V skoraj popolni jamarski opremi, hodeč po ozki stezici, visoko nad reko Reko, mi misel šine k raziskovalcem, ki so potko skozi Hankejev kanal v impresivnih Škocjanskih jamah klesali in postavljali pred več kot sto leti. Poguma jim zagotovo ni manjkalo, razmišljam, ko se držim za na novo postavljene ograje vznemirljive atrakcije škocjanskega podzemlja.

Dogodivščina se začne v sprejemnem centru, ko si skupinica obiskovalcev najprej nadene zaščitne kombinezone in varovalne pasove ter čelade. Že pred obiskom pristojni opozorijo, da je za približno štiri ure dolgo sprehajanje po podzemlju potrebna dobra psihofizična pripravljenost. Tistim z vrtoglavico tudi mi priporočamo klasičen turistični ogled po poteh, ki so široke in osvetljene.



Pot, poimenovana po raziskovalcu Antonu Hankeju, se vije ob kanjonu Reke od Müllerjeve dvorane oziroma Cerkvenikovega mosta do Swidovega razglednika. Ob nizki višini vode bi lahko prečili reko in prispeli do kolosalne Martelove dvorane.



»Anton Hanke (1840–1891) je zadnjih nekaj let svojega življenja posvetil Škocjanskim jamam. Na koncu je staknil pljučnico in umrl. Pokopan je na pokopališču pri Škocjanu tik nad jamami. Raziskave kraškega podzemlja so potekale v okviru avstrijsko-nemškega planinskega društva, obalne sekcije v Trstu. A ne toliko zaradi samih jam, ampak ker so hoteli najti ustrezen vir pitne vode za naraščajoče mesto,« razloži Tomaž Zorman, jamarski vodnik in vodja službe za naravovarstveni nadzor. Vodne vire so nato poiskali drugje, saj je bilo raziskovanje globin zamudno in počasno.

»Vodje raziskav so bili res tujci, vsa dela pa so opravili domačini. Brez njih ne Hanke ne Friedrich Müller ne bi napredovala tako hitro. Res je, da je domačinom to prinašalo tudi dodaten zaslužek, vendar so bili vsi veliki entuziasti, zaljubljeni v jame. Preprosti ljudje, a zelo pogumni,« doda jamar Marko Požar.





Najprej so poti klesali bolj ali manj ob sami reki, ki pa je vztrajno poplavljala in jamarje preganjala više in više. »Že v Hankejevem kanalu je videti dva nivoja poti. Više so najmlajše, med temi so tudi poti, ki jih danes uporabljamo za turistične oglede. Sistem Škocjanskih jam je dolg okoli šest kilometrov in pol, poti pa je dvakrat več,« pove Zorman.
 

Zahtevna obnova

Prve ograje in mostičke v Hankejevem kanalu, ki so edinstven tehniški spomenik, so izdelali med letoma 1885 in 1890, do konca jame pa verjetno okrog leta 1900, in jih je dodobra načel zob časa. Sem ter tja so postali del podzemlja, ko jih je objela siga, sicer pa so stare jeklenice preperele, mostički poškodovani, nosilci izpuljeni. Pot je povečini vklesana v navpično desno steno kanala. Na izpostavljenih mestih so za premostitev zajed v steni uporabili mostičke iz hrastovih desk, dolge od enega metra in pol do štirih metrov.



Pri obnovi so si prizadevali ohranjati videz obstoječih elementov. Nikjer niso vrtali novih lukenj, uporabili so enake materiale. Obnova je trajala v več fazah kar nekaj let, saj je bila kljub sodobni tehnologiji izjemno zahtevna. Mojstri so bili pripeti na ozko polico, visoko nad Reko, v vlagi in temi. Tako je še bolj neverjetna misel na vztrajnost in trud prvih delavcev, ki niso imeli baterijskih vrtalnih strojev in vrhunskih čelad z nameščenimi svetilkami. »Bili so izvrstni plezalci, sloveli so kot najboljši jamarji v monarhiji in strokovnjaki so jih najemali za raziskave tudi drugod po Dinaridih,« pove jamar Borut Lozej.



