Milenko Aćimović: Za kapetana so me izbrali igralci na avtobusu

»Zbudil sem se in rekel soprogi, gremo domov,« je Milenko Aćimović, eden od najbolj prepoznavnih nogometašev prvega rodu selektorja Srečka Katanca, svoj pogled v kariero in obdobje po njej v Delovem nogometnem podkastu VAR začel pri koncu. Na Dunaju! Ljubljančan, ki je preko očeta, nekdanjega ekonoma pri Olimpiji v obdobju nekdanje skupne države, neizbrisno povezan z Olimpijo, je mož, ki mu je sojeno, da piše slovensko nogometno zgodovino.

Znameniti ali kar najbolj prepoznavni gol v dodatnih kvalifikacijah za uvrstitev na prvo veliko tekmovanje slovenske reprezentance proti Ukrajini na Plečnikovem štadionu bi nemara veljalo zaščititi kot »kulturno dediščino«. Gol s skoraj polovice igrišča je Slovenijo 13. novembra leta 1999 z debelimi črkami zapisal na, ne le na nogometni zemljevid sveta, temveč kar na splošnega. Zaznamoval je tudi Aćimovićevo kariero.

Voditeljske izkušnje je Milenko Aćimović nabiral tudi pri Olimpiji, kjer je bil krajši čas športni direktor.FOTO: Mavric Pivk/Delo

Ševčenko mi je rekel, da si ne zaslužim njegovega dresa

»Tudi življenje v Sloveniji. Še zdaj na vsakem koraku srečujem ljudi, ki so bili na tej tekmi. Ne govorim o ljudeh, ki so jo spremljali preko televizijskih zaslonov, ampak so bili dejansko na tekmi. Zdi se, kot da je bila takrat za Bežigradom vsa Slovenija. Takrat sem jadral na valovih dobrih iger. Šele po koncu kariere sem obdobje, ko smo se uvrščali na velika tekmovanja, videl in podoživljal drugače. Ampak po drugi strani mi gre ta gol po malem na živce. Zdi se, kot da sem zabil le enega. Bilo pa jih je še nekaj. Recimo, podobno pomembnega sem zabil v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2002 proti Romuniji. Z glavo, zame je bil zahtevnejši, težji. Da, gol proti Ukrajincem je v ospredju, pa tudi tisti proti Manchester Unitedu v ligi prvakov,« se je v »zlato obdobje« vrnil 48-letni direktor slovenskih reprezentanc in razkril anekdoto. »Na eni od dobrodelnih tekem, na kateri je bil tudi Andrej Ševčenko, sem ga zaprosil za dres. Zabrusil mi je, da si ga ne zaslužim. Seveda sem ga dobil,« se tudi slavni Ukrajinec še kako dobro spomni, koliko gorja je Ukrajincem povzročil takrat komaj 21-letni slovenski reprezentant.

Rusiji zabil z bele točke, Manchester Unitedu za zgodovino

Aćimović je opozoril na gol, ki je bil prav tako poseben in je imel zanimivo ozadje. »Enajstmetrovka proti Rusiji v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Težko si je zdaj predstavljati, kako sem si drznil vzeti žogo v roke in izvesti kazenski strel v zadnji minuti, pri 22 letih. Izvedel sem ga brez enega samega odstotka negativnega razmišljanja. Vratarja sem počakal, on je šel v svojo smer, tako da sem z žogo lahko počel, kar sem želel,« je bil utrinek, ki ga ne bo pozabil. Zakaj? »Takrat ni bilo Zlatka Zahovića v zasedbi. Niti nisem bil izbran za izvajalca. Kar vzel sem žogo, nihče se ni pritoževal, kot da je meni avtomatično pripadla ta odgovorna naloga. Ker imam Zahovićevo nasledstvo.«

V dresu Lilla je Milenko Aćimović pred 75.000 gledalci na Stade de France odločil zmagovalca proti Manchester Unitedu v ligi prvakov. FOTO: Charles Platiau/Reuters Pictures

Aćimović je v pogovoru natančno pojasnil, kako se izvaja enajstmetrovka, kako se odloča vratar, kako strelec.

