Velikonočnice tudi letos za veliko noč ne bo več

Prve velikonočnice (Pulsatilla grandis), stepske rastline z vijoličnimi cvetovi, ki so zavarovane in uvrščene na rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst, so se v Boletini pri Ponikvi razprle že sredi januarja – a večina jih zacveti konec februarja in na začetku marca. Največje od štirih rastišč pri nas smo obiskali sredi cvetenja, še približno dva tedna bodo obiskovalci imeli možnost videti to redko rastlino, ki pa za veliko noč, po kateri se imenuje, ne bo več cvetela, je povedal Zlatko Zevnik, predsednik Turističnega olepševalnega društva Ponikva. Razlog je med drugim sprememba klimatskih razmer.

Boletina je manjši kraj severovzhodno od Celja, le nekaj sto metrov od središča kraja oziroma kilometer stran od cerkve sv. Martina na Ponikvi pa na travniku raste velikonočnica ali veliki kosmatinec; spada namreč v rod kosmatincev. Rastišče obsega 1,8 hektara in je največje od štirih danes znanih rastišč v Sloveniji (dve sta na Ponikvi pri Šentjurju, eno na Boču pri Poljčanah, eno pa je skrito) ter dosega skrajno jugozahodno mejo razširjenosti te rastline. Večji del rastišč je občina Šentjur leta 1993 zavarovala z občinskim odlokom, urejeno pa je bilo v okviru projekta Life med letoma 2005 in 2007. Občina je s koncesijo vzdrževanje velikonočnice predala TOD Ponikva.

Vandalizma skoraj ni več

Kot je pojasnil predsednik društva Zlatko Zevnik, prostovoljci pred cvetenjem postavijo zaščitno vrvično ograjo, informacijski kiosk, obiskovalce vodijo po rastišču ob koncih tedna, ko ga tudi fizično nadzirajo. Sicer že nekaj let niso zaznali izkopavanj te redke rastline iz družine zlatičnic, vse več pa je fotografskih navdušencev, ki za dobro fotografijo prestopijo ograjo (in mejo sprejemljivosti), s tem pa se poveča možnost, da kakšno rastlino poteptajo. Trganje cvetov in izkopavanje cvetlic je, ker je velikonočnica ogrožena in zaščitena, seveda prepovedano.

Največ napovedanih skupin imajo sicer konec tedna, a tudi na ponedeljek, ko smo obiskali rastišče, je bilo opaziti večjo skupino starejših obiskovalcev in nekaj manjših, ki so se sprehodile ob travniku in si ogledovale velike kosmatince, ki pritegnejo s svilnato žametnim stebelcem in močno vijoličnim cvetjem.

Vsakoletno štetje cvetov

»V štirih tednih, ko velikonočnica cveti, nas po grobi oceni obišče okoli 1500 obiskovalcev, nekaj jih je, kot lahko vidiva, tudi danes,« je dejal Zevnik in dodal, da med tednom prihajajo predvsem upokojenci in kakšna skupina šolarjev. Ob našem prihodu pa se je v Boletino pripeljal tudi Gregor Kalan z zavoda za varstvo narave, ki je med drugim pristojen za štetje velikonočnic po enotni metodi. Vsako leto namreč zavod pregleda in prešteje vsak kvadratni meter ter zapiše podatke. Na rastišču v Boletini je od 800 do 1700 cvetov, povprečno jih naštejejo okoli 900, je povedal Zevnik. V ponedeljek so našteli 1407 primerkov. Ta številka je odvisna predvsem od narave, suše, vlage, snega ... Za primer, na Boču, kjer je velikonočnica precej redka, opazijo le še okoli petdeset, morda sto vijoličnih cvetov na leto.

Pri tej rastlini se cvet razvije, še preden dobi liste. Cvet je zvonast in pokončen, kar je posebnost v družini kosmatincev, ki imajo praviloma povešene cvetove. Sestavljen je iz šestih svetlo vijoličastih listov, ki so na zunanji strani svilnato dlakavi. Zeleni listi se razvijejo po cvetenju in so dva- do trikrat pernato deljeni, lahko preberemo na informativni tabli ob začetku rastišča in v zgibanki. Plod je orešček z močno podaljšanim in kosmatim vratom za lažje raznašanje z vetrom. Z gibalnim mehanizmom se z ostro konico zavrta v tla do 20 centimetrov globoko.

