»Kaj vse se skriva pod zemljo,« pripomni prijateljica, ko ji pripovedujem o dogodivščinah v slovenskih jamah. Njej misel na to, da bi se podila po temnih in ozkih rovih, ni prijetna in strinjamo se lahko, da bi bilo to za vse, ki se borijo s strahom pred temo ali so klavstrofobični, pravi pekel. Tega namerno omenjamo, ker naj bi ravno slovensko podzemlje, natančneje Zadlaška oziroma Dantejeva jama v bližini Tolminskih korit, navdahnilo italijanskega pesnika Danteja Alighierija, kako naj oblikuje devet krogov pekla v Božanski komediji.

Trdnih dokazov za to ni in med obiskom jame nismo videli nič strašnega, ravno nasprotno: člani jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin, ki letos praznuje 50. obletnico delovanja, so pričarali vznemirljivo in poučno pohajkovanje po lažjem, sicer še vedno zahtevnem delu skupno več kot tisoč metrov dolge jame. No, na suhem sem avtorica zapisa nato vseeno videla hudiča ...

Tabla je v muzeju

A nazaj k Danteju: septembra bo minilo 700 let od smrti največjega italijanskega pesnika Danteja Alighierija, ki ga večina pozna po Božanski komediji in njegovi nesmrtni ljubezni do Beatrice. Leta 1319 ga je menda v gradu na Kozlovem robu nad Tolminom gostil oglejski pat­riarh Pagano della Torre. Danteja je takrat raziskovalna žilica zanesla tako v korita kot Zadlaško jamo, ki zaradi tega nosi drugo ime po njem. Koliko resnice je v tej zgodbi, je še vedno vprašanje, a med vojnama, ko je Primorska spadala pod Italijo, so Italijani to vzeli za dejstvo in postavili table in kip z za domačine spornim napisom »Dante ob mejah, ki jih je začrtal Bog. Firence italijanskemu Tolminu«. Tabla, takrat postavljena pred jamo, je zdaj v Tolminskem muzeju. Zaradi fašizma je tako tudi Dante dobil negativen prizvok pri domačinih, ob vstopu v jamo pripomni jamar Andrej Fratnik, ki nas je v družbi z jamarjema Jano Čargo in Iztokom Možirjem vodil po podzemlju.

Gre za turistično zahtevno jamo, čelada in lučka sta obvezni, prav tako ustrezna obutev, še najbolje škornji, in obleka, ki je ni škoda umazati. Dobrodošlo je nekaj kondicije, saj je ponekod treba poprijeti in poplezati ter se zriniti skozi kratko zožitev, kar obiskovalcu vsekakor da dobro jamarsko izkušnjo.



Jamarska sekcija Planinskega društva Tolmin je pred leti dobila dovoljenje, da jamo zapre z rešetkastimi vrati, saj so zaradi lahkega dostopa vanjo hodili nevestneži in po njej puščali pločevinke in druge odpadke. Tudi ob našem obisku smo tik pred vhodom naleteli na odvrženo masko. Jame so občutljivi ekosistemi, vsak obisk ljudi, česar se jamarji še kako zavedajo, je vdor v naravno ravnovesje. »Želeli smo zavarovati jamo. V njej prezimujejo tudi netopirji, predvsem mali podkovnjaki (Rhinolophus hipposideros), zato v tistem delu leta jamo zelo redko obiščemo,« pojasni Jana Čargo. Andrej Fratnik doda, da v njej živi tudi endemna vrsta hrošča, to je tolminski brezokec (Anopthalmus tolminesis), ter seveda še nekaj drugih jamskih živalic.

Skrivnosti iz dvorane podpisov

Za obisk je urejenih približno 300 metrov rovov od dobrih 1100 metrov. V jami so tri dvorane, skozi prvo se sprehodimo, nato še Križišče in dvorana pod Lazom, ki meri deset krat petdeset metrov. Že po nekaj prvih metrih preseneti kam­nit slap, torej jamska tvorba sige, ki se je v milijonih letih nabrala na osnovni kamnini. Nato opazimo dolomitno brečo, ki je značilna kamnina v jami, poleg te tudi ploščati apnenec; gube ploš­čatega apnenca so še zlasti značilne za hrib Senica nad Modrejem. Jama ima čudovite kapnike, steb­re, zavese, a je bila v preteklih desetletjih precej uničena.

»Številne zavese so odlomljene. Na njih pa že visijo majhni kapniki, ki so se nabrali v sto letih.« Na stropu so vidni znaki, kod se držijo netopirji, ki so v spomladanskih dneh že odleteli na prosto, na drugi strani pa so na jamskih tvorbah vidni sledovi dela človeških rok. Zdi se, kot da se je vsakdo, ki je pred stoletjem obiskal jamo, v njej tudi podpisal. »Prav zato dvorano imenujemo dvorana podpisov,« doda jamar. ​Podpisovanje je seveda nezaželeno, a nekateri podpisi v jami, ki so jo prvič zrisali že leta 1922 člani planinskega društva Krpelj in jo pozneje tudi prilagodili za obisk, so nekaj posebnega, saj so v lepopisju, ki ga danes ne poznamo več. »Tale podpis je zelo zanimiv,« pokaže Fratnik. »Podpisal se je čast­nik, Madžar, iz regimenta številka 17. Datum je 22. oktober 1917. Gre za regiment, ki se je prebijal po soški fronti, in očitno so imeli tudi čas, da so obiskali jamo. Nekateri drugi napisi potrjujejo, da so bili tudi člani pleh muzike,« se zasmeje in doda, da bi bili lahko že sami podpisi svojevrstna raziskovalna zgodba.

