V kraljestvu treh velikih zveri

Počitnice na Hrvaškem so sinonim za preživljanje oddiha ob morju; od nagnetenih turističnih krajev in avtokampov do karseda osamelih otoških plaž, povsod se najdejo sledi Slovenk in Slovencev. Glavno, da je morska voda. Tako, na prvo žogo, je priljubljen, recimo, še advent v Zagrebu, Plitviška jezera so tudi med bolj znanimi destinacijami, potem pa se seznam nemorskih, a hkrati še kako obiska vrednih krajev počasi konča.

Samo korak od državne meje na jugu naše kokoške se skriva zelena oaza lepot in miru. Pa še namig za vse tiste, ki res težko zdržijo brez dotika morja. »Od tod (bili smo v kraju Fužine, op. a.) je do Reke samo pol ure vožnje. V tako kratkem času zamenjate povsem drugo klimo in geografske razmere,« je pojasnil Petar Hrg, direktor Turistične skupnosti Gorski kotar, in dodal, da se je pred časom devet lokalnih turističnih organizacij povezalo v enotno, s centralno pisarno v Delnicah, kar se je izkazalo za izredno modro potezo, saj so zdaj njihove promocijske kampanje učinkovitejše.

Zlato srce Hrvaške

»Kje si bil, v Kotarju?« me je po vrnitvi, ko sem o potepanju po celinski Hrvaški navdušeno pripovedoval družbi prijateljev, pobaral eden od navzočih, in nadaljeval: »Ampak, kako si že nazaj? Ali ni to v Črni gori?« Po nekaj izmenjanih besedah smo spoznali, da je povsem zamešal, mislil je namreč Kotor, obalno mesto v prej omenjeni državi. Lapsus ali nepoznavanje geografije, pravzaprav ni pomembno, to je bil eden od kazalnikov, da večina Hrvaško pozna le po obali in otokih, čeprav skriva še mnogo drugih krasnih turističnih krajev.

Gorski kotar se naslanja na južni del naše države. Z razlogom mu rečejo zeleno srce Hrvaške: gre za hribovito gozdnato območje med Karlovcem in Reko, pravzaprav ga mnogi na poti proti Kvarnerju ali Dalmaciji sekajo. Čeprav nima morja, to ne pomeni, da so obiskovalci prikrajšani za čofotanje. Le letos je bilo na Lokvarskem jezeru drugače. Namesto da bi se v čisti vodi kopali ali, denimo, supali, so se obiskovalci lahko sprehodili po dnu jezera. Dobesedno. Iz umetnega jezera, ki je sestavni del hidroenergetskega kompleksa Vinodol, so zaradi vzdrževalnih del po 22 letih izčrpali 35 milijonov kubičnih metrov vode.

»Pričakovali smo, da bo hoja po dnu jezera atrakcija, a ne, da bo takšna,« je še vedno presenečena povedala lokalna vodnica Jelena Holenko Pirc. Lokvarsko jezero privablja vsako leto vse več turistov, čeprav je nekoliko bolj znano Bajersko jezero v kraju Fužine. Tudi to je umetno jezero, iz istega časa kot prej omenjeno, iz 50. let prejšnjega stoletja. Okoli jezera je čudovita panoramska pot, primerna tudi za kolesa in sprehode z vozički. Obe jezeri sta bogati z ribjim življem in na krožnikih so priljubljene predvsem postrvi. Regija pa slovi po še eni specialiteti, žabjih krakih. Ti so, preverjeno, res slastni v hotelu in restavraciji Birotaj.

Mini Postojnska jama

Naravne lepote se skrivajo celo pod zemljo. Le nekaj kilometrov iz Fužin je Jama Vrelo (Izvir), ki je svojevrstna zaradi dostopnosti, v celoti tudi za invalidske in otroške vozičke, saj je brez pregrad in stopnic. Domačini ji pravijo kar mini Postojnska jama. To med 3,5 in štirimi milijoni let staro podzemno čudo je po naključju odkril delavec, ko so gradili umetno Bajersko jezero.

