Kjer imena otokov zvenijo kot melodija

Kaj sem iskal, ko si prišla, poslikana s sončnim vzhodom, / s starostjo morja v očeh / in z močjo sonca v telesu – kaj sem iskal ... Vprašanje, ki si ga v eni od svojih pesmi postavlja veliki grški književnik Odiseas Elitis, pesnik Egeja, ni popolnoma običajno. Popotnik, ki se iz Pireja spušča na jug, v Egejsko morje, verjetno najprej občuti veselje. Morda tudi malo tesnobe.



Njegovo pričakovanje o otokih Egeja, ki ga čakajo spodaj, naprej v temi, kot upanje, ki ga preganja, ni povsem jasno. Pozabimo letala, tema je, ker trajekti pljujejo ponoči, edini pravi prihod na grške otoke pa je le z ladjo. Naš potnik, ki se torej spušča na jug, je namenjen prav v središče Egejskega morja, v njegovo oko. Ko zgodaj zjutraj odgrne spalno vrečo in gleda speče ljudi na palubi, opazi, da ni več sam sredi morja. Z njim je zdaj svet, kot božična nogavica, poln majhnih in večjih kamnitih oaz. Odprla se je nova dežela. Prišli so Kikladi.
 

Fos tu iliu – grška svetloba

Že prvi trenutki po izplutju olajšajo negotovost. Ladja pluje, toplo je na palubi, večer začenja padati z zelenkasto izsiljeno svetlobo. Človek misli na Grčijo, divji vrt, v katerem se vse pretvarja v ruševine – silovit, uspavan, k nebu tožeč ... neudomačen. Človek misli tudi na Italijo, za katero je bila narava vedno soproga, negovalka in muza, medtem ko je bila za Grčijo nekaj močnejšega, strašnejšega in neukrotljivega – ljubimka in boginja brez milosti.



Vse se torej začenja s svetlobo. Povsod jo slišiš, besedo to fos. Ko je pesnik Jorgos Seferis leta 1963 v Stockholmu prejemal Nobelovo nagrado, je v svojem zahvalnem govoru povedal tudi naslednje: Homer je govoril faos iliu, danes svetlobi rečemo fos tu iliu. Lepota grškega jezika je večna in edina.

Slišiš besedo in njeno poreklo – fosforescentnost – takoj prepoznaš. Magnezijeva bleščava, značilnost sončne svetlobe, plameni na belih zidovih. V njenih globinah je črnilo, toda to je črnilo, prelivajoče se v vijoličasto, neutrudno ultravijoličasto podrhtavanje. Na predmetih ustvarja bleščečo opno, ki povezuje bližnje z oddaljenim in običajne stvari okoplje v določeni nebesni, žarkasto rumeni niansi. To je golo očesno zrklo boga, ki zaslepljuje. Približno tako zapiše v svoji knjigi The Greek islands (Otoki Grčije) avtor nepozabnega Aleksandrijskega kvarteta Lawrence Durrell, Anglež, ki je ljubil Grčijo in na njenih otokih tudi živel.
 

Srce Egejskega morja

Kikladi, veriga rjavih otokov z belimi mesti, so vogal zemljevida, kamor beseda zapeljevanje spada bolj kakor na kateri koli prostor na zemlji. Resda bi mnoge med njimi lahko imenovali zgolj jalove stene, toda v prizmatičnem srcu grškega morja, kjer so jih razmetali bogovi, se bleščijo kakor dragulji. S svojimi gorami, dolinami in klanci se dvigajo iz morskih meglic. Prava francoska strast je njihova strast za barve: svetloba zore in zarje, prehajajoča iz žafranaste v biserno, iz lilaste v rožnato ...



Prispodobe o njih so dolge in lepe: zlati in beli, otoki zaljubljenih tjulnjev, samica morskega psa, živahni papagaj in bela golobica, otok za zbujanje in otok za spanje, delfin, ki vam namigne iz morja. Prisotnost številnih slavnih otokov tako blizu vas, nežno opasanih z mejami vidnega sveta, deluje uspavajoče; domišljija se počuti zibajoča in nežno negovana, tako s sedanjostjo kakor s tistim, kar je minilo. Imena otokov so kot melodija: Naksos, Paros, Mikonos, Delos, Renija, Tinos, Andros, Siros, Kitnos, Keja, Serifos, Sifnos, Kimolos, Milos, Sikinos, Ios, Folegandros, Amorgos ...
 

Zaljubljeni bog

Verjetno je bilo zmeraj tako, odkar je radovedni bog Dioniz osvojil Naksos in se zaljubil v Ariadno, spečo na eni od oddaljenih plaž. Medtem ko je Tezejeva ladja zapuščala Kiklade, je prihajala neka druga ladja z Dionizom – nepoznanim mladim bogom na krovu. Ladja je bila gusarska in Dioniz je v podobi leva prisilil pirate, da so v strahu poskakali v morje. Nato je zaplul proti Naksosu – čudnemu zelenemu dragulju, ki se je pokazal iz vode njemu v pozdrav. Tako so ti otoki postali središče trgovcev z vinom. Obilje sadja, cvetja in orehov jim še danes daje videz sijaja.

