Nikos Kazantzakis, največji grški pisatelj, je leta 1957 Nobelovo nagrado izgubil za en sam glas. Pravijo, da obstaja pismo zmagovalca Alberta Camusa, v katerem piše, da avtor Grka Zorbe zasluži nagrado veliko bolj kakor on. Ne vem, ali je vse res, toda na Nikosovem nagrobnem spomeniku je vklesan zapis: Ne upam. Ne bojim se. Sem svoboden. Njegov grob je v eni izmed trdnjav beneškega obzidja v Iraklionu na Kreti, ker Cerkev ni dovolila pokopa na posvečeni zemlji. Vzrok za to je knjiga Poslednja Kristusova skušnjava, ki jo je katoliška cerkev prepovedala, pravoslavna pa pisatelja zaradi nje celo preganjala.

Svetovno slavo je Kazantzakis doživel z Grkom Zorbo, toda za njegovo najboljšo knjigo velja duhovna avtobiografija Anafora ston Greco, katere naslov prevajamo (žal ne tudi v slovenščini) kot Pismo Grecu in je navdih za tokratno zgodbo. Knjiga, o kateri avtor pravi, da ni avtobiografija, ker ima njegovo življenje vrednost le zanj. V iskanju temeljnih vprašanj hodi z bralcem in med živopisnimi potovanji po Grčiji in svetu, pogovori s puščavniki in revolucionarji njegova pot postane bralčeva pot: pot med svetom, trpljenjem in idejami.



Knjigo piše, da se osvobodi. Zanj je vrednost življenja le boj. Voden z močjo in upornostjo se vzpenja stopnico za stopnico, dokler ne pride najviše, kot je mogoče – do vrha. In vrh je zanj križ, rešitev duše. Razpetje na križ je edina pot do vstajenja. Druge ni. Zato piše El Grecu. Ker je tudi njega rodila ista kretska zemlja in ga edini od vseh sobojevnikov lahko razume. Pred Grecom slači pero za peresom svoje nemirne duše, pripoveduje mu o svojih bojih. Duša Nikosa Kazantzakisa je kot Grecovo delo Toledo v nevihti – s težkimi črnimi oblaki, rumenimi strelami, v brezupu se bojuje s svetlobo in temo. Zapiše znamenit pregovor s Krete: Vrni se na kraj svojega padca, beži od tam, kjer si uspel.


 

Kreta

Rojstna Kreta je plamen, imenuje ga duša, nekaj, kar je močnejše od življenja in smrti. Nekaj neizrekljivega in nerazumljivega, nekaj, kar v njem vzbuja radost in strah, da je človek. Tej duši dolguje svoje neustrašne misli, ki ne sprejemajo tolažbe niti od boga niti od hudiča. Ta otok ima zanj neskončno blagost in spokoj. Tukaj so dobri ljudje, grmovje dinje, plantaže breskev, smokve in mirno morje. Gleda oblake, ne more se nagledati, kako bežijo. Vso bolečino pretvori v sanje in jo prelije v pesem. Spominja se prvih srečanj z morjem, ognjem, vonji in žensko. In zvezdnatim nebom. Samo če lahko povoha, se dotakne in vidi, lahko razume.
Kreta ne izgine iz njegovega srca. Sprašuje se, kako potrpežljiv mora biti demon, da čepi v nas, skrivajoč se za vrlinami in celo prevzemajoč njihovo podobo, v upanju, da pride njegov čas. Da ga premagamo, mora iz nas izvirati neka čudežna moč, kot da nas je opilo staro vino. Čuti, kako se rušijo njegovi notranji zidovi. Vsak umre sam, toda skupaj smo nesmrtni. Opiše najveličastnejši dan v svojem življenju – ko princ Jurij, sin grškega kralja, stopi na Kreto. Po vseh stoletjih boja za svobodo oči Krečanov postanejo brezbarvno steklo od neprestanega gledanja v morje, kdaj bo prišel. Včasih jih zmoti pomladni oblak, včasih kakšno belo jadro, včasih, globoko v noči, puste sanje.


