Samostan, kakor ogromen bel golobnjak, prilepljen na steno

Prideš na Kiklade in tam je njihov skriti otok – Amorgos. Drugačen. Na njem se vse dela po starem, po svoje, ni letališča in velikih hotelov, ni množičnega turizma, le majhne taverne in družinski penzioni. Arheološka najdišča so zapuščena, veter preganja prah, nobenih ljudi in vstopnin ni. Amorgos je otok, ki neprestano srečuje znameniti Heraklitov izrek: Nasprotno se združuje, iz različnih tonov nastane najlepša harmonija, in vse je boj. Res je boj. Trenutek, ko ladja zapluje v valove Egeja in zadiši ozon. Morda na mestu, kjer se mešajo morske vode, obstaja meja vonja, ki naznanja njihovo srečanje.



Amorgos je otok poganskih kipcev – idolov, mesečine na tihih plažah in zaljubljenih tjulnjev. Leta 1988 Luc Besson tukaj posname del svoje znamenite in kultne Velike modrine. In kar je najbolj zanimivo, film Amorgos postavi na turistični zemljevid, vendar množice turistov ostanejo drugje. Otok prijaznih domačinov in hipijev iz šestdesetih let prejšnjega stoletja takšen tudi ostane. Sem prihajajo mladi iz celinske Grčije, šotore postavijo na plažah, zvečer zagorijo ognji, pojejo kitare, življenje teče mirno, tiho in zadovoljno.


 

Resnična želja je vedno brez konca

Videl si film in trideset let si želel sem, da bi objel ta kraj, osupljiv, nepozabljen, obiskovan v mislih. Kraj, tristo metrov nad morjem, je samostan, povsem bel, celotna zgradba v enem samem pročelju. Sredi filma potuje kamera v zraku čez modro ploščo proti visoki gori. V navpični steni, v oranžnem rumenilu strmine, je zgoraj, viseč v obrazu ostenja, belo opran samostan. Bel kraj sredi ničesar, luč doma, čvrsta kamnita koža, neumrljiva.

Dostop za turiste je pravzaprav kratek. Petnajst minut vzpona s parkirišča. Toda, obstaja drugačen pristop. Nekje na sredi otoka se z glavne ceste prašna cestica vzpne v zarezo grebena in doseže pobočje Kapsala. Ta predel te vznemirja. Pot je divja, a lepa, prehodna. Želiš si biti tišina in senca, nema prisotnost na zemlji, ki prisluškuje skrivnostnim glasovom. Jutro je zgodnje. Za Krikelosom, najvišjo goro otoka, počasi vzhaja sonce. Med bizantinskima kapelicama in kasneje, na sedlu, kjer so veliki skalni megaliti posejani kakor na Luni, vdihavaš vse vonje: smole, terpentina, materine dušice, divjega pelina, origana, mete, kadulje, okus same zemlje, suhega prahu, preproge prahu ... in morja pod tabo. Velike modrine.



Zdaj hodiš in se spominjaš filmske zgodbe. Film postane in ostane tvoja večna uganka morja, te zagonetne, nehvaležne, surove, razžarjene, a vseeno neskončno ljubljene vode. Zgodba o potapljanju na vdih je narejena po resničnem rivalstvu eteričnega Jacquesa Mayola in ekstrovertiranega Enza Majorce, potapljačev, ki tekmujeta v disciplini no limits – brez omejitev. Samostan se v filmu pojavi dvakrat. Na začetku, ko v morju pod samostanom Jacques doživi očetovo smrt, in v sredini, ko se glavna junaka vrneta na kraj otroštva, da bi dosegla globinski rekord. Morda prav zaradi očetove smrti pri nabiranju spužev Jacques vse življenje išče ljubezen prav v tem morju. Ko mora na koncu izbrati med zemeljsko ljubeznijo in morjem – njemu naklonjenim bogom – izbere morje.

Samostanu se torej bližaš z vzhoda, sonce ti raste za hrbtom. Hodiš v asketsko življenje. Pred tabo, pod tabo morje in obzorje že drhtita v jutranji vročini. Zdaj ga že vidiš, kaže se z boka, s profila, bela pika na oranžnem površju. Vtis je fizičen, nebo se približa zemlji kot v prvem trenutku tega sveta, ko sta nebo in zemlja živela ovita drug okoli drugega. Dekleti, študentki iz Aten, Antigona in Eleni, kakor izveš kasneje, sedita na robu, kjer se stena prelomi v morje in pot postane prepadna. Vroč vonj njunih teles se preliva z vonjem toplega kamenja in vroče zemlje. Prostor je nevaren, prepad neizmeren, prvo dekle zdaj stoji, pomaknjeno, kljub opozorilom prijateljice, do skrajnega roba. Antigona, reče Eleni, obe govorita izvrstno angleško, vedno vse delaš po svoje! Antični mit ti zdrsne skozi misli in zaveš se, da morda vse skupaj ni le preprosto naključje.