Lahko si zamišljamo, kako srečno življenje je živela Ariadna na tem in drugih kikladskih otokih. Dioniz je poskrbel, da se je vsa narava ovila v cvetove, da bi lažje delila njuno srečo. Še več. Zvezdno ogrlico, ki jo danes poznamo kot Corono Borealis, je za svojo nevesto obesil na večno nebo. Navsezadnje je bil otrok ljubezni in bog za vse.
 

Bela mesta Kikladov

Če vas domačin pošlje k vragu, vam reče, da pojdite k Apolonu. Povsod po Kikladih naletimo na odnos Dioniz–Apolon in ni popolnoma jasno, ali sta bila sodelavca ali nasprotnika. O nečem pa ne obstaja nobena dilema. Mesta in vasice, katerih hiše se belijo znova in znova, so prijetni, pogosto zaspani in včasih živahni. In ko jih opazujete čez ogrado njihove svetlobe, ki se izgublja v noči, se vam lahko zgodi, da začutite strast, ki jo je lord Byron čutil do teh krajev. Objame vas ostra bajronovska bolečina nostalgije, zaradi katere se odločite, da se boste vrnili.



Skoki z otoka na otok so kot prehodi iz ene v drugo epoho. Seferis je rekel, da so ulice in trgi zgrajeni, kakor da bi kamen ne prišel s Parosa, ampak je način gradnje od graditeljev zahtevala glasba. Rad je tukaj preživljal svoje dneve, čuteč lahnost poletja, ki se ponuja med plovbo po zapletenih belih ulicah, napolnjenih s hladnimi balkoni pisanega cvetja. Rad je imel mesta Kikladov, njihovo nepredvidljivost. Vsako jutro, ko se zbudite, so videti povsem sveže, kot da so ustvarjena v tej noči in dokončana prav tega jutra. Sicer pa, kdo ne bi imel rad takšnih krajev? Bi nam brez njih Elitis lahko dal metaforo svojega slavnega verza? Pridi torej, da razgrneva luč / in prespiva sinjo svetlobo na kamnitih stopnicah avgusta.

Živahni arhetipi ljudi – domačinov, ki so nam jih približali grški dramatiki – so še prisotni na današnji agori. Trgovci z vinom in oljem, bankirji, ribiči, pustolovci, mornarji, včasih zgolj starci, ladjarji, kmetje, popi, pesniki in klošarji – vsa dramatis personae aristofanske scene je tukaj.
 

Kamor pridejo bogovi, da bi uživali v mesečini

Je zgolj naključje, da Tinos, Lurd sodobne Grčije, leži z obrazom v obraz z Delosom, tem Lurdom antike? Da so ravno prelepi Mikonos, to kubistično vas z razpršenimi sencami, ki se poigravajo, in kjer kolonade ulic vodijo dalje in dalje, počasi obračajoč se ponovno k sebi, poškodovale preštevilne noge oboževalcev? Zamislite si, da ste slikar ali pesnik in vam uspe, kar je nekoč uspelo Durrellu, namreč pobegniti strogim stražarjem in prespati na Delosu. Gledate sive barve sonca, ki tonejo v svetem jezeru, kjer je Leto rodila Apolona, in sedite na starih zidovih, prav v trepetu zelenega zraka, ki vam želi lahko noč, z zamegljenim kozarcem uza v roki. To je, kakor bi se naselili na mavrici.



Uživam v osamljenosti in vse bolj sem prepričan, da je v srcu skoraj vsakega Grka na Kikladih skrit menih, ki čaka, da se pojavi, ko pridejo usodni dnevi in mine mladost. Takrat vzame vrečo, steklenico uza in hleb kruha spravi v njo in s svojim čolnom odplove v svobodo. Vsak ima takšen kraj, za katerega ne ve prav nihče.

Tam razvije odejo za spanje in čaka na mesečino. Nato plava v morju v mesečini, kar je svetoval že stari doktor Asklepij, ker je okoli polnoči mesec tako bel in bleščeč. Ko spi, ga je strah, da ga prebudi krik morske ptice, ki mu pove, da lune ni več. Res je, domačini vedo. Ko turisti odidejo, pridejo stari bogovi, da bi uživali v mesečini. To se dogaja povsod v tem morju, v katerem se širijo krogi otokov – Kikladi.
 

Ostane melanholija

Na koncu melanholija vedno ostane. Kakor tolažba. Na Sirosu je živel filozof, ki je Pitagori povedal za krožnico. Melville je napisal sijajno pesem o pristanišču tega otočka. Nikoli nihče ne prihaja na Kitnos, ti pove prvi človek, ki ga srečaš tam, stari pop na oslu, ki se šopiri pod raztrganim sončnim dežnikom. Serifos v grozdni barvi je zgodba o siromaštvu in tišini, morda kraj za samomorilce in romanopisce. Na Folegandrosu je nekdaj živela slikarka Hloi Peploi, ki je tukaj sama preživljala leta.

Amorgos je Luc Besson izbral za svojo kultno Veliko modrino. In Ios – majhni Ios – pravijo, da je Homer prišel sem, da umre. Homerjev grob leži na pobočju gore Pirgos, trava šumi v severnem vetru in popotnik se ozira na vzhod, proti Mali Aziji in ravnicam Troje. Mir je. In popotnik na Kikladih res spi z mirnim spanjem otroštva.