Prinesite vse s seboj, za drugo poskrbimo mi

Loška dolina je komaj uro in še nekaj oddaljena od glavnega mesta, pa vendar velja za odmak­njen kotiček Slovenije. Pravijo, da v vsakem letnem času odstira čudovite prizore, a je zaradi najhlad­nejšega kraja v Sloveniji, Babnega Polja, zelo zanimiva prav v dneh, ko veje hlad. Ob res ostrih zimskih popoldnevih je mraz mogoče tudi videti, doživeto pripoveduje Alenka Veber, vodnica po osrčju Notranjske in širše. Obiskali smo jo v zadnjih zimskih dneh, prav tako še enega večnega snovalca idej v Loški dolini, Benjamina Žnidaršiča.

Benjamina Žnidaršiča smo poznali predvsem kot slikarja z ustnicami, tetraplegika, ki je našel veselje v umetnosti. Ko je pred leti podedoval očetovo kmetijo, so se njegove že tako številne dejavnosti še pomnožile. Domačija je zlagoma postala nekakšno središče ljubkega kraja Podcerkev v Loški dolini, Žnidaršičev Zavod za kulturno integracijo in socializacijo družbenih skupin Ars Viva pa je letošnji prejemnik nagrade jakob 2022 za inovativna kolesarska doživetja. »Projekt omogoča aktivno preživ­ljanje prostega časa ter spoznavanje naravnih in kulturnih okolij na lokalni in regionalni ravni tudi gibalno oviranim posameznikom in skupinam,« se glasi obrazložitev strokovne komisije.

Dostopni turizem

Turizem je ena od dejavnosti, ki so jih zavodu dodali v zadnjih letih. »Oče mi je zapustil precej veliko domačijo, a kot invalid na kmetiji ne morem delati. Na zvezi paraplegikov sem bil dolgo referent za kulturo, zato sem razmišljal, da bi bilo dobro, če bi na podeželju naredil nekaj inovativnega na kulturnem področju, skupaj z izobraževanjem, medgeneracijskim sodelovanjem ...« pri­poveduje Žnidaršič. Začeli so z dejavnostjo, na katero ima sam zelo ljube spomine iz otroštva – z bran­jem pravljic najmlajšim ob peči in ustvarjanjem. Zlagoma so se pridružili starši, pripravljati so začeli izobraževanja za kmete, druženja za vaščane, kuharske tečaje, gostiti aktiv kmečkih žena … »Pri nas se zadržujejo vsi tisti, ki radi kaj počnejo,« preprosto opiše.

Tudi hostel, ki je pred petimi leti med drugim dobil nagrado snovalec Slovenske turistične organizacije za ustvarjalne in inovativne ideje v turizmu, je nastal nekako spontano, povod pa je bilo iskanje financiranja kulturne in druge dejavnosti. »To je najlaže narediti z oddajanjem sob,« si odgovori sogovornik, pri čemer niso uredili le nekaj sob, ampak celo hišo, ki je povsem prilagojena invalidom, ter še apartmaja za družine.

Gibalno ovirani gostje so pogosto pomirjeni že, ko pokličejo in slišijo, da je pri načrtovanju prenočišč sodeloval nekdo, ki je na invalidskem vozičku in torej pozna vse mogoče ovire. »Recimo v kopalnicah je pomembno, da pod umivalnikom ni omarice in da je prostor za odlaganje. Za stranišča je najbolje, če so čisto navadna, morajo pa imeti zraven nekaj, česar se lahko primemo. za tiste, ki ob postelji uporabljamo dvigalo, je pomembno, da posteljni okvir ne sega do tal,« našteva Žnidaršič, ki je na invalidskem vozičku od 27. leta, ko je nesrečno padel s češnje. »Hoteli pogosto zagotavljajo, da so dostopni za invalide, potem pa prideš tja in vidiš, da ni tako.«

Dostopnost pa ni povezana samo z arhitekturnimi rešitvami, ampak tudi z drugimi dejavnostmi. »K meni so že prej pogosto hodili prijatelji in smo skupaj kolesarili,« pravi sogovornik. Iz tega je vzniknila ideja, da bi nabavili ležeča kolesa in priklope za invalidske vozičke ter pripravljali vodene kolesarske ture. Imajo tudi kombi, s katerim lahko prevažajo ljudi na invalidskih vozičkih. Dostopni turizem, ki bo kmalu izšel v brošuri, je sicer še eden od projektov Benjamina Žnidaršiča, v katerem opozarja, da živi na svetu milijarda ljudi, torej približno 15 odstotkov prebivalstva, ki potrebuje prilagojeno okolje, in prav ta skupina je ena izmed prezrtih v turistični dejavnosti.

Medved skozi VR-očala

Doživetja, ki so gibalno oviranim ljudem sicer nedostopna, so jim v zavodu približali z virtualno resničnostjo in tako se lahko s pomočjo VR-očal udeležijo splavarjenja, opazujejo sečnjo v gozdu, se sprehodijo na Snežnik ali si povsem od blizu ogledajo medveda. Opazovanje medveda je sicer doživetje, ki v Loško dolino pritegne precej ljudi, zlasti maja, je povedala Sanja Ivić, ki v okviru zavoda Ars Viva skrbi tudi za hostel. A gostje začnejo prihajati že kakšen mesec prej, največkrat so to skupine, denimo gledališke, ki jih v kratkem pričakujejo na festivalu Oder miru. Ob hostlu je namreč amfiteater, nad njim prav zdaj urejajo prostor za šotore, kjer Majda Prebil, njihova »teta iz ozadja«, kakor jo v šali opiše Žnidaršič, že snuje zasaditev.