Če se v 300-metrsko jamo podate z vodnikom, vam bo razkril vrsto skritih čudes, ki jih je v tisočletjih ustvarila narava. Sicer pa je, kot pravijo, jama v zimskem času primerna, da se ogreješ, v letnem pa, da se ohladiš. Kot je značilno za jame, ima namreč stalno temperaturo osem stopinj Celzija. Čeprav jama sodi med majhne, je dovolj veličastna, da so jo našli ustvarjalci filmske produkcije. Leta 2015 so v njej posneli nekaj prizorov novejše različice filma Winnetou, na kar opominja nekakšna skulptura na koncu jame, kjer je tudi vodni izvir, po katerem je dobila ime.

Naslednja naravna znamenitost, ki ji lahko pripnemo oznako »ogled nujen«, je soteska Kamačnik. Okolica za kanček spominja na naše Divje jezero pri Idriji, a se tam pešpot po kakšnih stotih metrih konča, Kamačnik pa je z dolžino skoraj štirih kilometrov že prava mini treking tura. Bolj ko se poglabljate v divjino, bolj zaprta postaja soteska. A ker je lahko dostopna, je zelo primerna tudi za družinski potep z mlajšimi člani.

Ljubitelji zgodovine na svoj račun pridejo že tik za državno mejo na Brodu na Kolpi. Dvorec Zrinskih iz leta 1651 s svojo stalno zbirko ne nudi le vpogleda v obdobje Frankopanov, temveč tudi v pestro floro in favno Gorskega kotarja.

Opazovanje medveda v naravi

Gorski kotar je dom trem velikim zverem, medvedu, risu in volku. Kot pri nas so risa naselili v sklopu evropskega projekta Life Lynx, medtem ko z nataliteto drugih dveh nimajo težav, prej nasprotno, treba je vzdrževati pravo ravnovesje. Ker so te živali še kako pomembne za gozd, so jim v Ravni Gori namenili prav poseben (izobraževalni) center Velike zveri. Manjši objekt je namenjen bolj ali manj osnovnim informacijam, ki jih podajo na inovativen način in na igriv način poskušajo omenjene živali predstaviti tudi otrokom. Čeprav se marsikomu zdi, da kar nekaj vemo o rjavih kosmatincih, ki lomastijo tudi po naših gozdovih, jih gotovo ni veliko, ki vedo, da medvedji mladič ob rojstvu tehta le 350 gramov. To je desetkrat manj od človeka ob rojstvu. Se pa seveda tudi mnogo hitreje redi.

Z medvedom že leta skorajda sobiva Romeo Mance z Ravne Gore, ki se sicer profesionalno ukvarja s fotografijo v divjini, a ga je srečal že ničkolikokrat. »Ah, sploh ne štejem, kolikokrat je to bilo. Redno jih videvam. So pa vsaj tu na človeka že navajeni, zato mnogi sploh niso več plašni in ne pobegnejo ob vsakem šumu, kar je sicer zanje značilno. Do zdaj pa niso napadli še nikogar, ne vem, zakaj bi mene oziroma nas,« nas je tolažil, ko smo se pomikali proti lesenemu objektu v gozdu, ki ga je postavil za opazovanje medveda v naravi.

Čeprav jih navadno privabi s hrano, tokrat ni bil uspešen, a je Romeo že prej malo nakazal, da morda ne bomo prave sreče. Nameščena kamera jih je fotografirala le kakšno uro pred našim prihodom. Po dobri uri čakanja se je že toliko zmračilo, da je bil čas za odhod. Ampak Romeo je bil jasen: »Ni problema, pokličite in se zmenimo, da jih gremo kdaj drugič pogledat, jaz sem vsak dan tu.« In tako tudi bo. Pa ne le zaradi opazovanja medvedov, Gorski kotar ima še polno drugih zanimivosti, ki so vredne ogleda.