Marto Gregorc iz Cerovca Stanka Vraza večina pozna kot teto Marto. In pozna jo veliko ljudi, saj jo srečujejo na vrsti prireditev, povezanih s tradicionalno prleško kulinariko in starimi kmečkimi opravili, kot sta pridelava lanu in vse, kar spada k njegovi predelavi in tkanju lanenega platna. Nekaj teh dogodkov gosti tudi na svoji domačiji, kjer imajo apartmaja in kjer peče značilne prleške dobrote ter se prav te dni poteguje za pridobitev kolektivne blagovne znamke Jeruzalem Slovenija.

Teta Marta ob petkih vstaja ob pol štirih zjutraj, da speče sveže prleške gibanice, postružjače, kvasenice in druge dobrote in jih pelje prodat na tržnico v Ormož. V poletni sezoni jo je vsako soboto mogoče srečati tudi na stojnici ormoškega zavoda za turizem, kulturo in šport pri zidanici Malek v bližini Svetinj in Jeruzalema, včasih pa napovedane skupine pogosti na domačiji. In teta Marta je le eden od kamenčkov v mozai­ku turistične destinacije Jeruzalem Slovenija, ki ga postopoma sestavljajo v ormoškem zavodu za turizem, da bi v te vinorodne kraje privabili čim več gostov.

Najboljše vinogradniške lege na svetu

»Vinogradi na Jeruzalemu oziroma v Ljutomersko-Ormoških goricah spadajo med tri odstotke najugod­nejših vinskih leg za bele sorte na svetu, pokrajina je prečudovita in tradicionalna kulinarika z mesom iz tünke, kolinami in različnimi pogačami imenitna. Tako smo vinska dežela in dežela pogač, ki jo gostje od drugod, še posebno Slovenci, premalo poznajo. Zato se trudimo, da bi območje doma in po svetu promovirali kot turistični cilj Jeruzalem Slovenija. Čeprav naš zavod deluje samo na območju upravne enote Ormož, vključujemo tudi ponudnike z območja upravne enote Ljutomer, saj so Ljutomersko-Ormoške gorice celota, ki je nima smisla deliti po občinskih mejah ali mejah upravnih enot. Navsezadnje pa je kraj Jeruzalem s cerkvico Žalostne matere božje in gručico stavb ob njej, ki je tako vizualno kot imensko središče destinacije, na območju občine Ljutomer in tudi zato delitev po občinskih mejah ne bi bila smiselna,« pravi direktor ormoškega zavoda Andrej Vršič in dodaja, da gostom poskušajo ponuditi tukajšnje okuse, občutke in zgodbe.

Za eno od zgodb občasno poskrbi tudi kot certificirani turistični vodnik. Po potrebi se namreč spremeni v »edinega preživelega viteza nemškega viteškega reda« Andreja Jeruzalemskega in skupinam obiskovalcev v cerkvici na Jeruzalemu v opravi križarskih vitezov predstavi preteklost kraja. Ime naj bi namreč Jeruzalem dobil v dvanajstem stoletju, ko so se skozi te kraje iz pravega Jeruzalema vračali bojeviti križarski vitezi nemškega viteškega reda in se tu ustavili za krajši počitek. Kraj in tukajšnje vino sta se jim menda zdela tako božanska, da so ga poimenovali Jeruzalem. Ker so pozneje nemški križarji tam, kjer je zdaj Velika Nedelja, premagali Ogre, so dobili za nagrado v fevd območje Jeruzalema in goric ter najprej na mestu zdajšnje cerkvice zgradili manjšo kapelico, to pa so pozneje s prezidavami razširili do sedanje velikosti.

Posebna zgodba govori o oltar­ni sliki v tej cerkvici, saj naj bi prvotno podobo Žalostne matere božje nemški vitezi sem prinesli iz Jeruzalema in jo postavili v kapelico, ki so jo zgradili. Pozneje, ko so kapelico prezidavali v cerkvico, je originalna slika menda izginila, zdajšnjo pa naj bi po spominu naslikal neki domačin.

