Moja mala predolimpijada

Čez točno en mesec, 26. julija, se bodo v Parizu začele poletne olimpijske igre. Francoska prestolnica jih bo gostila tretjič v zgodovini in prvič po stotih letih. Lahko bi rekli, da se na neki način vračajo domov: pred 130 leti je namreč Pierre de Coubertin, Francoz, prav v Parizu, v prostorih znamenite univerze Sorbona, ustanovil Mednarodni olimpijski komite (MOK) in s tem obveljal za očeta sodobnih olimpijskih iger. Dve leti po ustanovitvi komiteja so se prve zgodile v Atenah.

De Coubertin je bil tudi »mirovni aktivist«, kot ga je na spominski slovesnosti ob obletnici ustanovitve MOK na Sorboni minuli konec tedna označil njegov predsednik Thomas Bach, rekoč, da je njegova vizija o boljšem svetu, ki ga gradi povezovalna moč športa, še bolj aktualna kot kdaj prej.

Pariz bo olimpijado gostil tretjič; nazadnje jo je leta 1924. FOTO: Sarah Meyssonnier/Reuters

V tem je že nekaj resnice, a daleč so časi, ko so se v času olimpijskih iger prekinjale vojne in je za nekaj časa zavladal (navidezen) mir. Pa tudi, če bi bilo tako še danes – kolikšen predah in olajšanje bi takšna »začasna prekinitev ognja« prinesla izčrpanim in trpečim v Gazi, Ukrajini in drugod v razmerju s tesnobo in grozo pred vnovičnimi spopadi, ranami, izgubami, potem ko bo veselja konec?

Za novice iz tistih krajev imam vse manj želodca in vse manj solza – ne pa tudi srca. A če sem še do nedavnega verjela, da je moja človeška dolžnost, da ne gledam stran, sem se sprijaznila s tem, da je včasih pač treba: za zdravje. To izbiro imamo. Čeprav so dogodki, ki naj bi promovirali najplemenitejše vrednote, od Evrovizije do olimpijskih iger, že večkrat dokazali prav nasprotno, se bom utripu zadnjih za nekaj dni vseeno prepustila – ker je Pariz pač tudi malo moj. Ko bom deset dni pred olimpijskimi igrami tam spremljala mimohod olimpijske bakle, bom v njenem plamenu iskala iskrico upanja, da bo človeštvo, sploh odločevalce, naposled – upam, da kmalu – le srečala pamet.