Tudi Marcel Proust ni romal drugam

Voda je v mestu, mestu v znamenju slave. Kapljice vlage drsijo po Maskaroni, kamniti glavi starca, pokriti s šalom in lepo ešarpo. Manjka mu nos, a je še tam. Kamenje – pietre – čuva največ­je beneške zaklade. V mestu je seme vzhoda in zahoda. Zaljub­ljenci prihajajo sem. Umetniki vseh vrst se radi ustavljajo tu. Tudi Marcel Proust, veliki francoski pisatelj, ni romal drugam.



Prousta je za obisk Benetk navdušila knjiga Johna Ruskina Stones of Venice. Mladi Marcel je tja prvikrat prišel v čudovitem majskem jutru, nekaj mesecev po Ruskinovi smrti, da bi v mestu v družbi matere preživel nekaj tednov: »Ko sem prišel v Benetke, sem ugotovil, da so moje sanje postale – neverjetno, toda resnično – moj naslov.«

Za bivanje sta izbrala Danieli, najljubši Ruskinov hotel: »Mati me je pripeljala za nekaj tednov in – kot lahko obstaja lepota v najbolj dragocenih ali najskromnejših stvareh – sem si tukaj ustvaril vtise, ki so bili skoraj enaki tistim, kakršne sem poprej občutil v Combrayju, ob tem, da sem si te vtise ustvaril v popolnoma drugačnih in precej bogatejših tonih,« je zapisal v Ubežnici, eni od knjig iz znamenitega cikla V iskanju izgubljenega časa.
 

Mesto njegove podzavesti

Marie-José Gransard v delu Venice: A Literary Guide for Travellers jasno pove, da je Proust Benetke obiskal dvakrat in da sta oba obiska močno vplivala na njegovo pisanje. Po pripovedovanju njegovega prijatelja, pisatelja Paula Moranda, je prav tukaj poskušal najti načine, da bi se osvobodil različnih vplivov in postal neodvisen. Benetke so postale mesto njegove podzavesti, simbol svobode in samostojnosti.



Obogaten prav s tema obiskoma, ki ju je zelo ohranil v spominu, je začel pisati V iskanju izgubljenega časa, ki vsebuje tudi pomembno, toda nedokončano poglavje o Benetkah. Fiktivni slikar Elstir, lik iz te knjige, bazira na impresionistu Claudu Monetu, toda del njegovih lastnosti lahko pripišemo velikemu zaljubljencu v beneške sončne zahode, angleškemu slikarju Williamu Turnerju, za katerega je Proust rekel: »Bil je pozoren, da ne bi stvari prikazoval, kot je vedel, da so, ampak na način, s katerim bi ugajal optični iluziji, ki oblikuje naš način odzivanja na stvari, ki jih vidimo.«

Prav kot njegov alter ego Marcel v Iskanju izgubljenega časa si Proust želi videti Benetke vse od svojega otroštva. Ko gleda veliko fotografijo cerkve sv. Marka, si zamišlja, da bi bil on tisti človek s polcilindrom, ki ga je fotograf postavil pred portal. Očetove besede, da bo na Velikem kanalu najbrž še mraz in bi bilo zato pametno spraviti v kovček zimski površnik in toplejši suknjič, ga privzdignejo v zamaknjene sanje. Potovanje so nekajkrat odložili, deloma zaradi pisateljevega šibkega zdravja, deloma zaradi očetovega strahu zanj.



Prvi Proustov obisk – devetindvajsetletnik, končno v »templju lepote«, kar si je želel vse življenje. Med potovanjem z vlakom mu je mati brala odlomke iz Ruskinove knjige in mu odprla prvi pogled na mesto: »Prva in vseobsegajoča stvar, ki jo vidijo popotnikove oči, so stebričaste palače, do kamor seže pogled. Vsaka s svojo črno gondolo, privezano pred vhodnim portalom, katerega podoba se odslikava na zeleni vodni plošči, ki jo vsak nežen vetrič prelomi v nove fantazije bogatih mozaikov.«
Nekaj je že vedel o mestu.