V času zorenja plodov lahko steblo zraste tudi 60 centimetrov visoko. Ko semena poleti dozorijo, se začnejo počasi tvoriti cvetni brsti za prihodnje leto. Do konca poletja se cvetni listi že oblikujejo v močan popek, ki je pred zimo zavarovan z gostim dlakavim ovojem, kar omogoča cvetenje že v zgodnji pomladi. Tako veliki kosmatinec začne rasti že pod snegom, vsa rastlina je namreč porasla s svilnatimi dlačicami, ki jo ščitijo pred mrazom. »Poglejte, tam so že malce odcvetele, tam so še sveže in lepe vijolične,« je med sprehodom ob rastišču razlagal Zevnik.

Korenika je mnogoglava in zelo dolga, korenine pa, kot lahko preberemo v članku Velikonočnica (Pulsatilla grandis) na Boču botanika Jerneja Jogana z ljubljanske biotehniške fakultete, verjetno kot pri sorodni navadni velikonočnici segajo do meter globoko.

Kot je še povedal Zevnik, rastišča ne gnojijo, travo pokosijo enkrat na leto, konec julija, urejajo pa tudi grmovje, ki je razdeljeno na tri dele, vsako leto uredijo enega. Lani so poskusno na en del spustili čredo koz, da bi očistila travo in grmovje. A če bi na rastišče spustili preveliko čredo, bi lahko zemljo preveč poteptale.

Kot piše botanik Jogan, velikonočnici »ustreza predvsem karbonatna podlaga, skalnata, gruščnata pobočja ali rendzine z visoko vsebnostjo skeletnih delcev. Je konkurenčno šibka vrsta, ki dobro uspeva na pustih (nepognojenih) tleh, gnojenje ji ne škoduje neposredno, ampak omogoči bujnejšo rast drugim, konkurenčno močnejšim vrstam, ki velikonočnico postopno izpodrinejo«.

Na seznamu zavarovanih vrst od leta 1949

Velikonočnico, kot še piše Jogan v omenjenem članku, so na ozemlju današnje Slovenije zaradi redkosti odkrili razmeroma pozno. Prva najdba je s konca 19. stoletja, ko jo je v okolici Ptuja opazil J. Glowacki, rastišče na Ponikvi so odkrili okoli leta 1950. Že leta 1949 je rastlina prišla na seznam zavarovanih vrst. Na njem je ostala tudi v naslednji, močno okleščeni izdaji iz leta 1974. »Danes je na seznam uvrščena kot vrsta, za katero veljajo ukrepi za ohranjanje ugodnega stanja habitata rastlinske vrste, ter kot vrsta in njen habitat, ki je predmet okoljske odgovornosti. Hkrati je od 1989. kot prizadeta vrsta na rdečem seznamu in na njem ostaja tudi v drugi izdaji. Na seznamu evropsko pomembnih vrst, za katere je bilo ustvarjeno omrežje Natura 2000, je bila velikonočnica že pred pristopom Slovenije leta 2004, saj so ji prisodili naravovarstveni pomen v dotedanjih državah članicah. Prav tako je na listi bernske konvencije,« po različnih virih navaja Jogan.

O tem, kako dolgo velikonočnica živi, se ne ve veliko. To bi bilo mogoče ugotoviti z dolgotrajnim spremljanjem označenih rastlin, a če prvič zacveto v tretjem ali četrtem letu in so pri dolgotrajnem spremljanju posamezne rastline navadne velikonočnice dvajset let stari primerki imeli od 1,5 do 2 centimetra dolgo koreniko, zanesljivo živijo več desetletij, je zapisal Jogan.

Ponoči in v oblačnem vremenu cvetovi na pol zaprti

Rastline, ki zacvetijo takoj po umiku snega, predstavljajo tudi prvo ponudbo nektarja in peloda opraševalcem, kar je pomembno za obe strani. V nižinskih razmerah so glavni opraševalci velikonočnic čebele, takoj za njimi čmrlji. V sončnem vremenu so cvetovi velikonočnice široko odprti, v oblačnem in ponoči pa napol zaprti. Velikonočnica je izrazito svetloljubna rastlina, ki sicer lahko preživi celo več desetletij v zasenčenih razmerah, a ne cveti.