Mesto, kjer so svoje sanje živeli mnogi slavni ustvarjalci

»Ko sem pogrešala Benetke, sem pogrešala tristese. Žalobnega čara brez njih zame ni bilo več. Bilo je napol veselo, napol melanholično mesto. Mešanica žalostnega in bleščečega. Včasih začutim naval starih čustev, ko mi bežen pogled na mrtvico, posejano s sončnimi lisami, obudi spomine, ko zaduham omamen vonj krušljive starodavnosti ali ko me zbode bridkost. To je romantika. To je poželenje in temno vino Benetk!« Tako razglablja Jan Morris v knjigi Benetke, ki jo je napisala, ko je bila še James Morris.

»Morda se bojim, da izgubljam Benetke, če govorim o njih,« razmišlja italijanski pisatelj Italo Calvino, toda Marie-José Gransard se v svojem Venice – Literary Guide for Travellers pred tem strahom ne ustavi. Beneški svet opisuje kot nebesa kulturne svobode, kjer so lahko svoje sanje živeli mnogi slavni ustvarjalci – slikarji, glasbeniki, politiki, znanstveniki in literati. Serenissima je navdihnila križanko življenj in tudi zato poznamo Benetke, kot so jih v nekem trenutku videle njihove oči.



Giorgio Vasari, učenec in prijatelj božanskega Michelangela, tukaj sredi 16. stoletja uspešno proda risbe svojega mentorja španskemu veleposlaniku in prav tukaj začne pisati svoja slavna Življenja znamenitih slikarjev, v katerih pove, da je Michelangelo na svojem kratkem obisku v Benetkah narisal novost, ki bo postala znamenitost – most Rialto, na katerem bo nekoč kasneje visel napis: Ne pljuvajte na kopalce. Le nekaj desetletij pred Vasarijem Albrecht Dürer po odhodu iz mesta uporablja bogatejši razpon barv, na njegovih slikah je več svetlobe. Obiskuje celo plesne tečaje in s ponosom zapiše: »To je mesto, kjer sem postal gentleman.«
 

Kjer je končal slavni Tizian

V Življenjih Vasari poroča o grškem slikarju Domenikosu Theotokópoulosu, bolj znanem kot El Greco, ki pride delat v Tizianov atelje, in prav priporočilo velikega Tiziana, najimenitnejšega med beneškimi slikarji, ki je nekoč milostno dovolil cesarju Španije in Avstrije Karlu V., da mu je pobral čopič, ki mu je po nesreči padel na tla, mu odpre pot k svetovni slavi, ki jo kasneje doseže na španskem dvoru. O slavi Tiziana priča podatek, da so, ko je umrl za kugo, samo njega med 70.000 žrtvami pokopali v cerkvi. Pol stoletja kasneje El Grecu sledi Diego Velázquez, ki ga sem pošlje španski kralj. V Benetkah ga osumijo vohunstva, čeprav je njegova želja le nakup nekaterih slikarskih del za svojega kralja. V tem lokalnem ponosu Benečanov ni nič žaljivega, tudi če se vodnikom v Doževi palači le redko zdi vredno omeniti osupljive slike Hieronymusa Boscha, ki visijo poleg Mostu vzdihljajev. Pač ni bil Benečan.

Groteskna bitja na njegovih panelih nekako sodijo v ta prostor, saj je bilo v Benetkah vedno veliko grbavcev in pritlikavcev, kot že stoletja beležijo kronisti. Z njimi so večinoma ravnali prijazno, čeprav je veljala vraža, da se je treba držati trideset korakov od pohabljenega človeka, kar je morda prispevalo k dobro znanemu odporu lorda Byrona, da bi se podnevi kazal na Piazzi. To pa ga ni oviralo, da ne bi nekoč po odhodu z neke soareje plaval po Velikem kanalu, za njim pa je v gondoli služabnik vozil njegova oblačila. Mimogrede, Byron je slovel kot odličen plavalec in kot v posmeh tej njegovi veščini se je z balkona palače Mocenigo ena njegovih zapuščenih ljubic samomorilsko vrgla v kanal.



