Kjer se hrvaška rečica Slunjčica izliva v precej mogočnejšo Korano, se obiskovalec, osupel nad vodo, ki se divje, a hkrati udomačeno preliva pod hišami vasice, upravičeno vpraša: Zakaj bi sploh še šli na Plitviška jezera? Zato ni nikakršno presenečenje, da je v opisih tega naselja, ki sodi k mestu Slunj in ima, kot se zdi na prvi pogled, več slapov kot hiš, mogoče prebrati, da so to mini Plitvice oziroma Plitvice v malem.

Komaj 6,5 kilometra prepotuje Slunjčica, preden se prek lehnjakovih pregrad v 23 slapih prelije v kraško reko Korano, a na tem mestu ustvarja tako imeniten in bučen prehod, da kar prikuje človekov pogled. Človek je tam našel točko sožitja z naravo in začel mogočno vodo izrabljati za svoje dejavnosti. Stoletja življenja z njo in izkušenj so tako vidna še danes, ko lahko opazujemo, kako se pretaka pod hišami, kjer so nekoč stala mlinska kolesa in ob njih marsikje tudi stari približki pralnih strojev, globoki čebri z luknjami, skozi katere je drla voda in premetavala perilo, dokler ni bilo čisto.

Ob Hrvoju in vilah

Mesto Slunj, katerega del so Rastoke, so menda omenjali že v 12. stoletju, hude udarce so mu v zgodovini zadali Turki, med prelomnimi dogodki omenjajo tudi čas kratke francoske vladavine na začetku 19. stoletja, ko je Napoleon s svojo vojsko prinesel na to območje tudi napredne ideje ter vplival na gospodarski in družbeni razvoj. V tem stoletju so začeli graditi povezave in značilne mline žličarje, kakor jih imenujejo in so njihov zaščitni znak še danes, vendar prenovljeni.

Rastoke so bile namreč uničene v hrvaški domovinski vojni in ta rana, za katero se na bistveno bolj turističnih obalnih območjih zdi, da je zaceljena, tu še vedno ni. Razkriva jo že sama vožnja od Karlovca – v mestu štirih rek smo z obiskom akvarija sladkovodnih rib začeli družinsko vodno turo po delu Hrvaške –, s številnimi vasmi, ki so že na pogled napol prazne, v zadnjih desetletjih tudi zaradi odseljevanja.

Rastoke so danes idilična vasica z lepimi potkami, večinoma prenovljenimi hišami, kavarno, restavracijo ali dvema in prodajalno, v kateri so zaslutili pomen lokalnih in domačih izdelkov za turiste. Večina hiš, povezanih v krožno pot, dolgo približno dva kilometra, je sicer zasebnih in za obiskovalce nedostopnih (razen če tam najamejo prenočišče), med izjemami sta ohranjeni mlin na koncu naselja, kamor lahko ljudje še vedno pripeljejo žito, in Slovin (iz te besede menda izhaja ime Slunj), družinsko podjetje, ki deluje kot nekakšen manjši doživljajski park.

V njem spoznamo etnografske značilnosti tega območja, posebnosti tamkajšnjih mlinov, prilagojenih za koriščenje moči vode, ki pada z višine, in košare, ki so gospodinjam prihranile ure žehtanja v hladni vodi. Približamo se tudi Hrvoju, enemu izmed treh osrednjih slapov, ki je dobil ime po nesrečniku, ki se je davno tega pahnil z njega. Po svoji višini prekaša tudi največji slap, Buk, imenovan po hrupu, ki ga ustvarjajo vode Slunjčice, ko se potopijo v Korano in pri tem udarjajo ob mogočno steno. Tretji večji v nizu je slap Vilina kosa, Vilini lasje, saj spominja na goste lase teh mitskih bitij. Vile so po slovanski mitologiji pile vodo samo iz najčistejših izvirov, kakršen je Slunjčica, in s česanjem dolgih las zapeljevala moške. Prebivalce so, lahko preberemo iz zapisov o njihovih krajih, spremljale vsaj tako dolgo, kot obstajajo Rastoke – medtem ko so mlini vso noč mleli žito, so se mlinarji in mlinarice družili ob petrolejkah in si pripovedovali zgodbe.

