Epilog o lepem peku

Ena od najlepših lastnosti pravih prijateljstev je, da lahko od zadnjega klica ali srečanja mine precej časa, pa se bo ob naslednjem zazdelo, kot da se je zgodilo včeraj. Nadaljuje se tam, kjer je zastalo, in tudi če se je vmes veliko spremenilo, bo to komaj opazno, ker je vez ne glede na vse tako močna. To se mi je znova potrdilo v zadnjih dneh, ko sem po zame dolgem, predolgem času obiskala Pariz, mesto, ki me je izoblikovalo, in se srečala z nekaj starimi prijatelji. Obenem je bil strah, da se v njem ne bom več znašla ali da se je v njem spremenilo več, kot bi lahko prenesla, kot pravi Baudelaire v pesmi Albatros, odveč. Na trenutke se je zdelo, da me je mesto prijelo za roko in me samo vodilo po svojih ulicah, avenijah, bulvarjih, mimo krajev, ki so mi blizu in kjer sem se pogosto zadrževala, in mi pomirjujoče šepetalo, v redu je, samo jaz sem.

Niz sinhronicitet, ki sem jih bila tam tako vajena, se je sprožil zelo hitro, in takrat sem vedela, da sem spet doma. Ob vsem tem me je glodala radovednost, kaj se je zgodilo z lepim pekom Timothéejem, pri katerem sem več let zapored kupovala pains au chocolat in magdalenice, oblite s čokolado. Pred Boulangerie moderne, ki jo zdaj oglašujejo kot »pekarno iz Emily v Parizu«, se k sreči ni vila dolga kača, običajen dan v petem okrožju pač. »Hvala in lep dan,« mi je ob plačilu čokoladnega žepka dejala prodajalka. Zahvalila sem se ji in dejala: »Imam eno vprašanje, malo je hecno, pa vendar: pred leti je tu delal neki Timothée ...« »Timothéeja ni več,« je odgovorila prodajalka, »na njegovo prošnjo sem mu dala odpoved, ni več hotel delati tukaj«. »Kdaj pa je to bilo?« »Pred šestimi leti,« je povedala. »Velja, hvala, lep dan,« sem ji odgovorila in se na poti do knjigarne Shakespeare & Company muzala še lep čas, saj je prav toliko časa minilo, odkar sem bila nazadnje tam.