Čeprav na domačiji v Podcerkvi, kot se zdi, ves čas gradijo in urejajo prostor, Benjamin Žnidaršič pove, da si pravi turistični potencial predstavlja na drugi lokaciji, na nekaj kilometrov oddaljeni stari žagi pri izviru Obrh. Na tem idiličnem kraju, enem od izvirov reke Ljubljanice, kjer pretakajoče se vode ustvarjajo čarobno razpoloženje, so poslopje žage predelali v prostor, ki je namenjen porokam, a primeren tudi za srečanja in delavnice, zorijo pa še številne druge ideje, med katerimi je denimo pastirska akademija. Ta je zdaj na čakanju, da bo čas dozorel, vedro sklene Benjamin Žnidaršič.

Majhna vas in velik mraz

Ob stari žagi je bil tisti dan mir, le voda Velikega Obrha je ustvarjala zvočno kuliso in delala konkurenco hladnemu vetru, ki je zavijal okoli vogalov in pripomogel k poz­nozimski idili, kakršne so v Loški dolini navajeni. Navsezadnje je tam najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji, Babno Polje, in ena njegovih najzvestejših promotork je Alenka Veber, turistična vodnica, ki je pred poldrugim desetletjem ustanovila zavod Rihtarjeva domačija.

Tam stopiva v kaščo, na kateri že napis na pročelju vabi na doživetje slovenske Sibirije. Dvomov, da je to najhladnejši kraj v državi, ni niti na sončen dan, ki morda kje drugje že diši po pomladi. Na eni od sten njene domačije, ki je nasproti cerkve sv. Nikolaja iz 1796. leta, je termometer, ki se tisti dan ni dvignil nad ničlo. A to je daleč od najhladnejših dni, navsezadnje je rekord, ki ga vztrajno držijo, –34,5 stopinje Celzija iz leta 1956. In tega rekorda ne dajo, v svojem slogu pove Alenka Veber.

V zadnjih dveh letih, ko je turistični obisk zdesetkala pandemija, se je posvetila predvsem skrbi za mamo z demenco (in domačiji mimogrede dodala še oznako demenci prijazna točka), med svojimi rednimi sprehodi pa se je dodobra naužila domače vasi in okolice ter to zimo prvič videla mraz, kako je prihajal z vrha Snežnika. »Ura je bila 16.20, ko se je v trenutku shladilo in so se začele dvigovati meglice. Takrat sem spoznala, da je mraz mogoče tudi videti, a moraš si vzeti čas.«

Obiskovalcem rada položi na dušo: Prinesite vse s seboj, za drugo poskrbimo mi! »To pomeni, da tukaj ničesar ni,« se smeje in pojasni, da pri njih ni številnih gostišč, pač pa človek z – naravo. »Babno polje (756 n. m. v.) kot najviše ležeče kraško polje v Notranjskem podolju zaključuje skrivnostno Notranjsko, malo premalo poznano, a hkrati privlačno za ljudi,« poetično opisuje.

Ne na koncu, ampak na začetku

Babno polje, ki tiči v mednožju kokoške, kakor pravi slikoviti opis pokojnega meteorologa iz Babnega Polja Dušana Uleta, se razteza čez 15 kvadratnih kilometrov površine. Morda se komu zdi na koncu sveta, toda Alenka Veber trdi, da je na začetku, in niza vse točke, ki se tam začnejo: tam je izvir reke Ljub­ljanice Trbuhovica, tam je Vražji vrtec, tam je vhod v Gorski kotar in z njim hrvaški narodni park Ris­njak, navsezadnje tam teče rimski obrambni zid iz četrtega stoletja. »Čez to arheološko dediščino gre zdaj panelna ograja z rezili,« spom­ni na žalostno dejstvo. In še enkrat, tam je Babno Polje, zadnji kraj občine Loška dolina, mrazišče, kjer že skoraj sto let sistematično merijo temperaturo.

»Za kraška polja je značilno, da so obdana s kopastimi vrhovi, a imamo srečo, ker je vedno zmanjkalo rdeče in bele barve, da bi bile poti nanje označene, zato je treba najeti lokalnega vodnika,« med smehom spelje vodo na svoj mlin, kajti njen cilj je tukaj razvijati vodeni in usmerjeni turizem.

Vsaka hiša ima svojo zgodbo

Rihtarjeva domačija, kjer se je rodil notranjski izseljenski pisatelj Frank Troha Rihtarjev (1894–1980), je ena najstarejših v kraju, stara več kot 200 let, nekoč je bila ogromna, danes je »še vedno ogromna zame«, se smeje. Tudi ona, ko popelje po domačiji, ki je spremenjena v muzej, nenehno snuje, kaj bi še dodala. Ter med pogovorom niza zgodovinske značilnosti in zanimivosti »Babinopoljskega polja«, kakor ga je opisal prvi učitelj v kraju Teodor Schuller, in Babnega Polja, skupaj s tragičnimi dogodki iz druge svetovne vojne, ko so požgali vas, s fotografijami legendarnega Edija Šelhausa in članki takrat še mlade novinarke, sicer priznane pesnice Neže Maurer …

Sprehod po njenem domačem kraju je miren, nikjer ni videti žive duše, čeprav kljub vsemu šteje okoli 250 prebivalcev. »V Babnem Polju ima vsaka hiša svojo zgodbo,« tiho pravi vodnica, ko postoji ob eni od zapuščenih bajt. In če se znate povzpeti na pravo točko, boste videli Slivnico, Snežnik in sosednji Gorski kotar, reče in pokaže na prostranost. »Tukaj lahko hodiš pet ur, kar ravno zadostuje, da srečaš sam sebe.«