Ob magičnosti, ki jo ustvarjajo vode in preglasijo vse druge zvoke, se niti nekaj takega, kot je vilinski vrt, ne zdi pretirano kičasto. V njem se tudi odrasli zalotijo, da iščejo ime svoje vile, medtem ko se prebijajo po vrtu, posejanem z drobnimi žičnimi vilinskimi skulpturami in vrtnimi palčki, vsekakor pa se bolj kot mladina razveselijo starega znanca Vinetuja na točki za fotografiranje. Večino filma so na začetku šestdesetih let sicer snemali v bližnjih Plitvicah, posamezne delčke pa tudi v Rastokah. V tem naselju je bila postavljena indijanska vas, pri snemanju so sodelovali tudi domačini.

V zadnjih dneh aprila je bilo turistov v Rastokah še bolj za vzorec. Za mizami restavracije, kjer je med glavnimi jedmi njihova domača postrv, je bilo slišati v glavnem tujce. Na hiši je visela velika hrvaška zastava, tudi Milan, eden izmed zaposlenih, je imel na glavi čepico značilnih vojaških barv z grbom na sredi. Med pogovorom o življenju v teh krajih je beseda hitro nanesla na vojno in posledice, ki jih čutijo še vedno. Turizem se počasi vrača, je pritrdil sogovornik, toda za domačine je večina tega nedosegljiva, zlasti nepremičnine, ki se na območjih z velikim turističnim potencialom, kot so Rastoke, prodajajo po izjemno visokih cenah.

Najstarejši in največji hrvaški nacionalni park

Rastoke so od bistveno bolj znanih Plitvic, kjer je najstarejši in največji hrvaški nacionalni park, uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, oddaljene približno 30 kilometrov. Bolj ko se mu približujemo, več je apartmajskih nastanitev in tudi več objektov, ki pričajo o tipični turistični arhitekturi še iz časov nekdanje skupne države. Obisk teh priljubljenih slapov je bistveno manjše presenečenje, zlasti za obiskovalce, ki vstopijo pri vhodu ena, kjer je Veliki slap (z 78 metri je najvišji slap na Hrvaškem) že takoj na ogled. Zato je za tiste, ki imajo radi vsaj nekaj stopnjevanja napetosti, morda bolje, da izberejo vhod dve, posebej če imajo s sabo mlajše družinske člane, saj jih na začetku čakata vožnji z ladjicama.

Konec aprila, ko so bili nekateri vrhovi Srednjega Velebita še beli in se je ravno končalo daljše deževno obdobje, so bili slapovi še posebej bohotni, tudi vode jezer (vsega skupaj jih je kar 16) so visoke tako rekoč do lesenih ploščadi (mestoma so se prelile tudi čeznje), po katerih se obiskovalci sprehajajo, v primeru večje gneče pa najbrž počasi pomikajo med instagramabilnimi točkami. Pred nekaj leti so število vstopnic po urah omejili, zato je te (zlasti poleti) smiselno kupiti vnaprej.

Nacionalni park Plitvice se sicer razteza na skoraj 30.000 hektarih, njegova najvišja točka je na 1278 metrih, do koder seže Seliški vrh, najnižja na 386 metrih v kanjonu reke Korane. Tudi na obrobju parka se zlagoma razvija turizem, po meri gibanja željnih turistov: tekaške steze, kolesarske poti, vožnje s kajaki in vodene pohodniške ture, kakor je mogoče razbrati iz ponudbe v enem od kampov.

Priljubljeni slapovi Krke

V času bogatih voda je bila na poti tudi slikovita reka Gacka, fotografije prijateljice so pričale o bohotnosti Zrmanje, še enega od hrvaških biserov, ki se prav tako kiti s prizori iz filmov o Vinetuju, a zadnja točka na tej vodni (in povsem nevodeni) turi so bili priljubljeni slapovi Krke. Svojo priljubljenost so izkazali tudi tokrat, pri čemer dejstvo, da je bil prvi maj, še manj pa (resda zanimiv in izdaten) agroturistični sejem, ki so ga pripravili prav ta dan v mestu Skradin, gotovo ni igralo pomembne vloge.

Porečje reke Krke je bilo za nacionalni park razglašeno leta 1985 in vsebuje prav tako nekaj osupljivih slapov, kot sta široki in razgibani Skradinski buk in najvišji v parku, Roški slap, otoček Visovac, etnografske predstavitve in kulturne spomenike. A tokrat je najbolj navdušilo preprosto tavanje po leseni poti nad vodo, ki kljub bučnosti ni mogla preglasiti žabjega koncerta.