Precej dobri so opisi, ki so nam jih zapustili poslanci tujih držav, kadar se že niso ukvarjali z najemanjem morilcev na diplomatskih misijah. Med njimi je bil tudi zelo slaven človek, Dante Alighieri. Njegov edini zanesljivi obisk v mestu je izpričan leta 1321, ko je prišel na delikatno misijo, povezano s tihotapljenjem soli. Nekateri Benečani radi verjamejo, da je Dante v njihovem mestu že nekaj let prej prebral nagovor v čast novoizvoljenemu dožu. Takrat bi si lahko ogledal Arsenal, ki je zaposloval do dvajset tisoč delavcev in bil sposoben zgraditi vojno ladjo v enem dnevu. Obisk ladjedelnice je izkoristil kot metaforo za opis kraja v osmem krogu pekla v Božanski komediji, kjer so kaznovani podkupljivi uradniki.
 

Stoletje popularne glasbe

Službo uradnika je kot tajnik francoske ambasade nameraval opravljati tudi Jean-Jacques Rousseau. Njegovo osemnajsto stoletje je bilo polno popularne glasbe. Gondoljerji so peli barkarole in njihove pesmi so ga povsem prevzele: Ne pozabimo Torquata Tassa, ki ga gondoljerji pojejo na pamet, ko si podajajo njegove kitice skozi poletne noči med svojimi čolni. Rousseau je napisal priredbo Vivaldijeve Pomladi za flavto iz Štirih letnih časov in oživil odprte koncerte na vrtu v palači Rizzo-Patarol, kjer je zdaj razkošen hotel v četrti Cannaregio.

Sem je prihajal abbé Antonio Vivaldi igrat svoje skladbe na terasi s pogledom na večerno laguno, ki jo je gospod William Turner slikal tako rad, da je samo v tednu dni bivanja v mestu ustvaril okoli sto risb in akvarelov, narejenih v glavnem med vožnjo z gondolo po zakotnih kanalih. Benetke danes niso več vrhovno mesto glasbe, ki je pogosto privabilo samega Stravinskega, da je v operi Fenice dirigiral svoja dela, odlični Zbor sv. Marka, nekdaj ga je vodil Monteverdi, pa še vedno prepeva visoko med mozaiki istoimenske bazilike.
Individualistični tujci so radi prihajali v mesto, vendar Benečanov nobena stvar ni spravila iz tira. Niti francoska pisateljica George Sand v pohujšljivo tesnih hlačah v hotelu Danieli, ki je prišla z Alfredom de Mussetom in mu nemudoma pobegnila s čednim mladim zdravnikom, niti mogočni Orson Welles v Harry's Baru. Sloviti Ernest Hemingway je, spektakularno ovešen z mrtvimi ptiči, rad zakorakal vanj s Torcella in v njegovi zadnji sobi pisal Čez reko in med drevje. Prihajala sta Truman Capote in sam Winston Churchill, z besedami Jan Morris imenovan zadnji med nábobi, stiskajoč k sebi škatlo z barvami.
 

Kult romantičnega mesta

Prav Angleži so ustvarili romantični kult mesta: pesnik Shelley, ki je gledal, kako sonce zahaja za Evganejskimi griči, politik Cobden, ki so ga počastili na banketu na Giudecci, kjer so vsi gostje v gumbnicah nosili koruzne storže, Ruskin, ki še vedno velja za avtorja najsijajnejših opisov mesta v angleškem jeziku, kljub temu da ga je imenoval Mesto v blatu. Sledil jim je Američan, pisatelj Ambasadorjev Henry James, živeč v hiši ob Velikem kanalu.



Angleški popotnik iz elizabetinske dobe Thomas Coryat pa se je pred obiskom Benetk srečal z nekim bahačem, ki je trdil, da se je skozi mesto peljal s poštno kočijo. Veliki kanal je bil register beneškega plemstva, vsaka družina je na eno izmed monumentalnih pročelij palač vpisala svoje ime – palača Vendramin, na primer, kjer je umrl sloviti skladatelj Richard Wagner, je menjala lastnike v zanimivem aristokratskem zaporedju. Danes sta v njej zimski kazino in muzej, posvečen Wagnerju.