Predznanje je pridobil s Tizianovih slik in fotografij Giotta, ki mu jih je v otroštvu v Combrayju kazal Swann. Vedel je, da so Benetke Giorgi­onova šola, sprehodi po pljuskajočih, od odseva njegovih fresk pordečenih ulicah, Tizianov dom, najpopolnejši muzej mestne arhitekture iz srednjega veka. Opogum­ljen s tem znanjem se je odločil, morda preveč ambiciozno, da bo prevedel Ruskinovo delo The Bible of Amiens v francoščino. Slabo je govoril angleško, toda spet je bila mati tista, ki mu je prijazno ponudila pomoč. Svojo zvestobo Ruskinu je Proust dokazal ob raz­očaranju nad pročeljem bazilike, ki se ni ujemalo popolnoma z Rus­kinovim opisom. Predstavljal si je »gotsko mesto, obkroženo z morjem ... in ... orientalsko cerkev«. Za trenutek se mu je zazdelo, da so njegove iluzije izgubljene.
 

Prijateljstvo s Reynaldom Hahnom in Mario Nordlinger

Na srečo ga je čakalo srečanje z »idealnim prijateljem« v podobi skladatelja Reynalda Hahna, ki je bil pogost obiskovalec mesta in je sem prihajal s svojo sestrično Marie Nordlinger. Prijatelji so dneve preživljali skupaj. Običajna rutina je bilo vstajanje ob desetih in nato sprehod okoli sv. Marka in drugod po mestu. Ob popoldnevih je Proust, ki je imel rad beneške golobe, za katere je dejal, da imajo njihova lepa, spreminjasta telesa obliko srca in predstavljajo v ptičjem svetu to, kar je španski bezeg med rožami, posedal na Plazzi in prevajal Ruskina, pri čemer mu je pomagala Marie, ki je znala angleško in je avtorja srečala tudi osebno. Zvečer sta uživala med vožnjo z gondolo v Reynaldovi družbi.



V knjigi Contre Sainte-Beuve se je Proust, velik ljubitelj glasbe, spominjal petja gondoljerjev v Velikem kanalu: »Zdelo se je, da se serenade ne bodo nikoli končale, niti da bo sonce kdaj zašlo, kot da bi bili moji strahovi, svetloba sončnega zahoda in ostrina pesnikovega glasu, združeni za večno v zlitje, soglasno in nikoli utišano.« Toda tudi v njegovih sanjskih Benetkah so pisatelja mučila nihanja razpoloženja, vzponi in padci. Tako je opisal trenutek, ko se je mati odločila, da se bo vrnila v Pariz brez njega; Marcel je ostal zapuščen, njegova osamljenost je odmevala v gondoljerjevi pesmi O, sole mio, ki jo je slišal zunaj hotela. Zvok pesmi je občutil kot žalostinko za Benetke, ki so prenehale biti mesto, o katerem je sanjal in srečen vstopal v te sanje.

Toda razlogov za evforično počutje je imel vendarle več. Prijatelji so obiskovali beneške cerkve in sledili Ruskinovim korakom. Slavil je dneve, ko so se vozili z gondolo skozi mesto, na vodi poslušali njegov utrip in strmeli v »vsakega od kamnitih templjev, ki se navidezno vzpenjajo iz morja«. Vsako jutro mu je prijazno pomahal s soncem obsijani angel na vrhu kampanila – zvonika: »Tako močno se je lesketal v soncu, da je bilo nemogoče ne gledati vanj, s široko razprtimi rokami mi je obljubljal radost, z veliko zanesljivostjo izpolnitve.« Kampanile se je leta 1902 zrušil skoraj brez opozorila, toda zlati angel je nepoškodovan pristal točno pred glavnim vhodom v baziliko sv. Marka. Deset let pozneje so ga postavili nazaj na obnovljeni zvonik – dove era e come era – kjer je bil in kakor je bil.



 

Srečanje z Marianom Fortunyjem

Proust je rad raziskoval Benetke ponoči, kot lik iz Tisoč in ene noči v začaranem mestu. Spoznal je Hahnovo špansko sorodnico Cecilio de Madrazo v njeni palači Martinengo ob Velikem kanalu, kjer je Cecilia ponosno razkazovala svojo kolekcijo dragocenih tkanin. Tam je srečal tudi njenega sina Mariana Fortunyja. Proust je že poznal njegove čudovite modro-zlate tkanine, ki jih je navdahnila slika velikega Carpaccia – Miracolo della Croce a Rialto iz leta 1494.

