Več kot tisoč metrov globoko

Pod površjem Slovenije se skriva več kot 14.000 jam, od tega jih je 11 globljih od 1000 metrov. Najnovejša »tisočmetrca« je Skalarjevo brezno na Kaninu. Novomeški in brežiški jamarji so sledili prepihu in prebili magično mejo, a kar je za raziskovalce podzem­lja najlepše: jama jim še ni razkrila vsega.

Na Kaninskih podih sta Skalarjevo brezno leta 1985 odkrila Samo Morel (Jamarsko društvo Dimnice) in Tone Oberstar (Društvo za raziskovanje jam Ribnica), leta 1989 so se spustili do globine 911 met­rov in nekaj časa je jama veljala za najglobljo v Jugoslaviji. Ker leži na nadmorski višini 2328 metrov, je globinski potencial velik, česar so se zavedali številni raziskovalci, ki so v preteklosti iskali nadaljevanja, a podzemlje je vseskozi polno nevarnosti. »Na tem starem dnu je ogromen podor. Med drugimi so tam nadaljevanje leta 1996 iskali ruski jamarji, a so odnehali, ker bi se skoraj pripetila nesreča. So pa nato naslednji raziskovalci našli drugo pot v tako imenovano brez­no Rolling Stones, saj se kamenje kotali daleč v globino. Enotno brezno meri kar 293 metrov, nahaja pa se na skupni globini 850 met­rov,« pove Klemen Mihalič.

Do globine tisoč metrov vodi splet brezen. V najglobljem izmed njih, Rolling Stones, je do dna 293 metrov. FOTO: Mihael Rukše

Sledilo je nekaj oglednih akcij in julija letos so približno deset metrov nad tlemi brezna Rolling Stones zagledali »okno«, ki bi lahko vodilo še globlje: »V luknjo smo vrgli nekaj kamnov, slišalo se je, da padajo vsaj okoli 50 metrov v globino, tudi prepih je bil močan, zato smo bili prepričani, da lahko odkrijemo še precej,« razloži Mihalič. Takrat so zaradi pomanjkanja opreme raziskovanje končali na globini 936 metrov.

Bivak 990 metrov pod zemljo

Pred dobrim tednom dni je na Kaninu, ki je zdaj še okrašen s snegom, stekla nova akcija. V raz­iskovalni ekipi so bili Anže Tomšič, Yuri Schwartz, Klemen Mihalič in Jure Tičar, v podporni ekipi so bili Mitja Remih, Mihael Rukše (ki je brezno raziskoval že leta 1988), Damijan Šinigoj in Damijan Potrpin, na površju sta ekipi pomagala še Zdravko Bučar in Robi Maren.

Spustili so se lahko do globine 990 metrov, kjer so si postavili bivak. V podzemlju so preživeli štiri dni. Temperatura v jami se je gibala okoli dveh stopinj. Na globini 970 metrov so našli splet galerij, rovov izjemnih dimenzij, ki se nadaljujejo v več smereh. Po meritvah sklepajo, da bi se v enem izmed rovov lahko približali starim delom Skalarjevega brezna na globini 911 metrov.

Na globini 990 metrov so raziskovalci postavili bivak, namenjen za več­dnevno raziskovanje notranjosti kaninskega masiva. FOTO: Anže Tomšič

Jamarstvo je pogosto izjemno težaško delo, saj je treba za odkritje nadaljevanj prekopati marsikateri rov in razširiti ožine, a tokrat hujšega ni bilo, pove Jure Tičar. »Našli smo nekaj starejših fosilnih rovov, na začetku enega meandra je bila edina prava ožina. Sicer smo odkrivali res velikanske galerije in dvorane. Vmes jih presekajo brez­na s tekočo vodo. V jami se lepo vidijo prelomi, v teh dvoranah so tudi sedimenti, ki jih je v daljni preteklosti nanašala voda. Danes se do teh rovov podzemna voda več ne dviguje, kar je tudi posledica vrezovanja vode v večje globine in dviganja Alp. Kanin se v povprečju dviguje kar za milimeter na leto, zaradi tektonske aktivnosti so značilni tudi potresi. Od prostora, kjer smo postavili bivak, so se rovi spuščali z naklonom okoli 27° proti jugovzhodu, ki je značilen za vpade plasti kamnin na Kaninu. Dachsteinski apnenec je naložen na triasnih dolomitih, ki pa predstavljajo hidrološko bariero, in na tej globini se začnejo vzpostavljati vodoravni sistemi. Verjetno smo prišli do te meje. Upamo, da ti vodoravnejši rovi vodijo do sistema Mala Boka – BC4. Razdalja je sicer še kar precejšnja,« pove Tičar, doktor geografije, zaposlen na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU.

