in nekateri drugi, ki si jih je sredi 19. stoletja izmislil frankfurtski psihiater in pisec Heinrich Hoffmann, tu so še zgodbe legendarnega lažnivca, barona Münchhausna, srednjeveška pravljica Piskač iz Hamelina in prva stripovska junaka Picko in Packo, ki ju je leta 1865 napisal in narisal Wilhelm Busch.

Nemška pravljična cesta, ki obstaja od leta 1975, je dolga več kot 600 kilometrov in poteka skozi 50 mest, naravnih parkov, gradov ... Začne se v mestu Hanau v zvezni deželi Hessen, nedaleč od Frankfurta na Majni, in se konča v severni Nemčiji, v Bremnu, znanem tudi po pravljici Bremenski mestni godci.

Prav Hanau je rojstni kraj Jacoba in Wilhelma Grimma. Brata nista bila le slovita jezikoslovca, temveč avtorja najbolj znane zbirke pravljic na svetu, prvič natisnjene leta 1812. Napisala sta Rdečo kapico, Pepelko, Volka in sedem kozličkov, Janka in Metko, Sneguljčico in sedem palčkov ter več kot 200 drugih. Prevedene so v okoli 170 jezikov; prvi slovenski prevod je izšel že leta 1875.



Jacob in Wilhelm Grimm sta pozneje živela in se šolala v drugih mestih. Tako je Hiša bratov Grimm, muzej o njunem življenju in delu, v mestu Steinau. V Kasslu, kjer sta živela najdlje, pa so so leta 2015, denimo, odprli razstavno hišo Grimmwelt. Tudi ta je posvečena življenju in delu bratov, ki sta zaslovela tudi zaradi sodelovanja pri pripravi slovarja nemškega jezika.
 

Kjer dve reki ustvarita tretjo

Večina mest na nemški pravljični poti je povezana z liki iz pravljic brata Grimm, ne pa vsa. Nedaleč od Kassla smo obiskali Hann. Münden. Do leta 1990 se je to mesto s približno 24.000 prebivalci imenovalo samo Münden, nato pa so njegovo ime uradno spremenili v Hann. Münden (Hann. je okrajšava za Hanoverski).

Mesto, danes staro dobrih 850 let, ni bilo uničeno v bombardiranju v drugi svetovni vojni kot mnogi drugi kraji v Nemčiji. Hann. Münden je ohranil svoj videz kot iz pravljice. Zgodovinsko jedro mesta je odličen primer evropske predalčne lesene gradnje (nem. Fachwerkhaus). Predalčne hiše imajo lesene okvirje z vodoravnimi in poševnimi palicami z vmesnimi prostori, napolnjenimi z opeko ali vrbovim opletom, ki so potem ometani. V Hann. Mündnu je še več kot 700 takšnih hiš, zgrajene pa so bile med 14. in 19. stoletjem.



Sloviti znanstvenik Alexander von Humboldt, ki je na svojih raziskovalnih potovanjih obiskal številne države Evrope in Amerike, je zapisal, da je mesto eno izmed sedmih na svetu z najboljšim položajem. Imenujejo ga tudi »mesto na treh rekah«, saj je zgrajeno na sotočju rek Werra in Fulda. Iz teh nastane tretja, Weser, ki se izliva v Severno morje pri Bremerhavnu. V Hann. Mündnu se začne tudi Weserska kolesarska pot, dolga 520 kilometrov, ena od najbolj priljubljenih daljinskih turistično-kolesarskih poti v Nemčiji. Tudi Nemška pravljična cesta v njeni severni polovici poteka večinoma ob reki Weser, od Hann. Mündna do Bremena.
 

Potujočega zdravnika je spremljalo potujoče gledališče

Čez šest let bo minilo tristo let, odkar je v Hann. Mündnu umrl Doktor Eisenbarth (Dohtar Jeklobradec), zaradi katerega se je to mesto tudi znašlo na pravljični cesti. V nasprotju z junaki pravljic bratov Grimm je Eisenbarth, tako kot baron Münchhausen, zares obstajal.