Fortuny, obseden z Wagnerjevo glasbo, je izdeloval scenografije, tkanine in kostume. Ko se je vrnil z ogleda Wagnerjeve opere v Bayreuthu, razočaran nad njeno tehnično izvedbo, je izumil nov način odrske osvetlitve – reflektorsko luč, prvič uporabljeno na Dunaju leta 1903 na predstavi Tris­tan in Izolda. Sto deset let pozneje so dvestoto obletnico Wagnerjevega rojstva proslavili z razstavo prav v Fortunyjevi palači, v današnjem času oživljeni s prireditvami Bie­nala in drugimi kulturnimi dogodki. Fortuny je kreiral nagubane obleke in brokatne plašče, zadnjo modo na začetku 20. stoletja.



»Dvignil jih je z ramen mladih članov Calze (združenja, prepoznavnega po značilnih nogavicah v različnih barvah, ki je organiziralo karneval) in v njih oblekel široke množice,« je metaforično pojasnil Proust. Te razkošne obleke, ki so jih nosile pariške dame, gospa de Guermantes in Marcelova ljubezen Albertina v Ubežnici, so avtorja vse življenje spominjale na »zmuzljive in požel­jive Benetke«: »Alberina je nosila Fortunyjevo obleko tistega večera, ko je zame predstavljala vabljiv duh tega neoprijemljivega mesta.«
 

Drugi in zadnji obisk

Na svojem drugem potovanju v Benetke v oktobru 1900, nekaj mesecev po prvem obisku, je Proust stanoval v palači Giustinian, v kateri je bil takrat Hotel Evropa in kjer je Wagner napisal drugo dejanje Tris­tana in Izolde. Razen prizora s fotografije, na kateri sedi na terasi, je njegov celoten drugi obisk zavit v precejšnjo skrivnost. Zabeležen je v enem samem dokazu, vpisu v knjigo obiskovalcev v armenskem samostanu na otoku San Lazzaro. Podpis, ki nosi datum 19. oktober 1900, so odkrili in prvič objavili šele leta 1931.

Prav o tem podpisu se je v zad­njih letih pojavil dvom. Nekateri raziskovalci mu oporekajo prist­nost. Nemec Reinhard Pabst zagovarja teorijo, po kateri podpis ni Proustov. Pripadal naj bi Marcelu Rouffu, pisatelju iz Ženeve, ki je živel v Parizu. Podatek, da je Rouff nameraval pisati o lordu Byronu, ki je bil nekoč pogost obiskovalec tega samostana, da tej teoriji dodatno težo. Je torej Rouff obiskal San Lazzaro? Ali lahko morebitna potrditev te ugotovitve vzbudi dvom o celot­nem Proustovem drugem obisku v Benetkah?



Elio Zorzi v svoji knjigi Osterie veneziane omenja, da je pisatelj večerjal s slikarjem Keesom van Dongenom v Taverni della Fenice: »Bled, bolehen mož, za katerega sem vedel, da mu je bilo ime Proust, Marcel Proust.« V enem večeru je večkrat zamenjal mizo, da bi se izognil prepihu, kar je podatek, ki Prousta, ki je bil znan kot namišljen bolnik, postavlja v pravilen kontekst. Najverjetneje je potoval sam, neopažen in večino časa preživljal v delavskih četrtih mesta, kjer je iskal ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjal: »Želja po tem, da ne bi za vedno izgubil stvari, ki so me ohranjale mladega, me je prevzemala z vročično gorečnostjo.«

V letu 1908 in še enkrat leta 1917 (ko je po pričanju njegovega biografa Georgea Painterja imel idejo, da bi živel v palači v Benetkah, stran od vojne) je načrtoval vrnitev, vendar ni tega nikoli ures­ničil. Ostale so mu le fantazije in sanje iz Spet najdenega časa: »Ko pridem v Pariz, v motno meglico z luno osvetljene noči, prav táko kot na klasičnih slikah Benetk, me spominja na Salute in slike Guardija in mi ustvari iluzijo, da sem poleg Velikega kanala.«