 

Morje in ljubezen

Rad se ponoči potepa po Megalokastru, današnjem Iraklionu. Posluša fante, ki na lutnji igrajo žalostinke in pojejo pod okni deklet. Spodaj šumi črno podivjano morje. Ure in ure stoji nad njim in razmišlja, da je morje njegova mati. Samo morje lahko razume njegov nemir, ker tudi morje ponoči ne more zaspati. Udarja, se lomi, hrepeni po svobodi. Stoka in bori se – ponoči in podnevi. Posluša ga, morje sliši njega, tolažita se, drug drugemu podarjata moč. Vrne se v posteljo, grenka, slana sreča mu prežema telo. Je del morja in ne zemlje.



Tudi bogovi umirajo, toda božansko je nesmrtno. Topline se spajajo. V mesto pride mlado irsko dekle. Njune besede postanejo ptice. Skupaj gresta na Psiloritis, najvišjo goro na Kreti. Kreneta ponoči in mesec nad njunima glavama siplje med. Pred sončnim vzhodom sta zgoraj. Strašen mraz je. Vstopita v cerkvico. V njiju se prebudijo demoni, pod njima se odpre zemlja in ju požre. Ko odpreta oči, vidita Kristusa, ki ju mrko opazuje ... Nebo začenja bledeti, kamenje se bliska, prvi jastrebi poletijo v zraku. Pred njima zasije Kreta. Sije razgaljena, bela, zelena, rožnata, obkoljena z morjem.
 

Lepa Helena

Želja po potovanjih je ena njegovih največjih želja. Da vidi svet, plava v neznanih morjih. Potovati po otokih in si jih ogledovati je zanj velika sreča. Nekateri njihovi deli so strogi in ponosni, drugi nežni, tretji resnobni, pa vendar dostopni in ljubki. Skozi vse je šel duh in jim dal dušo, ki odgovarja slehernemu. Zato lahko vsakdo, ki potuje po otokih in ima oko, da vidi, in um, da razmišlja, potuje iz ene duhovne zmage v drugo, v nerazdružljivo magično enotnost. Duh stoletij prehaja po grškem kamenju, in kamorkoli gre, spozna božanske stopinje.

Otoki zanesljivo ne bi imeli današnjega zapeljivega čara, če se ne bi kot razcvetela limona izlili v nesmrten mit o špartanski Heleni. Hodeč po obalah, čuti svoje roke in svoje bitje, povezane v vonj mitske ženske, bolj resnične od tiste, ki jo ljubi in se je dotika. Helena stoji nesmrtna v zraku lepih stihov, medtem ko pred njo teče čas. Kaj bi bila Helena, če se nad njo ne bi dvigal Homerjev dih, ujet v grških ljudeh? Samo lepa ženska, kot mnoge druge, ki so hodile po tej zemlji in izginile. Helena je postala ljubezenski klic, ki stoletja odzvanja v vsakem moškem, budeč v njem željo po poljubu in večnosti. In vsaka ženska, ki se je dotaknemo, se spremeni v Heleno. Zemlja je velika palestra, toda Helena je podvig, morda nedosegljiv. Samo utvara, ki kdaj dobi svoje telo. Zato, da nekoč objame resnično, živo Heleno. Potovanja, Švica, Dunaj, Berlin, Kavkaz, Moskva – to so postaje njegovega življenja, njegove velike postaje, o katerih piše v knjigi. Pogovarja se z Budo, Nietzschejem, Homerjem in Leninom. Pozdravi nebo. In povej Bogu, da nismo mi krivi. Kriv je On, ker je naredil svet tako lep. Nekoč pride v samostan in vpraša meniha, kako veliko je njegovo žrtvovanje. Tvoja žrtev je večja, moj kirie, mu odgovori menih. Jaz sem se odrekel vsakodnevnemu življenju, ti si se odrekel večnemu ...
 

