Saša Senica se je z novomeškim pisateljem in jamarjem Damijanom Šinigojem pogovarjala o lepotah podzemlja in kako so jame povezane z njegovim pisanjem.
Galerija
Damijan Šinigoj v Čaganki. FOTO: Peter Gedei
Zakaj jame? »Od nekdaj sem adrenalinski odvisnež. Leta sem iskal pravo dejavnost, preizkusil sem marsikaj, od alpinizma do potapljanja. Potem se je zgodilo jamarstvo. To je v osnovi raziskovalna dejavnost. Spuščamo se tja, kamor človeška noga še ni stopila. Vsekakor ti daje neko posebno zadovoljstvo, čeprav ne odkrijemo ravno v vsaki luknji nove Postojnske jame. Jamarji smo skromni, že to nam da veliko, da je jama.«
Jame so tudi prostor za razmišljanje in (pisateljski) navdih. Pisatelj lahko po njegovih besedah delo vendarle opravlja kjerkoli. Vseskozi je ta posebni svet želel vplesti v svoje knjige. »A nekako se mi je zdelo, da bi zgodba o jamarstvu verjetno zanimala le jamarje. Znani smo po tem, da čudno oblečeni izginemo pod zemljo, potem nas nekaj časa ni, ven pridemo čez čas popolnoma umazani. To ni gorništvo, ko se prijatelji in znanci poistovetijo s čudovitimi fotografijami narave, ki jo lahko vidijo tudi z lastnimi očmi. Kaj mi doživljamo in počnemo pod zemljo, v bistvu res razumemo samo jamarji. Zato sem se otepal te teme, potem pa se je rodila ideja za knjigo Kjer veter spi.«
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji