V Sloveniji, a bolj vzhodno od vsega

Francoski filozof Gabriel Marcel je človeka poimenoval Homo viator, človek popotnik. Ljudje radi potujemo, vendar kamorkoli gremo, sebe nosimo s seboj in sebi ne moremo nikoli uiti. Zato sta pomembna tudi pot navznoter in iskanje skritih krajev – tam zunaj in v svoji duši. To je že hrepenenje po neskončnem, odpiranje v presežnost, tja, kamor bo beseda vedno iskala svojo pot. In jo našla. Čoln in reka, izziv neznanega, ki je postal projekt. Tako se je zgodba, ki je pred nami, pravzaprav začela …

Nekega poletja, več let je od tedaj, sem s kajakom priveslal po Kolpi v vas Kot. Rumeni listi dolgih vrb so se vlekli po vodovju. Privezal sem svoj čoln in po blatni brežini zlezel nekaj metrov više na zeleno jaso. Tam, blizu vode, torej na bregu, je nekdo postavil tablo, na kateri je pisalo, da v tistem trenutku stojim na najjužnejši točki Slovenije – svoje države. Ko sem kasneje premikal vesla po topli reki in gladki vodni površini naprej proti Damlju, so mi v misli pritekle besede velikega pisatelja, hipija po duši, ki je razumel, kaj ti lahko naredijo gozdovi – kajti na Kolpi plujem med gozdovi: Vedno so videti znani, kakor nekaj, kar si dolgo tega izgubil, kakor obraz davno umrlega sorodnika, kakor del pozabljene pesmi, ki ga zanese prek vode, in predvsem so kakor zlate večnosti minulega otroštva ali minule odraslosti in vsega živega in mrtvega in srca, ki ga je strlo pred milijonom let, in oblaki, ki gredo s tabo, kot da pričajo (s svojo častno osamljeno domačnostjo) o resničnosti tega čustva.

Če lahko Jack Keruac takšno misel zapiše o gozdovih, ni prav nobenega razloga, da ne bi veljala tudi za kraj, ki sem ga pravkar obiskal. Kraj ali kraje. Kraje, ki predstavljajo skrajne točke slovenskega ozemlja. Točke 0, kot sem jih poimenoval. Najvišja: Triglav, središčna: GEOSS, najgloblja: podvodni Triglav v kotanji ob piranski Punti. In strani neba: zahod: v grapi potoka Strmaz, jug: v Kotu, sever: nad Budinci, vzhod: ob sotočju Ledave in Velike Kerke.

Izziv je postal beseda, ki je ne maram – projekt. Ko sem ga končal, sem najprej molčal. Molčal znancem, turistom, tem posesivnim ugrabiteljem največje lepote, vsem sem zamolčal, da sem hodil po drugačnih krajih in živel v drugem svetu kakor oni. Toda beseda vedno išče svojo pot. Zato grem najprej v ravnino, v vzhodne kraje, ker je Miran Ogrin, veliki popotnik, rekel, da človek najbolje razmišlja v ravnini.

Pot, mehka kakor krilo vešče

Potovanje na najbolj vzhodno točko slovenske države je v pravem pomenu besede premik po ravnini, lepo ohranjeni naravni krajini. Devetkilometrska razdalja od najbližje ceste v vasi Benica, kjer je most čez Ledavo, je pravzaprav velik poplavni gozd z imenom Murska šuma. Tu je pravi kljun naše slovenske kokoši, ujet med obrežji dveh velikih rek – Ledave in Mure. Številne so v njem mrtvice in rokavi, travniki se izmenjujejo z nizkimi gozdnimi sestoji. Natura 2000 je še pravočasno zaščitila divjino, ohranila ogroženo rastlinje in omogočila, da se čreda svobodne jelenjadi nepričakovano pripodi na mojo pot izza mogočnih stoletnih hrastov in dolgih pasaž vodnega rastlinstva. Skratka – takšna je pokrajina, ki loči noge ali kolo od cilja. In cilj? Ta se skriva prav na koncu, sredi zvrtinčenega drevja in mokrotnih lok, kjer se Ledavi pridruži Velika Kerka (po naše Krka), tukaj končujoč svojo pot po prihodu z Madžarskega.

Preden krenem proti vzhodu ob Ledavi, regulirani v 19. stoletju, ki teče po starem Ardonavskem prekopu, me Benica – drugo najbolj vzhodno ležeče naselje v Sloveniji (le sosednje Pince ležijo še malo bolj vzhodno) – preseneti z nenavadno zgodovino. Leta 1922 so jo postavili Primorci, večinoma Kraševci, namesto svojih, po Veliki vojni izgubljenih domov. Zemljo so dobili v najem po agrarni reformi in jo kasneje pošteno odkupili od države. S svojo kulturo in znanjem so prišli v nove kraje, gojili radič, šparglje, povrtnino in sadje – krasne rdeče češnje. Prodaja njihovih mlečnih izdelkov je potekala vse do Zagreba in Maribora. Ustanovili so sokolsko društvo, eno prvih telovadnih društev v naših krajih. V sosednji vasici Pince je v vaškem domu postavljena stalna razstava o njihovi zgodbi.