Lepi trenutki se ne pozabljajo. Gol, ki ga je na Stade de France v Parizu 2. novembra leta 2005 zabil slavnemu Manchester Unitedu, ko ga je vodil sir Alex Ferguson, prvi zvezdniki pa so bili Ruud van Nistelrooy, Wayne Rooney in velikan v nastajanju Cristiano Ronaldo, je Lillu prinesel največjo zmago v zgodovini. »Do nedavnega,« je hitro razblinil ugibanja, ali je res.

Milenko Aćimović je v karieri igral za Olimpijo, Crveno zvezdo, Tottenham, Lille, Al Ittihad in Austrio Dunaj. FOTO: Marko Feist/Delo

»Lansko leto sem bil med povabljenci ob 80-letnici kluba. Moj gol so razglasili za najpomembnejšega, za največjo zmago v zgodovini. Dokler nekaj dni pozneje ni padel Real,« ni več »lastnik« najpomembnejšega klubskega gola Aćimović, ki je v Francijo prišel iz londonskega Tottenham. V Anglijo se je preselil iz Crvene zvezde.

Angleško poglavje ni imelo veliko nogometnih presežkov, a je bilo tudi obdobje, ko je dobro spoznal takrat trenerja slovitega kluba in pozneje selektorja Anglije Glenna Hoddla.

»Mislim, da me je on kar dobro poznal in razumel. Že prej sva imela kar nekaj prijetnih pogovorov. Zanimivo je bilo pred eno od tekem slovenske reprezentance. Delegacija Tottenhama je prispela v Slovenijo. Ko so izvedeli, da me Katanec ni uvrstil v začetno enajsterico, so bili začudeni. Tudi zame je bilo zelo pomembno, prestop še ni bil realiziran. Toda Hoddle me je pomiril. 'Ne skrbi, natančno smo te spremljali že prej, zadeva je že zaključena, prišli smo ti izreč dobrodošlico,' mi je rekel. Tudi v Londonu sva dobro sodelovala, razumel je, s čim se srečujem, dopuščal mi je dva ali tri dni za odhod v Slovenijo. Vedel je, kako zahteven je preskok iz srbske lige, na primer, v derbi proti Chelseaju ..." je pohvalil nekoč odličnega zveznega igralca, ki mu sicer v Angliji ni dal veliko priložnosti.

»Morda bi se obrnilo drugače, če ne bi zgrešil 'zicerja' proti Fulhamu. Pri tem, zakaj sem imel težave s prilagajanjem na angleški nogomet, ki je bil res drugačen in mi ni bil pisan na kožo, so imeli težave tudi drugi prišleki,« je še ena majhna podrobnost, ki lahko vpliva na razvoj kariere na bolje. Aćimovićeva je dobila francosko nadaljevanje, čeprav ... »Vsi so se spraševali, kaj mi je treba selitve v Francijo. Dopovedovali so mi, naj raje ostanem v Londonu, dokler imam pogodbo, saj da sem dovolj dobro plačan,« je povedal in trenersko poglavje dopolnil tudi s priznanjem, da je eden od najslavnejših trenerjev z območja nekdanje Jugoslavije Vahid Halilhodžić, ki je bil krivec za njegov odhod v Savdsko Arabijo h klubu Al Ittihad, kjer je pozneje kratek čas deloval tudi Matjaž Kek, res poseben trener. Da so njegovi trdi prijemi resnično zahtevni.

Poškodba je preprečila prestop v Španijo

Tudi Aćimović sodi v kategorijo igralcev, ki so imeli preveč težav s poškodbami, te pa so narekovale njihove kariere. Zaradi zloma gležnja v obdobju, ko je bil pri Lillu vse boljši, je šla krivulja kariere počasi navzdol.