 

Panagia Hozoviotissa

Še se spominjaš, vsi samostani zapirajo vrata ob mraku in jih odpirajo ob zori. To je stara tradicija puščavnikov, še dandanašnji namenjena obrambi pred nočnim vpadom demonov. Takoj ko zaide sonce, demoni izstopajo iz skrivališč pred svetlobo in skušajo zavesti menihe. Zato je prva stvar, ki jo vidiš ob vstopu, vedno ikona »stražarka«, čuvajka zgradbe, zaščitnica menihov, strah in trepet demonov.

No, za turiste na Amorgosu je zora ... recimo ob osmih. Toda, če prideš s Kapsale, če hodiš, če napraviš nekaj dobrega, te prijazni iguman, predstojnik pravoslavnega samostana, sprejme, kadar želiš. Dan se začenja zgodaj poleti na Egeju. Prideš torej, vesel, uresničil si željo, dolgo veliko let, prideš kakor domov. Oblije te misel, napravil boš kaj lepega, prižgal svečo, zmolil molitev, pojedel bombon. Oblečeš dolge hlače, po ozkih stopnicah med živo steno in samostanskim zidom zlezeš v nadstropje. Štirideset metrov se pne zgradba v višino in le pet metrov v širino. Kot nekakšen ogromen golobnjak je, prilepljen na steno in skalo.

Smeji se prijazni predstojnik, dobrodošlica je na mizi. Nekaj popijeta in nekaj pojesta. Bomboni ​lokumi ​so iz sladkorja in vode. Utaboriš se ob skledici, na okenski polici, kjer veter piha skozi ostenje. Odgovor na najbolj zanimivo vprašanje je tu. Grški samostani so se od nekdaj delili na tiste z vinom in tiste z žganjem. In naprej – na tiste z dobrim vinom in posledično dobrimi menihi in tiste s slabim vinom. Pove ti, smejé se, dolgobradi pop, da so v samostanih z žganjem vedno dobri menihi, ker slabo žganje ne obstaja. In sledi raki – domače žganje, limonin liker iz medu, cveta limone, sladkorja, klinčka, cimeta in lokalnih zelišč.

Stopita na balkon, zadaj je stena, občutek je, kot bi sedel v gnezdu, spredaj je morje. Morska voda je tukaj kot noč. Ima debelino, modrino, gostoto, na katere obstoj si že pozabil, resonance, asonance; ima moč, da se upira temu svetu, ki jo poskuša umazati, odvreči; moč, da ga prisili, da jo počasi in po majhnih grižljajih sprejema. To je skrajen, pozabljen prostor, zbada ga sonce, zrak podrhtava, kot da ga tisoče in tisoče prozornih bitij meša med sabo. Velikanske čeri plavajo v morju, svetloba trepeta na črnini, vonji se budijo in umikajo. Čutiš, naenkrat okoli sebe, kako se vse ustavi, potone v globoko tišino. Takrat najdeš – v sebi – Veliko modrino.
 

Osem nadstropij visoko

Od 11. stoletja (zgradili so ga 1017. leta) samostan na tem mestu grize v nebo. Zaradi položaja in dimenzij mu rečejo tudi »samostan ene stene«. Kamnite stopnice se plazijo osem nadstropij visoko in povezujejo dele zgradbe, namenjene celicam, jedilnici, galeriji in shrambam. Legenda govori, ker imajo vse stare zgradbe na Kikladih svojo legendo, govori o ženski iz Azije v času ikonoklazma, ki naj bi vrgla ikono device Marije v morje, da bi jo rešila pred uničenjem.



Pri Agii Anni, v zalivu pod samostanom, jo domačini rešijo iz vode in se odločijo, da bodo na tem mestu zgradili cerkev. Kljub vsemu trudu kapele ne morejo in ne morejo dokončati. Vse, kar zgradijo čez dan, se ponoči podre. Mojster graditelj, obupan, v molitvi prosi devico Marijo, naj pove, kje želi imeti cerkev. Naslednje jutro najde svoje gradbeno orodje visoko v steni, razume namig in začne graditi samostan. Leta 1956 pri obnovi zgradbe najdejo dleto, kot žebelj zapičeno v skalo, Marijino znamenje, morda tudi znamenje Boga, ki ga zdaj hranijo v posebni omari v samostanski kapeli.

Ob vrnitvi vzpon do mesta Chora na hribu, do ceste, ni dolg. Vse pobočje je skrivališče škripajočih žuželk, vzletišče metuljev, samo pekoč kamen, oker in črna zemlja. V višjih plasteh se v morje rušijo kamni, kot da ne slišijo Orestove molitve: Nosil sem to kamenje, dokler sem imel moč, / ljubil sem to kamenje, dokler sem imel moč, / to kamenje, usodo mojo. / Ranila me je zemlja moja, obsodili so me bogovi moji, / to kamenje ...