Nekoč na vrh Rifnika zaradi nevarnosti, zdaj zaradi razgleda

Nekaj manj kot 570 metrov visoki Rifnik na severnem obrobju Kozjanskega ni le priljubljena pohodniška točka s čudovitim razgledom na Šentjur z okolico, temveč bogato arheološko najdišče. Vrh rifniške vzpetine je bil naseljen že v petem tisočletju pred našim štetjem, v obdobju mlajše kamene dobe, in odtlej skozi vsa pomembnejša zgodovinska obdobja. Na vrhu markantnega hriba je arheološki park, ki leži na mestu največje poznoantične naselbine na Slovenskem in je odprt vse leto.

V parku si je mogoče ogledati temelje dveh starokrščanskih cerkva, sedmih hiš in obzidja s stražarnicami. V rekonstruirani prazgodovinski hiši je na ogled tudi manjša predstavitev izkopanih ostankov prastarih prebivalcev Rifnika, v središču Šentjurja, v Zgornjem trgu nasproti cerkve sv. Jurija, pa je na razstavi Rifnik in njegovi zakladi več kot 600 eksponatov.

Številni predmeti za vsakdanjo rabo

Nad arheološko razstavo bedi Pokrajinski muzej Celje. Čeprav so se dela arheologov, ki Rifnik raziskujejo že od sredine prejšnjega stoletja, leta 2010 ustavila, so lani sklenili posodobiti šentjursko muzejsko zbirko. Novo postavitev je zasnovala kustosinja in arheologinja dr. Maja Bausovac, pri čemer je poudarila nekaj ključnih podatkov o bogatem rifniškem najdišču. Pomembno ni le zaradi vrednosti izkopanin, ampak zaradi številnih najdenih preprostih predmetov za vsakdanjo rabo. Ti nam s svojo izpovednostjo približajo življenje prastarih prebivalcev vrha, ki daje s stožčasto obliko dolini reke Voglajne posebno mikavnost. Na severnem pobočju so razvaline gradu iz 14. stoletja, ki je bil nekaj časa v posesti Celjskih grofov.

»Iz mlajše kamene dobe ni veliko odkritega. Našli so ostanke naselbinske jame, v kateri se je ohranilo nekaj orodja in keramike, kaj drugega pa ne, zato ne moremo z gotovostjo reči, da je bila v tistem času na vrhu Rifnika naselbina, toda sledovi poselitve zagotovo so. Podobno za keltsko obdobje ni dokazov o naselbini,« ob razstavljenih predmetih pojasnjuje kustosinja.

Najstarejše sledi človekovega bivanja na Rifniku je odkril Lojze Bolta, drugi od treh najpomembnejših raziskovalcev Rifnika, poleg Walterja Šmida (med drugo svetovno vojno) in kasneje Darje Pirkmajer. Pod ostanki naselja iz starejše železne dobe je našel vrsto keramičnih fragmentov značilnih oblik in okrasa.

V bronasti dobi Rifnik ni bil naseljen. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so na vzhodnem vznožju v vasi Črnolica pod gomilo iz starejše železne dobe odkrili nekaj ostankov iz srednje bronaste dobe. »Umrlih namreč niso pokopavali znotraj naselbine. V starejši železni dobi, ko je bila na vrhu Rifnika naselbina, so jih pokopavali najprej v žare, nato v gomile na pobočjih in ob vznožju Rifnika,« razlaga arheologinja.

Obrambna linija za širše območje

Prav naravne danosti hriba so ljudem omogočale preživetje tudi v najbolj kritičnih zgodovinskih obdobjih. Kot pojasnjuje sogovornica, je bilo zlasti v starejši železni dobi in pozni antiki pomembno, da so imeli ljudje kraj, ki je bil že naravno zavarovan. Teh naselbin je bilo več: »V pozni antiki poznajo lokacije številnih naselbin tukaj naokrog, poleg Rifnika so to še Vipota, pa Tinje nad Loko pri Žusmu, Donačka gora, Ajdovski gradec, Gradec pri Praprotnem. To so naselbine na hribih, nekatere na bolj skritih legah, druge na bolj izpostavljenih. Med slednjimi je Rifnik. Verjetno je tod potekala alternativna pot z vzhoda oziroma severovzhoda proti Celei. Tukaj so lahko nadzirali pot, in če so videli, da se bliža nevarnost, denimo vojska, so se z dimnimi signali opozarjali med seboj. Torej je celotno območje delovalo kot obrambna linija za zaščito. V mirnem času, denimo rimskem in keltskem, pa so se naseljevali v dolinah, saj je bilo to lažje, poleg tega je bila zraven voda. Na Rifniku so imeli cisterno. Če ni bilo potrebe, ljudje niso živeli na hribu, tudi danes vrh Rifnika ni naseljen.«

Na vrhu danes vidimo ostanke večje naselbine iz pozne antike, v rimskem obdobju je bilo tu po vsej verjetnosti svetišče s spremljevalnimi objekti. V pozni antiki so zgradili zgodnjekrščanski cerkvi in mogočno obzidje s stolpi. Na južnem pobočju hriba je tudi grobišče, ki kaže na precejšnjo etnično raznolikost prebivalstva v tistem času.

