Pariz: Najlepše mesto – skozi rožnata očala

Če Dunaj velja za svetovnega prvaka v kakovostnem življenju in Rim za večno mesto, se Pariza drži več oznak: denimo mesto luči, prestolnica mode, najlepše mesto na svetu. O njem ni težko romantizirati – že tako je očarljiv, idealizirane predstave o njem pa se napajajo zlasti v umetnosti in z njo povezani zgodovini. Tja vsak pride iskat svoj Pariz: nekateri ga zapustijo srečni, drugi razočarani, nekateri ostanejo za vedno.

Pohajkovanje, obvezni »šport« pariškega vsakdana

Še vedno včasih pomislim, kako bi bilo, če bi se za to odločila, a povsem zadostuje že zveza na daljavo: on je tam, jaz pa se k njemu vračam. Zanimivo, v karakterizaciji mest, ki sem jo zasledila, ga je nekdo opisal kot mlajšega moškega v razmerju s starejšo žensko.

Kot je običajno v zaljubljenosti, svojo fascinacijo nad Parizom težko pojasnim, a kakor mi pripovedujejo, sem že zgodaj naznanila, da bom tam študirala in živela. Klišeje na stran, posebej blizu mi je tudi zato, ker je bil moj prvi stik z jezikom in kulturo, ki me vsakodnevno spremljata še danes, vse skupaj pa me je odločilno zaznamovalo ter mi še bolj odprlo okno v svet.

Moja mala predolimpijada

Povezovalnost kulture

Delno ima za to z mednarodnimi študijskimi oziroma delovnimi izmenjavami zaslugo tudi Evropska unija. Dvajset let je, odkar smo vstopili vanjo, 20. marca, na dan frankofonije oziroma francoskega jezika, pa sem ugotovila, da se ga prav tako dolgo učim. Pogosto je slišati, kako je melodičen in lep, a tako težek in zapleten, da se ga marsikdo ustraši in se od njega odvrne, namesto da bi se z njim spoprijel. Tako mu ostanejo filmi, glasba, literatura v francoščini, ki imajo tudi pri nas stalno in naklonjeno občinstvo.

Svojevrsten fenomen so pri tem prevajalke in prevajalci: spretni, zagnani, ažurni in dosled­ni konsistentno razveseljujejo slovensko bralstvo z novimi ali osveženimi prevodi ter jih seznanjajo tako s klasično kot sodobno francosko in frankofonsko knjižno produkcijo. V zadnjem času navdušujejo avtorji, kot so Édouard Louis, Velibor Čolić, Hervé Le Tellier in Virginie Despentes; nedavno smo dobili integralni prevod Montaignovih Esejev (Branko Madžarević, Beletrina, 2023) in posodobljenega Flaubertove Salambo (Saša Jerele, Beletrina, 2023).

Ob plodnem letu kar dve nagradi

Velja pa tudi obratno: ne bom pozabila trenutka, ko sem v izpostavi Sorbone v 17. pariškem okrožju prvič stopila v knjižnico in ugledala sicer skromen, a za majhno radost dovoljšen nabor prevodov slovenskih del v francoščino. Tam so bili Pahor, Jančar in Bartol, vsi v prevodih Andrée Lück-Gaye. Lani je za svoje delo prejela najvišjo francosko prevajalsko nagrado. »Ponosna sem, da sem jo prejela, in še posebej vesela, da je slovenska literatura prepoznana po zaslugi mojega dela,« je takrat povedala za Delo. Predsednica žirije, ki ji je nagrado podelila, pa je dejala, da je Andrée Luck-Gaye »več kot prevajalka – ne le da se je lotila prevajanja iz 'redkega' jezika, temveč je pripomogla k odkritju besedil, ki bi sicer francoskemu bralstvu ostala nepoznana«. Med »njenimi« avtorji so med drugim še Florjan Lipuš, Miško Kranjec, Matjaž Kmecl in Aleš Debeljak.

V Franciji letos obeležujejo 150 let impresionizma. Vplival je tudi na naše slikarje; leta 2013 so jih razstavljali v Grand Palaisu. FOTO: Nina Gostiša

In tako kot v Sloveniji kulturno diplomacijo aktivno, pestro in zato uspešno izvaja francoski inštitut, je v tistem času v Parizu odmeval projekt Narodne galerije. Do razstave Slovenski impresionisti in njihov čas (Les impressionistes slovènes et leur temps) v Petit Palaisu sem se prebila s težavo, promet na Elizejskih poljanah je bil oviran zaradi priprav na parado ob dnevu Bastilje. Ko sem v julijski vročini le prikolesarila do nje, sem dobesedno ujela njene zadnje minute. Navdala me je z velikim ponosom. Umetniška smer, ki je s Clau­dom Monetom na čelu navdihnila tudi naše ustvarjalce, letos praznuje 150 let, z veliko razstavo Pariz 1874 – Izum impresionizma so se ji poklonili v muzeju Orsay.

V znamenju starih mojstrov in modernizma

Ugodnosti in tegobe

Medtem ko vstop na takšne in podobne razstave danes lajša novinarska izkaznica, ga je takrat ne le študentski status, ampak tudi članstvo v EU. Za prebivalce držav članic, mlajše od petindvajset let, je bil v državnih muzejih brezplačen. Tako sem lahko večkrat kar mimogrede skočila na sprehod po Louvru, da pozdravim svoje najljubše umetnine; s prijateljico iz Ljubljane, ki je bila sočasno na izmenjavi, sva nekoč v enem dnevu brezplačno obredli znamenitosti, ki ponujajo krasen pogled na mesto: notredamsko katedralo, Slavolok zmage in Eifflov stolp.