Nenavadno veliko znamenitih obiskovalcev je umrlo tukaj in našlo večni počitek na mestnem pokopališču – otoku San Michele. K skromni grobnici baletnega impresarija Djagiljeva vsako leto prirejajo romanje ljubitelji baleta. Smrt in Benetke sodita skupaj. Nihče ni tega pokazal bolje kot veliki bog literature Thomas Mann.



Tako kot sodita skupaj tudi morje in Benetke. Tintoretto je portretiral mesto, ki ga zalije plimni val, in pisatelj Charles Dickens je beneško vodo videl kot tiho in oprezno: »Ovita krog in krog ... v mnogih zavojih kot stara kača: čakajoča na čas, ko se bodo ljudje zazrli v njene globine za kamni starega mesta, ki se je imelo za njegovo ljubico.« Ni naključje, da znameniti Campanile, zvonik svetega Marka, stoji tako blizu vode, kar je Goetheju omogočilo, da je s ploščadi pred njim prvikrat videl morje. V tem zvoniku je Galileo dožu demonstriral svoj najnovejši izum Campanile – teleskop.

Ko se je slavni stolp edinkrat sesul, je bil žrtev samo tigrasti maček, in še on le zato, ker je nepremišljeno prekršil varnost in se vrnil v zvonik, da bi pojedel hrano do konca. Varnostni moment, ki ga je nadzoroval zloglasni Svet treh, je velikokrat vzbujal resnično grozo. Francoski esejist Montesquieu je, ko so mu nekega dne v šali dejali, da ga nadzoruje Trojica, še isto jutro pospravil prtljago in pobegnil domov v Pariz. Še znameniti Casanovov pobeg iz ječe naj bi se posrečil samo zato, ker je bil v resnici tajni agent Trojice.
 

Sinonim za glasbo

Velike osebnosti so vedno prihajale v Benetke. Blizu palače Rezzonico, kjer je umrl angleški pesnik in dramatik Robert Browning, živel papež Klemen XIII. in bival cesar Franc II., je terasa, s katere je Napoleon spremljal regato. Čez kanal je dom doža Cristofora Mora, o katerem domačini, malce užaljeni ob Shakespearovem pojmovanju Othella, trdijo, da je bil – on in ne Maver – izvirni beneški general.

Ne tako daleč stoji rdeča hišica, kjer je poet D'Annunzio ljubimkal z Eleonoro Duse, slavno italijansko igralko, in v temi slepote napisal Notturno. V samostanu La Carità je papež Aleksander III., potem ko so ga izgnali iz Rima, menda pol leta delal kot kuhinjski pomočnik. Mnogo legend ilustrira njegov prihod v mesto, blizu Campa San Aponal lahko nad kapelico preberete napis: Papež Aleksander III. je ... tukaj prespal prvo noč in nato podelil odpustek za vse čase vsakomur, ki bo na tem kraju zmolil očenaš.
Za Jan Morris ni dileme. Nobena galerija v Evropi ni živahnejša kot Akademija: »Stojite sredi škatle za barve. Z okna stavbe lahko vidite enega od Tizianovih ateljejev in Veronesejeva hiša je le dvesto metrov stran. Nočna gladina morja je kakor veliko jezero slivovega soka.« Corot, Manet, Monet, Renoir, Whistler – vsi so slikali slavne podobe Benetk. Vojska gostujočih občudovalcev jim je pisala svoje hvalnice: Stendhal, Hans Christian Andersen, Rilke, Proust. Nietzsche je bil tisti, ki je nekoč dejal, da je, »ko je iskal sinonim za glasbo, našel vedno in samo Benetke«, in Charlie Chaplin je pripomnil, »da bi prav rad vzel puško in postreljal kipe s Sansovinove knjižnice na Piazzetti«.

Celo Hitlerju se je mesto zdelo lepo: bival je na kopnem, vendar je posebej občudoval Doževo palačo. Tako je Jan Morris povedal eden izmed kustosov, ki so ga spremljali po njej. Legenda pravi, da se je izmaknil protokolu in šel v zgodnjih jutranjih urah sam (baje v napol norem diru) pohajkovat po mestu. Kar je logično. Slava tega kraja je v veličastnem dejstvu samega mesta. Nič čudnega, da je mož angleške pisateljice George Eliot nekoč s sramotnim pljuskom padel z njunega hotelskega okna v Veliki kanal.