Domačija, kjer goste najprej pozdravi divjad

Prvi, ki na kmetiji Jelenov greben pod Olimsko goro oziroma Rudnico v kraju Olimje izrečejo toplo dobrodošlico, so jeleni dam­jaki in mufloni na travnatem grebenu. Nekateri počivajo na soncu, drugi raje v senci, nekateri pa se – lačni – takoj zapodijo naproti, ko »zavohajo« škrnicelj s koruzo. Več kot stoglava čreda divjadi je ena glavnih atrakcij domačije na Kozjanskem, nad katero skupaj z zaposlenimi bdi lastnik Borut Ježovnik.

Kot pravi, pri njih še vedno velja, da je gost kralj, a doda, da dokler se tudi obnaša »kraljevsko«. Domačijo v Olimju je od staršev prevzel leta 1983 in začel njihovo zamisel – da bi gojili šampinjone – tudi uresničevati. V naslednjih letih se je kmetija postopoma širila; nekdanji hlev so spremenili v gostišče, govedo so prodali in ga zamenjali z divjadjo, postavili so še več objektov: od nastanitvenih, trgovinice z domačimi in lokalnimi izdelki, kozolca, pod katerim prirejajo poročna slavja, velnesa in masažnega centra, vinoteke, čajnice, otroškega igrišča, planetarija Odiseja – to je ogromna kupola oz. 360-stopinjski sferični kino, v katerem si lahko obiskovalci ogledajo projekcijo potovanja po vesolju – do proizvodno-turističnega centra, ki so ga odprli oktobra lani in je sicer postavljen malenkost stran od gostišča.

Ob vikendih pokajo po šivih

Če so Terme Olimia prvi paradni konj teh krajev, je Jelenov greben drugi, pove lastnik Ježovnik. Olimje je sicer prepoznavno tudi po samostanu s tretjo najstarejšo lekarno v Evropi, kjer tamkajšnji patri minoriti nadaljujejo tradicijo patrov pavlincev in v zeliščnem vrtu gojijo več kot 200 vrst zdravilnih zelišč. Le nekaj metrov stran od samostana je Čokoladnica Olim­je, družinsko podjetje z ročno izdelanimi sladkimi dobrotami. Izdelke iz okolice, denimo zeliščne čaje patrov minoritov, je mogoče najti tudi v trgovini na Jelenovem grebenu, saj je, kot trdi Ježovnik, povezovanje turističnih ponudnikov v kraju osnova (dobrega) turizma in delovanja. Zato bi si želel, da bi jih bilo še več, saj sami ob koncih tedna le stežka ustrežejo vsem obiskovalcem. V soboto jih naštejejo okoli 2000, ob nedeljah celo tisoč več. Po njihovi oceni je lani na Jelenov greben prišlo več kot 140.000 gostov, kar je precej velika številka, glede na to, da so zaradi zaostrenih ukrepov vrata odprli šele 22. aprila.

»Med gosti je 60 odstotkov domačih, 40 pa tujih; med vikendi je razmerje približno enako. Danes imamo na obisku denimo Nemce, Avstrijce, Slovence in Italijane, ob koncih tedna je zadnje čase veliko Hrvatov. Konci tedna so zasičeni, a ljudje prihajajo tudi čez teden,« pojasni Ježovnik. In nekaj gostov, ki so že okrog 10. ure sredi tedna sedeli na prijetnem soncu, njegove besede potrdi. Tudi Ježovnik pravi, da morajo obiskovalci, če želijo dobiti pravo, umirjeno izkušnjo, priti med tednom. K strmi rasti domačih gostov so največ pripomogli turistični boni, prizna sogovornik in doda, da jim zaprtje k sreči ni pustilo velikih (finančnih) posledic.