Slavolok zmage stoji na stičišču več kot desetih avenij; pod njim večkrat potekajo spominske slovesnosti. FOTO: Gonzalo Fuentes/Reuters

Posebnega stika s Slovenci, razen s kolegicami z ljubljanske fakultete, sicer nisem iskala, saj se mi zdi prav in veliko bolj vznemirljivo izstopiti iz mehurčka, iz cone udobja. Cilj je bil izkusiti tamkajšnje življenje, študijski sistem, vaditi jezik in samostojnost. Zabava, tako značilna za študente na izmenjavi, je bila prej posledica kot prioriteta, a bilo je je dovolj, da smo lahko ovrgli prepričanje, da nočno življenje v Parizu ne obstaja ali da je vsaj precej bolj dolgočasno od tistega v, denimo, s hitrim vlakom le dve uri oddaljenem Londonu.

Veliko težje kot zabavo, najtežje, pravzaprav, je bilo v Parizu – à propos, veliko je tujcev ali Francozov iz province, za to pa šteje vse izza njegovih predmestij – najti stanovanje. Tamkajšnji trend je ujel Ljubljano: povpraševanje presega ponudbo, cene so visoke in za ponujeno pogosto nerealne, pogoji najemodajalcev nemogoči in izključujoči, ljudje prisiljeni v kompromise, neprimerne za njihovo starost ali status. Za posebnost veljajo miniaturni in natrpani studii za vrtoglavo ceno ali tako imenovane sobe za služkinje s sanitarijami na hodniku in po možnosti v večnadstropnih stavbah brez dvigala. Nekaj takšnega je, sicer v zameno za inštruiranje otroka znane igralke, doletelo škotskega kolega, ki si je testenine zato kuhal kar v grelniku za vodo, medtem ko sem sama, hvala bogu, z nastanitvami vedno imela srečo: bile so dostopne, spodobne in dobro locirane.

Impozantni Eifflov stolp je ena najbolj precenjenih znamenitosti, a v spominu mi bo ostal obisk drsališča v njegovem prvem nadstropju. FOTO: Ludovic Marin/AFP

Nenapisana, a jasna pravila

S sostanovalci tako v študentskem domu kot dobro leto pozneje v stanovanju smo se radi primerjali z liki iz filma Cédrica Klapischa Auberge espagnole (Španska krčma, 2002) o skupini mladih iz različnih držav, ki si v tuji deželi delijo dom, odnose in medsebojno razumevanje pa gradijo tudi ob spoznavanju nacionalnih lastnosti in mentalitet ter potrjevanju ali razgrajevanju stereotipov.

Že v Ljubljani sem med študijem dobila vtis, da so najbolj mobilni Španci. Veliko jih je bilo tudi v Parizu, med njimi moja sostanovalka, ki se je prav tam, sredi študija jezikov, odločila za kuharsko kariero. Najbliže sem si bila sicer z Nemci in Italijani. Po vseh teh letih smo z nekaterimi občasno še vedno v stiku, in kot je film Auberge espagnole dobil nadaljevanji (Les Poupées russes, Ruske lutke, 2005, in Casse-tête chinois, Kitajska sestavljanka, 2013), to velja za nekaj zgodb z izmenjave: kar nekaj parov, ki so se tam spoznali, je še skupaj, nekateri so že poročeni in imajo otroke.

Druženje je bilo naravno in spontano, ker smo bili del iste skupnosti, vendar je bil še en razlog: tudi če si si želel družbe Francozov, je bila precej nedostopna in nedosegljiva. Kako živijo, si tako lahko opazoval le od zunaj, čeprav si bil del njihovega okolja; njihovih navad pa se navzel le s posnemanjem – poljub na lice ob pozdravu, ljubezen do piknikov, apéro ... K sreči sem nekaj »lokalcev« poznala že od prej in se v okolje hitro vklopila, s prijatelji od vsepovsod pa so nam bili tako ali tako ljubši kraji, kamor so zahajali oni in ne drugi mednarodni študentje.

Če pri Francozih kaj cenim, je to denimo redna raba preprostih, a pomenljivih vljudnostnih fraz, kot so dober dan, prosim, hvala, oprostite in vikanje (sic!), kar včasih pogrešam doma. Obenem pa ravno za Parižane velja, da so vzvišeni, nesramni in nejevoljni ter da se ves čas pritožujejo. Še v metroju veljata nenapisani pravili: ne glej jih v oči, ne nasmihaj se jim.

Včasih se vprašam, ali je z mano kaj narobe, oziroma se slepim, da tega še nisem doživela. Nasprotno: s pridom kdaj prav z mislijo na Parižane opazno prhnem in zavijem z očmi, če me kaj nervira, zavedajoč se, da je tu neprimerno, tam pa povsem sprejemljivo. Čeprav stežka, si se navadil tudi na nadloge, kot so zloglasne pršice in podgane.

Do pandemije koronavirusa je knjigarna Shakespeare & Company sprejemala prostovoljce in (v zameno za nekaj ur dela) začasne prebivalce. FOTO: osebni arhiv Ni. Go.

S prvimi sicer nimam neposrednih izkušenj, smo pa zato morali po pritožbah avstralske kolegice nekoč izprazniti knjigarno Shakespeare & Company in zaradi dezinfekcije noč preživeti drugje. Enkrat za spremembo me takrat ni zbudilo bučanje zvonov Notre-Dame z druge strani Sene, medtem ko smo podgane srečali vsakokrat, ko smo s steklenico vina, boemi, posedali na njenih bregovih po zaprtju knjigarne ali ob zidu poleg nje z uporabniškim imenom in geslom, ki ju je delil cel Pariz, lovili wi-fi.