Kanin – kot švicarski sir

Kanin z okolico je priljubljen med pohodniki in smučarji, pa tudi med jamarji, saj je kot švicarski sir. »To je edinstven prostor visokogorskega krasa na svetu. Kanin namreč sestavlja ogromen paket karbonatnih kamnin, debelih kar 2600 metrov. Kras se tu lahko razvija do popolnosti. Za visokogorski kras so značilna globoka brezna, ki jih je izdolbla voda. Pri Skalarjevem breznu je zanimivo, da so vsa notranja brezna velikih dimenzij in jih je v sistemu precej, iz česar lahko sklepamo, da je bil to eden pomembnejših sistemov odvodnjavanja z nekdaj poledenelega kaninskega površja. Velik vpliv imajo tudi obilne padavine, saj tu v povprečju letno pade več kot 3000 mm padavin. So pa te visokogorske jame precej hladne, temperature so od nič do dve, morda tri stopinje, v jamah ni sige, torej niso okrašene. Nekaj kapnikov je le v zgornjih delih Skalarjevega brezna,« razloži Tičar.

Raziskovalna ekipa na –1167 metrih. Z leve proti desni: Klemen Mihalič, Yuri Schwartz, Jure Tičar, ki so tudi našli nadaljevanje na dnu brezna Rolling Stones, in Anže Tomšič. FOTO: Anže Tomšič

Kaninske jame navdušujejo ravno z velikostjo. »Kanin je območje, kamor si želi vsak, ki ga kličejo veliki in globoki jamski sistemi,« poudari Yuri Schwartz, Rus, trenutno živeč na Švedskem. »Vesel sem bil, da sem bil del teh raziskav. Pandemija nas je v zadnjih dveh letih nekoliko ustavila, julija pa smo torej našli obetavno nadaljevanje.« Jamar je že mnoga leta, raziskoval je v Franciji, Švici, Mehiki, Črni gori, kjer so se tudi spletle prijateljske vezi s Klemnom Mihaličem, na nekaterih drugih odpravah pa še z drugimi slovenskimi jamarji.

»Bil sem že v globljih jamah, kljub temu pa ni prav pogosto, da sodeluješ ravno pri odkrivanju delov, ko se nameri več kot tisoč metrov globine. Še zdaleč nismo prišli do konca,« pravi Schwartz, ki je prvič na Kaninu raziskoval že leta 2014, to je bila zanj zdaj peta ekspedicija. »Dva razloga sta, zakaj tako rad raziskujem v Sloveniji. Prvi razlog so ljudje. To so moji zelo dobri prijatelji, zdaj sem tudi že član novomeškega jamarskega kluba. Drugi pa je unikatnost slovenskega krasa. Kanin je edinstven z geološkega in podnebnega vidika, je popoln za nastanek globokih jam. Slovenija je pravi jamarski raj,« poudari.

