Umrla je Neža Maurer

Umrla je ena vidnejših slovenskih pesnic in pisateljic Neža Maurer, so sporočili z občine Škofja Loka, kjer je bila od leta 2005 častna občanka. 

Neža Maurer se je rodila decembra 1930 v Podvinu pri Polzeli, tam je obiskovala osnovno šolo, kot je zapisala sama, »do četrtega razreda slovensko, med okupacijo pa nemško«. Po drugi svetovni vojni je končala učiteljišče v Ljubljani, poučevala v Črnem Vrhu nad Idrijo, pozneje je končala še študij na višji pedagoški šoli in poučevala slovenščino na nižji gimnaziji v Ilirski Bistrici, pozneje je vpisala še izredni študij slovenščine in ruščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1960.

Leta 1969 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Skorja dlani in skorja kruha , nato pa izdajala zbirke poezije za odrasle in otroke redno vsake nekaj let. Antologija njenih 20 pesniških zbirk z ilustracijami Barbare Ogrič Markež je izšla leta 2019 pod naslovom Nekaj zelo zelo lepega. Kar 450 njenih otroških pesmi uglasbenih, poroča MMC.

Bila je prva urednica šolskih oddaj na tedanji Televiziji Ljubljana, novinarka pri reviji Rodna gruda in časniku Kmečki glas, kjer je urejala kulturno rubriko, tehnična urednica pri reviji Otrok in družina, v Pionirskem domu je urejala brošure za slavnostne dneve v šolah, po smrti moža Hermana Škofiča je bila tudi glavna urednica in direktorica lista Prosvetni delavec, pozneje pa samostojna svetovalka za kulturo pri republiškem komiteju za informiranje. Neža Maurer je tudi avtorica več kot osemdesetih radijskih iger.

Neža Maurer in njena hčerka Eva Škofic Maurer. FOTO: Leon Vidic/Delo

Slavistka, pesnica, pisateljica, novinarka, urednica in pedagoginja, avtorica dolgega niza knjig za odrasle, mladino in otroke je leta 1967 prejela Tomšičevo nagrado za novinarsko delo (potopis), leta 1989 Prešernovo nagrado Gorenjske za literaturo, leta 1991 Groharjevo nagrado za življenjsko delo, leta 2013 Levstikovo nagrado za življenjsko delo, po izboru revije Jana so ji podelili tudi naziv Slovenka leta 2008. Nazadnje je leta prejela še 2010 Zlatnik poezije za življenjsko delo.

Bila je članica Društva novinarjev, Društva slovenskih pisateljev, Gibanja za kulturo miru in nenasilja ter PEN kluba. Leta 1999 je postala tudi častna občanka Občine Polzela, leta 2005 pa še Škofje Loke. 

Svoj način dela je v intervjuju za Delo pred nekaj leti opisala rekoč: »Vedno, ko sem hodila naokrog, sem zmeraj imela pri sebi ravno to dvoje, svinčnik in papir. Pisalni stroj je bil za pisanje proze, vse drugo sem pisala z roko. Pa tudi sem se naučila pisati ponoči, v temi; ker sem tolikokrat dobila kako idejo pa je do jutra ne bi mogla obdržati v glavi, sem se morala naučiti pisati brez svetlobe. Vadila sem čez dan in pisala s prevezanimi očmi.«