Naslednji, ki ga zagledamo, je pred vstopom v »tank«. »Zakaj tank? Ker je v stropu odprtina, v katero se spustimo kot v notranjost tanka,« pove. Odprtino so naredili natanko sto let pred našim obiskom, je razvidno iz napisa. In se spustimo v zadnji za nejamarje urejeni del. Tam malce poklepetamo, rečemo še kakšno o prepihu, ki se ga jamarji vedno razveselijo, saj pomeni, da se nekje skriva nadaljevanje. »Zagotovo bi se v kakšnem delu našlo še kaj,« meni izkušeni jamar. Zadovoljno se napotimo nazaj, a Andrej ima v žepu oziroma bolje rečeno v jamarski transportni vreči še eno presenečenje. V dvorani nas poprosi, naj si najdemo suhe skale, da se posedemo. »Ugasnite lučke.« Objame nas popolna tema, ki je na površju skoraj nikoli nismo delež­ni. Slišijo se le padajoče kapljice, nato pa se po jami razleže glasba, ki jo iz flavte izvablja Andrej Fratnik. Za čute, ki so v zunanjem svetu vseskozi na preži, je to nova dimenzija, ki vzame dih. »Bodi dovolj,« s smehom prekine sanjarjenje naš vod­nik. Prižgemo lučke in krenemo proti soncu.

Jame je treba spoštovati

Na poti iz jame srečamo tuje turiste, ki nas prav tako osupnejo. A v negativnem smislu. Neprimerno oblečeni si svetijo z mobilnimi telefoni. Izkoristili so odprta vrata, povedo in se ob pogledu na nas muzajo, »da, da, tako bi se morali obleči in obuti za v jamo«. K sreči pameti niso čisto pustili zunaj in so se podali le nekaj metrov v notranjost. Pot je tu lahko enosmerna. V ne le temnem, ampak tudi hladnem podzemlju se občutek za orientacijo zlahka izgubi, sledi še malo panike in kaj hitro smo popolnoma izgubljeni. Zato je bolje poprositi jamarje, da nas seznanijo s fantastičnim svetom, skritim pod našimi nogami. »V takšne jame, kot je Dantejeva, naj vas popeljejo jamarji oziroma jamski vodniki, ki imajo potrebno znanje tako o jamarski opremi in tehniki kot samih jamah. Jamarji vemo, kako se jame obnašajo, obiskovalcem znamo pokazati, kako se obrniti, kam stopiti, zavedamo se, kako pomembno je varstvo jam. Jame spoštujemo,« poudari Jana Čargo, ki je načelnica jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin.



Konec marca je minilo 50 let od njene ustanovitve, a jamarstvo ima na Tolminskem dolgo zgodovino. Že po prvi svetovni vojni so ustanovili planinski klub Krpelj, ki je poleg planinstva vključeval jamarstvo; omenili smo, da so člani tega kluba dokumentirali obiskano jamo, poleg te so raziskovali še Smoganico, Krasnico, Babjo jamo, Pološko jamo in druge. Nato je zaradi političnih razlogov dejavnost zamrla, znova so jo obudili v začetku 70. let prejšnjega stoletja. Sekcija zdaj združuje 15 aktivnih jamarjev, ki raziskujejo in varujejo posoške jame. Med največje uspehe v zadnjih letih vsekakor uvrščajo raziskave sistema Migovec, ki je s 43 kilometri najdaljši jamski sistem v Sloveniji. V njem so med drugim ne le po­iskali povezave med različnimi deli, ampak so skupaj z drugimi slovenskimi in tujimi kolegi in znanstveniki raziskovali pretakanje vode in datiranje ledu. Sodelovali so tudi pri odkrivanju sistema Mala Boka-BC4. Kot še pove Jana Čargo, bodo obletnico ustrezno proslavili, če bodo epidemiološke razmere le dovoljevale, in sicer načrtujejo ogled Pološke jame, ki se lahko pohvali s kar deset tisoč metri dolžine in sedemsto metri globine, poleti želijo pripraviti dan odprtih vrat Dantejeve jame, septembra pa proslavo na planini Razor. Nastaja tudi zbornik ob 50-letnici.

Po »štriku« dol, po »štriku« gor

Po ogledu jame se napotimo nazaj proti Zatolminu in prečkamo Hudičev most, s katerega je osupljiv pogled na Tolminska korita. Tak­šno zlovešče ime je za mostove, ki vodijo nad ozkimi in nevarnimi globeli, v Sloveniji pogosto. Pa se ustavimo. Ne le zaradi razgleda. Tolminski jamarji urno na vrhu mostu zavežejo vrv, jaz pa si nadenem jamarski pas. Čeprav sem vajena spuščanja v brezna, me ob pogledu s 60 metrov visokega mostu v globel z divjo Tolminko stisne pri srcu. Priznam. A želja po spustu je večja kot strah, previdno stopim čez ograjo, se vpnem v zavoro in spustim. Še prej vprašam Fratnika, koliko pogumnežev se poda na adrenalinski spust. »Ne veliko,« se nasmehne. Do dna globeli pod mostom sicer vodi tudi potka, a če smo šli po »štriku« dol, je treba zasopihati še gor. Tako je to v jamarstvu.