Podzemlje, v katerem je Dante našel Pekel

Nad Kaninom se zlije ogromno padavin, močni nalivi so lahko izjemno nevarni, poudari Klemen Mihalič: »Voda lahko preseneti. V eni od prejšnjih akcij smo se ravno vračali na površje, vseskozi je malo kapljalo, potem pa se je na nas začel zlivati slap. Zunaj je bila močna nevihta. Jureta je dobilo že proti vrhu, Yuri in jamarka Mateja Kopina sta bila nekje vmes, jaz sem bil zadnji. Imeli smo srečo, da smo bili že tako blizu izhoda, zato smo bili le do kosti premočeni. Če bi nas dobilo v jami, lahko nastopi podhladitev, ko se zrak nasiči vlage, je tudi težje dihati.«

Neprespana noč zaradi vznemirjenosti

V takem ekstremnem okolju je predvsem pomembno, da ne precenjuješ svojih zmožnosti in da zaupaš svojim sojamarjem. »Paziti moraš, da imaš vedno dovolj energije, da ne pretiravaš. Nujna je dobra oprema, da se preoblečeš v suha oblačila, da te ne zebe. Tokrat smo imeli kar srečo s prostorom za bivak. Dno je bilo namreč suho, nedaleč stran je tekla voda, ki smo jo uporabljali za kuhanje, zato smo območje poimenovali Hotel California. Smo pa bili pogosto v delih, kjer ni tako prijetno, kjer je samo blato,« razloži Mihalič, ki ga v raziskovanje jam žene predvsem prirojena radovednost. »To je del mene, potrebujem to raziskovanje. Zdaj se že sprašujem, kam bomo šli naprej. Zadnjo noč v jami nisem mogel spati zaradi vznemirjenosti, kaj vse bomo še odkrili.«

Spuščamo se tja, kamor človeška noga še ni stopila

»Potem pa je tu še ekipa. V jamo gremo le s tistimi, s katerimi se počutimo varne in dobro. Gre za zaupanje in timski duh, saj le skupaj lahko nekaj narediš in dosežeš,« nadaljuje Mihalič, sicer pripadnik Slovenske vojske. »Zanimivo je, kako v jami postanemo samo jamarji. Zunaj smo si zelo različni, tako po osebnosti kot po poklicu. V jami smo bili vojak, dva doktorja znanosti, inženir, pisatelj, podjet­niki. Izhajamo iz različnih okolij, v jami pa nas okolje definira povsem enakopravno.«

Celotna ekipa v bivaku na globini 990 metrov: Anže Tomšič, Jure Tičar, Yuri Schwartz, Mitja Remih, Mihael Rukše, Damijan Šinigoj, Damijan Potrpin, Klemen Mihalič. FOTO: Mihael Rukše

»To je dogodivščina, ki je ne doživiš kar tako. Oblikuje se posebno zaupanje med ljudmi, od drugega si lahko povsem odvisen. To je tudi dejavnost, ki terja celega človeka, popolnoma se ji moraš prepustiti, ne moreš razmišljati še o drugih rečeh,« doda Tičar.

Zelo redka so takšna odkritja

»Jame so na planetu edini kraj, ki ga lahko odkriješ in kjer ni bil pred teboj še nihče. V vesolje ne moremo kar tako, skrivnostne so sicer tudi morske globine,« pa poudari Yuri Schwartz, ki kot doktor molekularne genetike raziskuje in odkriva predvsem v laboratoriju. »Tam sem na toplem in večino dela opravim v glavi in z računalniki, v jamah pa premagujem drugačne izzive. Vsekakor je velika privlačnost v dejavnosti s tako imenovanim nadzorovanim tveganjem. To najdemo na primer še v gorništvu, pri plezanju, ampak to sta predvsem športa, kjer si želijo posamez­niki še hitreje in po še zahtevnejši poti. V jamarstvu pa se vedno znova trudimo, da gremo po najpreprostejši poti, saj je že ta dovolj težka, do morebitnih nadaljevanj.«

Na dnu so jamarji našli tudi zanimive kristalne tvorbe. FOTO: Anže Tomšič

Če bo le mogoče, bodo poskušali dolenjski jamarji letos izpeljati še eno akcijo, da preiščejo preostale smeri, pove Mihalič: »Moramo se zavedati, da se jame pogosto zaprejo, kar seveda vsakega potre. A ne preveč, saj je to vendarle preplet druženja, aktivnosti, dela. Če bi bili jamarji samo zaradi dosežkov, bi že zdavnaj vsi obupali, ker le vsake toliko se najde res globoka ali dolga jama.«