»Pred nesrečnim trenutkom sem bil že pred odhodom v Španijo. To so bile moje sanje, prepričan sem bil, da bi v Španiji lahko užival in igral najboljši nogomet. Pripravljen sem bil za ta preskok. Želeli smo izsiliti prestop, a se s tem niso strinjali pri Lillu. Po koncu sezone bi lahko šel. Potem pa se je zgodilo, skoraj leto dni sem bil brez nogometa ...«

»Težko se je bilo vrniti. Vsi so vedeli za mojo poškodbo in vsi so zahtevali testiranja. V Evropi nisem mogel najti kluba, nisem mogel verjeti, da je v Evropi to možno. Potem je prišla Halilhodžićeva ponudba, poklical me je. Sprva sem mislil, da me vabi v Turčijo, ker je takrat treniral Trabzonspor. Šel sem k njemu domov, vse mi je podrobno predstavil. Rekel sem si, če gre on, grem tudi jaz. Kljub vsemu je bila Savdska Arabija velika neznanka. Visoke temperature, način nogometa, dojemanje nogometa, sprejemanje tujcev, začelo se je govoriti o velikanskih denarnih vsotah. Po določenem času pa sem začel pogrešati evropski nogomet, s soprogo in hčerjo, ki sta bili takrat z menoj, smo se morali prilagajati tudi njihovim verskim navadam. Jih spoštovati, bilo je drugače kot zdaj. Ampak bilo je korektno, ni bilo velikih problemov, le drugače je bilo,« je bila Savdska Arabija kljub vsemu poučna izkušnja.

Igralsko kariero je Milenko Aćimović končćal v dresu dunajske Austrie. FOTO: Robert Zolles/Reuters Pictures

Na avtobusu je postal kapetan

Aćimović se je vrnil v Evropo v Avstrijo. Dunajska Austria je bila, kot se je izkazalo, začetek njegovega konca. Toda spomini na Avstrijo so prijetni. Je pa imel del kariere pri severnih sosedih nepredvidljiv začetek.

»Ponudili so mi šestmesečno pogodbo. Niso zaupali mojemu zdravstvenemu stanju. Toda zelo hitro se je vse obrnilo v mojo korist, ponudili so mi novo pogodbo, igralci, ne trener, kot je v navadi, so me izbrali za kapetana. Zgodilo se je v avtobusu, vseh igralcev še poznal nisem dobro. Prepričal sem jih na treningih in nekaj tekmah. Takšen je bil začetek res lepega obdobja, liga mi je bila pisana na kožo, prav tako mesto, Mateo se je rodil na Dunaju. Da, našel sem se tam, dokler znova nisem povlekel ene od svojih odločitev,« je razkrival dunajsko poglavje in uvodni »trenutek odločitve« podrobneje pojasnil.

»Ni šlo več naprej. Koleno je bilo že načeto, dnevno sem jemal po šest, sedem tablet, da sem sploh lahko opravil trening. Na treningih sem začel zaostajati, igralci so me prehitevali. Dobro, prosti strel sem še zmogel, toda v igri ni šlo več. In tako sem se nekega dne zbudil ... Spakirala sva kovčke, šel sem do predsednika, ki je bil šokiran, in se razšli. Poskušal me je prepričati, da lahko ostanem, a sem že imel pripravljeno prekinitev pogodbe. Nič jim ni bilo treba plačati, razšli smo se prijateljsko. Ampak meni je bilo vsega dovolj, injekcije, tablete, infuzije, koleno, gleženj, enostavno je bilo preveč in odločil sem se, kakor sem se. Tudi zdravnik me je opomnil, da me čaka še življenje po nogometu.«

In tudi druga športna kariera, ki jo je zaznamoval kot selektor reprezentance do 21 let in jo začinil z zgodovinsko neposredno uvrstitvijo na evropsko prvenstvo, je bila uspešna. Z dodatkom nenavadne odločitve, selektorski položaj je zamenjal za direktorskega.

»Na začetku je bilo lahko, težje je bilo v zadnjih kvalifikacijah. Vse se je zapeljalo v pravo smer. Imel sem skupino fantov z odličnim značajem. Res eden od najlepših rodov. Doma imam ničkoliko dresov, toda zadnji s posvetilom, ki so mi ga dali fantje, je nekaj posebnega. Tudi oni so šli skozi obdobje, ko niso igrali, niso imeli kluba, a sem jih klical ...,« so tudi čustva zajela Aćimovića, ki se je že ujel v novi nogometni vlogi, v podkastu VAR pa je razkril še veliko drugih zanimivih podrobnosti, ki so oblikovalke njegovo podobo in zapolnile bogato športno pot.