Tempelj, posvečen lokalnemu božanstvu

»V antičnem obdobju naj bi na vrhu Rifnika stal tempelj, najverjetneje posvečen Akvoniju. Domnevno gre za lokalno božanstvo, ki se pojavlja samo na Rifniku in nikjer drugje, najbrž je bilo to staro keltsko božanstvo. Na vrhu hriba so našli tri žare z napisi, posvečene temu božanstvu,« pojasnjuje arheologinja.

Na razstavi v Šentjurju sicer vidimo številne predmete, od orožja in orodja, nakita, keramičnih loncev in žar do kopije bronastega kipca mladeniča iz Podgorja pod Rifnikom. Med izstopajočimi sta še bronasta kotlička, ki so ju našli skrita. »Verjetno je lastnik zbežal in ju ni mogel vzeti s seboj, pa ju je zakopal, a se očitno ni vrnil. Kotlička so našli v 90. letih prejšnjega stoletja.« Tu sta še trinožnik z nogicami v obliki človeških in ostanek pladnja s ptičjimi glavami – to so predmeti, uvoženi iz etruščanskega prostora, ki so jih uporabljali ob posebnih priložnostih.

»Nakit in orožje so odkrili predvsem v grobovih, v naselbinah pa je bilo več ostankov keramičnega posodja. Ker so ti ljudje verjeli v posmrtno življenje, so svoje mrtve v času kulture žarnih grobišč pokopavali v keramične žare in dodali še predmete, ki so jim pripadali, pri ženskah nakit, pri moških orožje, ter hrano in pijačo. Pomembnim veljakom pa naj bi sledile tudi najljubše žene. Da so v tem delu svetu živela plemena, ki so to počela, je pisal že Herodot. In res sta bili na Rifniku najdeni dve žari z moškimi in ženskimi predmeti. Torej sta bila v grobu pokopana oba. Zakaj? Lahko da sta med vojno, epidemijo ali v kakšni nesreči umrla skupaj, lahko pa, kot pravi stari vir, ga je najljubša žena spremljala v posmrtno življenje …«

Skrivnostna ženska z Rifnika

Iz pozne antike pa je sarkofag, v katerem so odkrili žensko, edino, ki je bila pokopana znotraj naselbine oziroma v cerkvi. »Sarkofag je bil očitno namenjen prav njej, saj se ji je prilegal. Sicer ne vemo, kdo je bila ta skrivnostna ženska. To smo poskušali ugotoviti že v skupni medmuzejski razstavi Ženske zgodbe in prišli do sklepa, da je bila morda svečenica ali donatorka, ki je namenila denar za obnovo cerkve in so jo v zahvalo pokopali na tem mestu. V isti grob je bil pozneje pokopan še 17-letnik, vendar ni znano, ali sta bila v sorodu. To poskušajo ugotoviti v okviru mednarodnega projekta HistoGenes, pri čemer bodo morda z analizo DNK odkrili, ali je bila med njima genska povezava.«

Kot pojasnjuje Maja Bausovac, so na Rifniku živeli običajni ljudje, ki so potrebovali prostor, kamor so se zatekli v času nevarnosti. Glede na velikost poznoantičnega obzidja, katerega ostanke danes vidimo v arheološkem parku, je bila poznoantična naselbina dosti večja. Hiš je bilo več, a ker so bile morda lesene, jih je v arheološkem zapisu težko prepoznati.

Ob nevarnosti so se na vrh verjetno zatekli tudi okoličani. »Prostor je deloval kot celota, nekje v okolici so morale biti lončarske in druge delavnice, posamezne kmetije in podobno.« Danes je obzidje tudi zanimivost za najmlajše in druge pohodnike, saj pot na vrh ni prav zahtevna. Toda danes se pohodniki nanj ne zatečejo zaradi nevarnosti, temveč ga obiskujejo zaradi arheološkega parka in prostranega razgleda na Šentjur z okolico.