Johann Andreas Eisenbarth (1663–1727) se je rodil na Bavarskem, nedaleč od češke meje. Njegov oče in nekateri sorodniki so bili usposobljeni ranocelniki, specializirani za operacije trebušne kile, sive mrene, kamnov na v sečilih in nekatere druge zdravniške posege. Eisenbarth ni hotel opraviti mojstrskega izpita za rokodelskega kirurga, kakor bi lahko prevedli nemški izraz Handwerkchirurg, zato ni mogel vstopiti v ta ceh in odpreti stalne prakso v mestu. Tako je postal potujoči ranar. Vojvoda Saške-Gothe-Altenburga mu je prvi dovolil zdravljenje očesnih bolezni, kile in sečnih kamnov v vojvodskih krajih in na sejmih. Dobil je tudi dovoljenje za prodajo različnih mazil, vendar le za zunanjo uporabo. Zdravniki, izobraženi na univerzah, so imeli takrat monopol pri interni medicini, vendar se niso ukvarjali s kirurgijo in celjenjem ran.



Eisenbarth je hitro zaslovel kot zdravnik in pozneje dobil dovoljenje za delo v številnih nemških mestih, tudi od pruskega kralja za prodajo vseh vrst zdravil v Prusiji. Potoval ni le po različnih delih današnje Nemčije, temveč na Poljsko, Nizozemsko, v Francijo in Italijo. Zgodovinarji medicine menijo, da je bil dober pri svojem delu, z zelo majhnim številom smrtnih žrtev. V mestih, kjer je zdravil, je nekaj časa ostajal in po operacijah skrbel za bolnike.

Bil je tudi izumitelj nekaterih kirurških orodij, igel in kavljev za operacije sive mrene in polipov v nosu. Objavljal je oglase v tisku, tiskal letake, bil elegantno oblečen in imel veliko spremstvo, v katerem je bilo do 120 ljudi – vključno z potujočimi komedijanti. Skratka, bil je zelo nadarjen in vešč v trženju svojih storitev in izdelkov. Slednje je proizvajala manufaktura v njegovi veliki hiši v Magdeburgu, ki velja za prvo nemško farmacevtsko tovarno.

Zadnje mesece svojega življenja je Eisenbarth preživel v Hann. Mündnu, kjer je jeseni 1727 umrl zaradi kapi. Tam je tudi pokopan. Sedemdeset let po smrti so ga opevali v študentski zdravici, ki je postala zelo priljubljena po vsej Nemčiji. O kirurških tehnikah Eisenbartha so pisali v medicinskih knjigah v 18. stoletju. Postal je tudi glavni junak nekaterih ljudskih gledaliških predstav. V njegovem rojstnem kraju Oberviechtachu obstaja Eisenbarthov muzej, arhiv, vodnjak, tudi ena šola se imenuje po njem – in seveda lekarna z njegovim imenom, ki prodaja Eisenbarthov zeliščni liker.



Na nemški pravljični cesti, v Hann. Mündnu, kjer je Eisenbarth umrl, od leta 1950 poleti tradicionalno igrajo predstavo o njem. Na enem od vhodov v mesto stoji spomenik, včasih pa igralca, ki ga upodablja, najdemo tudi v mestu, kot turistično atrakcijo. Lik Eisenbartha se pojavlja trikrat na dan na pročelju stare renesančne mestne hiše, kjer je glavni v glasbenem vrtiljaku s številnimi figurami. Eisenbarth tam pacientu puli zob z velikimi kleščami.
 

Praline s krvavico

Danes Hann. Münden živi še nekaj ljudi, ki so v svoji panogi znani po svetu. Med njimi sta Ulrich Schumann in njegova življenjska sopotnica Eveline Didion, ki imata mesnico v središču mesta. V različnih kategorijah mesnih izdelkov sta do zdaj bila šestkrat svetovna prvaka, 34-krat sta osvojila evropska prvenstva, 65-krat nemška, prejela sta tudi več deset deželnih in regionalnih priznanj.

Med izdelke, s katerimi sta zaslovela, sodijo izvirne mündenske praline s klobaso: ena vrsta ima čokoladno plast okoli jetrne paštete s šampanjcem, druga pa krvavico v čokoladni plasti. Didionova in Schumann pravita, da sta več kot leto in pol eksperimentirala za recepturo za ta dva izdelka, vendar se je splačalo.