Zorba

Večkrat se potepa po zatočiščih mladosti. Hodi ob morju, zvečer mu veter mrši lase, isti veter, ki jih je mršil, ko so bili še črni, vonja isti jasmin, isto baziliko in majaron kot tedaj, ko je ob večerih hodil skozi ozke ulice in gledal dekleta, kako zalivajo rože.
Med ljudmi, ki so pustili globoke sledove v njegovi duši, posebej omenja Zorbo, glavni lik svoje slavne knjige. Zorba ga je naučil, kako ljubiti življenje. Kako se ne bati smrti. V njem je, kar lahko reši človeka – instinktivni pogled, ki že v višinah zgrabi svoj plen, ustvarjalna moč, da vse vidi, kot da je prvič, zanesljivost roke, svežina srca, pogum, da se šali na račun lastne duše. Posluša Zorbo, kako mu pripoveduje o svoji vasi, o snegu, volkovih, partizanih, Hagiji Sofiji, o lignitu, ženskah, Bogu, o domovini, o smrti. Svoboda je zanesljivo rojena v Grčiji. Ko sliši Zorbov glas, to ni glas, temveč krik, življenje zanj dobi smisel. Iz udobnega naročja varnosti in navad se poda z njim na daljna neskončna potovanja. Na ustnicah mu leži miren nasmeh. Če je smrt ... napravimo, da bo ples ...
 

Odisej

Nekoč sta antična slikarja tekmovala, kdo zna bolj natančno narisati vidni svet. Pokazal ti bom, da sem boljši, reče prvi in pokaže drugemu, kako je naslikal zaveso. Razgrni zaveso, da vidimo sliko, reče drugi. Zavesa je slika, mu prvi slikar pove v smehu. Ta zavesa, izvezena s cvetjem, pticami in ljudmi, je Kazantzakisov bog. To je resnična svoboda. V njej nič ne izgine. Nobena razcvetela roža pri Kalamati, nobena dinja, ki mu je zadišala na Santoriniju, nobena med deklicami, ki so prodajale jasmin v Neaplju. In tako končno spozna, da ne obstaja Itaka. Obstajata samo morje in ladja, majhna kot človeško telo in njen um – kapitan.



To je pravzaprav to. Ljudje pripovedujemo zgodbe. Svet nima spomina, zato njegov obraz nima gub, ne ve, kaj ga je mučilo včeraj in kaj bo doživljal jutri. Živi ta trenutek kot večnost. Pred njim in za njim – vse je nič. Z Odisejem odhaja na pot. Brez vrnitve. S seboj vzame Heleno. Vkrca se na njuno ladjo in zapluje z njima. Človekov značaj ima samo eno lastnost: da živi in umre pogumno. In da ne pričakuje nagrade. In še nekaj, kar je še težje. Ko spozna, da nagrade ne bo, ne izgubi poguma. Nasprotno, to ga izpolni s srečo in ponosom.

Njegov zaključni dialog z Odisejem je vrhunec – nesporni Everest – te nenavadno lepe knjige. Zdaj, v starosti, stoji vzravnan in miren pred prepadom. Ne beži več. Ne muči se več. Vse svoje upe polaga v Odiseja, v njem so vse njegove želje. Vse, o čemer je sanjal in ni mogel doseči, bo zmogel Odisej.

K: Kapetan Odisej, ali greva? Ali sva prišla? To, kar imenujemo odrešenje in za njim v obupu dvigamo roke proti nebu, se je spremenilo v vejico bazilike, zataknjeno za mojim ušesom ... Ali ne čutiš njenega vonja v zraku?
O: Rešil si se odrešenja – to je za človeka največji podvig. Skupaj sva se nagnila nad prepad, dragi prijatelj, in nisva se prestrašila.
K: Svobodna sva.
O: Svobodna od svobode. In še dlje. Dlje od svobode, prijatelj. Bodi pogumen.
K: Bojim se ti slediti. Naprej ne morem.
O: Ni pomembno. Kdo je štirideset let kakor asket iskal Boga po svetu? In nekega jutra videl: To je bilo staro krzno, ki ga je imel rad in se ni mogel posloviti od njega. Ko ga je odvrgel, se je pred njegovimi očmi pojavil Bog. Ti si moje staro krzno, prijatelj moj. Zbogom!