Jeruzalem je najlepši zgodaj zjutraj

Takšne in drugačne zgodbe pripovedujejo obiskovalcem v teh krajih, doživijo pa jih najlaže, če se sprehodijo ali popeljejo s kolesom po slemenih jeruzalemskih gričev. Pokrajina je prav osupljiva zgodaj zjutraj, ko se po dolinicah med terasastimi griči še vlačijo bele meglice, medtem ko vzhajajoče sonce že osvetljuje grebene z visokimi jagnedi, kletmi in domačijami. Tako cerkvica Žalostne matere božje z gručo stavb ob njej kot bližnja cerkev na Svetinjah, podobno obdana z nekaj zgodovinskimi zgradbami, sta v tem času najlepši in človek se naužije lepote za ves dan. Jutranji prizori med temi goricami so čudoviti v vseh letnih časih, a občutki so najveličastnejši jeseni, ko vinograde po južnih in gozdiče po severnih pobočjih in dolinicah obarva ognjemet jesenskih barv.

Za okuse pa skrbi kar nekaj ponudnikov, ki se postopoma povezujejo z blagovno znamko Jeruzalem Slovenija. V samem središču Jeruzalema, ob cerkvici Žalostne matere božje, je nedavno spet začel delovati štirizvezdični hotelček Dvorec Jeruzalem. Od občine Ljutomer ga je v najem vzel Dino Kruhoberec, ki že nekaj let vodi znano gostišče Taverna na Svetinjah.

»Žal mi je bilo tega hotela, ki je bil zaradi spleta okoliščin kar nekaj let zaprt in so turisti že na najbolj znani in običajno prvi točki ogleda tega območja naleteli na zaprta vrata. To je gotovo pustilo slab vtis in zmanjšalo možnost, da bi raziskovali naprej in obiskali katerega od drugih ponudnikov. Zato sem se odločil za najem, čeprav vodim tudi Taverno. Zaradi epidemije novega koronavirusa čas za nas gostince ni najugodnejši, a če bomo preživeli zimsko sezono, upam, da bo spomladi bolje in da bo Jeruzalem kot destinacija, ki jo Slovenci spoznavajo šele zadnji dve leti zaradi turističnih bonov, zaživel še bolj kot pred epidemijo,« pravi mladi ambiciozni gostinec. Po njegovem prepričanju se morajo ponudniki na Jeruzalemu povezovati, si pomagati in gostom priporočati drug drugega. »Čim več nas bo in čim bolj bomo povezani, bolje bo.«

Ponudba je na vedno višji ravni

Boljših časov po pandemiji covida-19 se nadejajo tudi v Vinskem hramu Brenholc, ki je le streljaj od jeruzalemske cerkvice in ki že od začetka ponuja veliko tradicio­nalnih prleških jedi. Dosedanji lastnik objekta Vinko Brenholc, ki je v minulih dveh desetletjih uredil hotelski prizidek, sicer pogreša boljše ceste in siceršnjo komunalno infrastrukturo, za katero bi morale poskrbeti občine, a pravi, da se ime Jeruzalema v turističnem svetu počasi uveljav­lja, da območje obiskuje vedno več ljudi in da se v zadnjem času tudi ponudba razvija od množične sindikalne pred desetletji v bolj butično in na višji ravni. Za vinski hram že za prihodnje leto napoveduje tako lastniške kot tudi vsebinske spremembe in višjo raven ponudbe.

Poleg gostincev je tu vrsta vinogradniških turističnih kmetij, od katerih jih je nekaj odprtih za obiskovalce vsak dan v tednu. Med njimi so Hlebec na Kogu, Puklavec v Zasavcih, Ozmec pri Veliki Nedelji in Bogša v Litmerku, naštevajo v ormoškem zavodu za turizem. V krogu desetih ali petnajstih kilometrov od samega Jeruzalema je tudi nekaj zanimivosti, ki jih gostje lahko obiščejo s kolesi: muzej gasilstva v Miklavžu pri Ormožu, obnovljena cimprana klet – muzej Brumnovih v Koračicah, železniški muzej Stanica v Osluševcih, naravni rezervat Ormoške lagune, muzeja v Ormožu in Ljutomeru ...