Ravno prav zahtevna adrenalinska pot, na kateri smo se člani skupine ves čas počutili varno, saj je ograja na obeh straneh (za dodatno varnost bi se lahko pripenjali z varovali), teče od dvajset do štirideset metrov nad reko. Previdnost je vsekakor nujna, saj se pot ponekod strmo spušča in vzpenja, zaradi jamske vlage je mokra, nesreča pa, kot vemo, nikoli ne počiva.



Sem ter tja srce nekoliko poskoči, ko stopimo na lesen mostiček, visoko nad prepadom, a nato nas jama preseneti s svojo veličino in zanimivimi tvorbami, ki jih obsvetimo s svetilkami, svoje pa k čaru doda še bolj ali manj glasno šumenje divje Reke, ki lahko v nekaj urah območje poplavi do stropa – tudi več kot sto metrov visoko.


 

Ko hudourniška reka pokaže zobe

Za večino najlepši, zagotovo pa najbolj moker del poti je Deževna jama. Imeli smo srečo, da nas ni premočilo do kosti, saj smo bili v jami v sušnem obdobju, sicer lahko čez ta del lije slap. »Tu raste siga (to je kemična usedlina, ki se izloči iz prenasičene vodne raztopine in je največkrat kalcitne sestave) najhitreje v našem jamskem sistemu, to je kar en centimeter na trideset let – povprečje je en centimeter na sto let. Očitno je tu voda tako zelo nasičena in vodni tokovi zbrani, da tečejo tu skozi,« pojasni Zorman. Ravno v tem delu lahko vidimo, kako jamska narava kaj hitro vzame za svoje tudi človeško delo, saj je prvotna ograja tu postala del stene.



Pustolovski obhod, v eno smer dolg kilometer in pol, se konča ob reki, če bi neizkušenim nogam pot dovoljevala naprej, bi prispeli v prostrano dvorano, ki jo najnovejše meritve postavljajo na drugo mesto največjih podzemnih dvoran v Evropi in na enajsto mesto v svetovnem merilu. Martelova dvorana je po zadnjih meritvah velika 2,55 milijona kubičnih metrov (do zdaj ocenjeno 2,2 milijona kubičnih metrov), dolga je 314 metrov, široka 143 metrov in visoka do 158 metrov. Lozej pojasni, da bi od Swidovega razglednika hodili po samem dnu jame ob strugi. A hudourniška reka v nekaj urah pokaže vse svoje zobe in zalije kanjon, zato ta del javnosti ni dostopen.

Ohranjanje narave na prvem mestu

Stojan Ščuka, direktor Parka Škocjanske jame, poudari, da odprtje poti, ki obiskovalcu ponudi še največ od tistega, česar so deležni jamarji, ki se na vrveh podajajo v globine, ne prinaša ogromnega zaslužka, saj bodo izurjeni jamski vodniki nanjo v vsem letu popeljali le nekaj sto ljudi. Obisk v jamah sicer strmo raste.



»V zadnjih šestih letih, odkar sem prevzel funkcijo direktorja, se je število obiskovalcev podvojilo. Lani smo jih imeli 200.000, čeprav ne vlagamo v množično oglaševanje. Smo v strateškem delu Evrope, zaradi bližine avtoceste smo lahko dostopni, hkrati pa smo v neokrnjeni naravi, ki je zdaj tako zaželena. Tudi naše vodilo je ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Jama se ne bo prilagajala turistom, ampak naj se turisti njej,« poudari direktor in doda, da včasih slišijo kakšno pikro, češ da so jame premalo osvetljene. Pred leti so zamenjali vse luči za varčnejše in hladnejše, hkrati pa so zdaj omejili število ljudi, ki lahko gredo v jamo, in sicer do 130 vsake pol ure.



Hankejev kanal si je mogoče ogledati dvakrat na mesec in prve obiskovalce je že navdušil. Pa tudi nas, saj jamski svet na takšen način redko doživimo in bo obisk gotovo še dolgo ostal v spominu.