Tako krenem iz Benice v ta svet črne štorklje na treking kolesu (prav nič me ne bi motilo, če bi bilo gorsko), izposojenem v kolesarskem centru Murania v bližnji Čentibi. Na vodi plavajo labodi, vegasta kolovozna cesta do razrušene karavle z lepim opazovalnim belvederom na strehi je suha in prašna. Ne pozabimo, jugoslovanska vojska je tukaj nekoč čuvala železno zaveso. Dolgo ni deževalo v teh krajih in hvala bogu za to milost, saj morebitnim ponavljavcem moje pustolovščine resnično priporočam sušno obdobje. Marec je pravi mesec. Suho je in hladno, drevesa so še brez listnate obleke, v zraku ni mrčesa (prebral sem opis na spletu, ko je obiskovalec tega območja v juliju naštel več kot dvesto komarjevih pikov po telesu), nasip ob reki, kamor se povzpnem za karavlo, pa je obrasel z res nizko travo, mehko kakor krilo vešče, brez visokega rastlinja in razbrazdanih kolesnic, ugrezajočih se v blato. Vse teče mirno in počasi, reka, travnata pot z malimi pomladnimi zvončki, ki že rastejo na njej, in moje kolesarjenje, zaradi vendarle zahtevnega terena ne preveč vrhunske forme in številnih postankov, obsegajoč vsaj dve uri časa.

Sotočje – vprašanje brez odgovora

Pot po nasipu ne potrebuje oznak, vseeno pa je na vsakem kilometru postavljena železna tabla z razdaljo do sotočja, torej cilja. Pomaga – za moralo – zadnji kilometer je namreč kar peklenski, dosedanja gentlemanska pravila pokrajine izginejo, vse več je globokih valov – udorin, kjer so se v Ledavo nekdaj stekale zdaj zarasle mrtvice, vse več je ostankov polomljenega lesa, vse večje so grude zemlje – toda potem se v trenutku pokrajina odpre, nenadoma je tu sotočje. In z njim – popolno presenečenje.

Njegova lepota je izjemna. Nikjer nisem zasledil fotografije tega kraja, kjer se zelena Ledava sreča z modrino Velike (imenujmo jo po naše) Krke, ki se bliskajoč zvali z leve, pod sivimi drevesi, čez beli pesek in rumene trave. Mešanje vode v zelenomodro odpre vprašanje, pravzaprav dilemo. Katera reka je večja, kako naj združeni rečni tok na njegovem kratkem potovanju do sotočja z Muro poimenujemo naprej? Vprašanje brez odgovora prepustimo hidrologom (roko na srce, strokovna literatura je daleč od poenotenja), sicer pa astrologom, palmologom … Kot da je pomembno. Ponavljam, lepota kraja je izjemna, njegova neskončnost neskončna, njegova odmaknjenost dokončna.

Točka 0 – vprašanje z odgovorom

Odločitev arbitražne komisije o poteku državne meje med Slovenijo in Hrvaško, ki jo Slovenija priznava v celoti, je spremenila mejno črto v Murski šumi v našo škodo in s tem nehote osvajalcem točke 0 – najvzhodnejše točke našega ozemlja – močno olajšala dostop. Le-ta je pred tem potekal od sotočja Ledave in Krke po ozkem koridorju ob Ledavi (temu poimenovanju v našem zapisu dajemo prednost pred Krko, nekako se je pač treba odločiti) na ozek polotok, ki ga objemata Ledava in Mura tik pred njunim sotočjem. Na tem težko dostopnem močvirskem svetu je ležala nekdanja točka 0, zdaj že zastarelo predstavljena na Googlovih zračnih posnetkih.

Kako je torej danes? Sedim ob sotočju, poslušam panonski veter in na obširnem travniku, ki ga še ni prerasla poletna trava, gledam mejni kamen A 644 na slovensko-madžarski državni meji. Mejna črta reže košenico vse do konca, kjer pred vstopom v mokrotni gozd, gost kot črno vino, stojita mejna stebrička 644/1 in 644/2. Na levi strani se drobna stezica potaplja v kotanjo z mrtvim rokavom, ki ga obidem po levi, med vejami in ovijalkami zveriženega pragozda stopim nekaj korakov navzgor na majhen plato in tam je – obdan z ločjem in travo – mejni stebriček 644/3 – zadnja slovenska označba na tej strani neba in sveta.

Pokrajina je rumenkasto siva, še zimska, nekaj deset metrov za menoj se pomikajo vode Ledave ne prav daleč na vzhod. Na pravokotnem stolpiču piše jasno in razločno RH, RS, M in na četrti stranici številka tri. To je tromejnik sredi panonskih močvirij, srečanje treh držav v eni točki. Od jugozahoda se navidezna slovensko-hrvaška mejna črta pripenja na vrh belega kamna in potuje naprej kot madžarsko-hrvaška meja proti severovzhodu. Točka 0 tako postane vprašanje z odgovorom – tromejnik je po naključju ali zavestno (tega ne vem) tudi najvzhodnejša točka naše države.

Tukaj se ustavim. Tanka je meja med ozemlji sosednjih držav. Tanka za majhen korak. Negotovo potovanje skozi zgodovino je vedno vsaj malo skrivnost. Sedeči bik, veliki poglavar z Velikih planjav, je svoji portretistki jasno povedal, da se moraš včasih tudi ustaviti, sicer se lahko za vedno izgubiš. V bistvu vedno potujemo okrog svoje oaze – od začetka dneva na konec noči. In na točki 0 – vzhod dobro spoznam takšno pot.