Pains au chocolat*

»En kaj?« je odgovorila prodajalka. »Čokoladni žepek*,« sem zdrdrala. Ko sem živela v Parizu, so bili pogosto del mojega vsakdanjika, skupaj z magdalenicami, oblitimi s čokolado. Vsake toliko sem jih prinesla kolegom v knjigarni Shakespeare & Company.

Ker sem v njej preživljala poletje, se je vsa čokolada na kratki poti do tja stopila, a jim to ni pokvarilo veselja. Najraje sem jih kupovala v petem okrožju, korak od Panteona, v imenitni pekarni z zlatorjavim pročeljem. Še toliko raje, kadar mi jih je čez pult podal lepi Timothée.

Tam je delal v času obeh mojih daljših bivanj v mestu in nekaj rednih obiskov, ki so sledili. Vsak obisk te pekarne je bil tako svojevrsten dogodek, poln pričakovanj, da bo pogovor stekel dlje od Ça va? (kako gre) in Passez une bonne fin de journée (imejte lep preostanek dneva), obenem pa pričakovanj mojih sostanovalcev, da bodo zaradi filmske pariške romance vsako jutro deležni škatle svežih pekovskih izdelkov.

Timothée le boulanger (pek) smo ga klicali, ker se je rimalo in smo se pri tem zelo zabavali. Tako sem se ob gledanju Emily v Parizu nekoliko poistovetila z glavno junakinjo, katere simpatija, chef Gabriel, dela v restavraciji, ki stoji poleg omenjene pekarne. Tudi ona je tja zahajala po čokoladne žepke.

Ko se jih trudi naročiti po francosko, jo prodajalka prijazno opomni, da so moškega spola, ne ženskega. Francozi spoštujejo svoj jezik. Zelo cenijo, če znaš vsaj kaj povedati, vendar popravijo vsako napako, pa če jih za to prosiš ali ne.

A v nasprotju z Emily je možnost moje pariške romance obtičala na drugi strani prodajnega pulta in pri nekaj izmenjanih sporočilih. Sostanovalci so le zavili z očmi: »Ah, saj bi ti lahko ponudil le pains au chocolat.«