Ljudje si zapomnijo prijaznost, domačnost

Da je gostišče zelo dobro obiskano, lastnik pripisuje temu, da so družinska kmetija (in tako bo, kot trdi, tudi ostalo) in da je vedno iskal zgled pri tistih, ki so pred njimi, denimo Avstrijcih. »Ko sem opazoval, kje stvari dobro delujejo, sem videl, da je to vedno tam, kjer gre za družinsko gostišče, kjer so bili lastniki vedno navzoči in zaposleni niso bili prepuščeni samim sebi. Nekdo od domačih je vedno zraven in skrbi za to, da gosta toplo sprejmejo, natakarje uči o stiku z ljudmi – prijaznost in domačnost, to si vsak zapomni, to je osnova. Nismo se trudili z arhitekturnimi presežki, ampak smo iskali dušo, da ljudje začutijo naravo in stik z živalmi.«

Teh je trenutno okrog 150, divjad pa ima najraje koruzo. Pred kratkim so uredili pešpoti do živali in pozivajo ljudi, da ne hodijo po travi – saj tudi živali potrebujejo mir. »Če je žival sita, se ti umak­ne, če je lačna, bo prišla k tebi,« pojasni Ježovnik. In če so verjetno med vikendi zelo site, so se med tednom, ko so videle škrniclje koruze v roki, na vso moč zapodile proti meni.

V gostišču je večina jedi priprav­ljenih iz divjačine in šampin­jonov. »Nekje 70 odstotkov je divjačine, tako je naravnan sam koncept gostilne, vse pa delamo sami, skoraj nimamo zamrznjenega programa,« pove lastnik. Kaj pa porečejo ljudje, ko se zavedo, da lahko na nekaj kvadratnih metrih divjad božajo in hranijo, nato pa jo pojedo v golažu ali zrezku? »Tako kot mi vzgajamo jelene, drugi vzgajajo piščance pa svinje, zajčke, koze. Prehranska veriga je široka, mi farme prioritetno nismo naredili za ubijanje in prodajanje. Pri nas ne boste videli, kako se kolje in strelja, to ni namen, tudi lovnega turizma pri nas že dolgo ni.«

Ob tem pokaže na travnike okrog gostišča, ki so očiščeni in popaseni. »Za vse to poskrbi divjad, zato je kmetija oziroma okolica tako urejena. Ko smo imeli z gobami preveč dela (šampinjone zdaj goji moja sestra), je bila naša misel, da se začnemo ukvarjati z nečim, kar od nas ne zahteva toliko časa in pozornosti. Z divjadjo imamo kakšne pol ure dela na dan.«

Izložbena okna v delavnice

Od osrednjega gostišča se zapel­jeva slab kilometer stran v pro­izvodno-turistični center, sodoben lesen objekt, v katerem je dišalo po sveže pečenih piškotih. »Pod to streho imamo vso našo proizvod­njo; iz tega centra izhajajo končni izdelki, ki jih ponujamo v naši trgovini,« pove vodja centra Sonja Kranjčec.

Obiskovalci lahko kupijo vstop­nico z vodenim ogledom ali ga opravijo s pomočjo aplikacije, na koncu pa jih čaka degustacijski meni. V delavnicah oziroma studiih, ki so kot izložbe, lahko gostje opazujejo, kako kuhajo marmelado in izdelujejo lesene in keramične izdelke – lahko pa se oblikovan­ja gline v sklopu delavnic naučijo tudi sami –, v posebej urejenih sušilnicah vidijo na stotine salam, skratka, dobijo vpogled v to, da je vse, kar je na voljo v gostišču ali trgovini, res narejeno pri njih.

O »skrivnostni« Rudnici

Na bližnji Rudnici je ena od zanimivosti Stolp zdravja in veselja. Zraven stoji koča Šmarnica, na najvišjem, 682 metrov visokem vrhu Plešivcu je tudi »tabernakelj« s steklenico sadjevca. Rudnica je res zanimiva, ker skriva vse polno poti, gozdnih cest, ki jih gozdarji dobro vzdržujejo in so primerne za sprehode. Tu se lahko »skrije« tisoč ljudi, a ker je območje tako prostrano, lahko vsak uživa v njegovi spokojnosti.